Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Nočni pogovor s fotografinjo in svobodno umetnico Viktorijo Rozman Bitenc
“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.”
Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah.
“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.”
Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti.
V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje.
“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”
“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna.
Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija.
“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.”
Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke.
V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.
“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.”
V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze.
Zapuščene zgradbe – Ljubezen
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.”
Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.
Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa.
foto: Darja Pograjc
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Nočni pogovor s fotografinjo in svobodno umetnico Viktorijo Rozman Bitenc
“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.”
Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah.
“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.”
Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti.
V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje.
“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”
“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna.
Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija.
“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.”
Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke.
V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.
“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.”
V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze.
Zapuščene zgradbe – Ljubezen
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.”
Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.
Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa.
foto: Darja Pograjc
V noči s torka na sredo bomo pred mikrofonom gostili astrofizičarko in vzdržljivostno športnico Reo Kolbl. Otroška leta je preživljala na treningih gimnastike, telovadnico pa je nato zamenjala z laboratorijem, ko se je odločila za študij astrofizike v ZDA. In čeprav se je že zdelo, da je šport dokončno izgubil talent in je na ta račun pridobila akademska sfera, se je v njenem življenju spet zgodil velik preobrat: mlada teoretična fizičarka je med doktorskim študijem ugotovila, da pokojnine ne bi rada dočakala v pisarnah in laboratorijih ob odkrivanju osnovnih zakonitosti vesolja, ampak da jo pravo življenje čaka v naravi, raziskovanju sveta in premagovanju lastnih meja. »Med ukvarjanjem s športom sem bila zelo srečna, v laboratoriju pa malo manj, in ko sem ugotovila, da lahko enako zaslužim s športom, sem zgrabila priložnost,« pravi zvezdnica gorskega teka z ovirami Rea Kolbl, ki bo sogovornica voditeljice Tadeja Bizilj.
Kaj je ilustracija? Ali je res samo slikovna oblika v risbi, sliki, fotografiji ali kateri koli drugi umetniški obliki, ki marsikomu prikazuje in razlaga čutne informacije zgodbe, pesmi, pripovedi ali samo ujet trenutek avtorja? In kako pravzaprav nastane ilustracija? Kaj se dogaja v njenem ustvarjalnem procesu? Na ta in še mnoga vprašanja bomo iskali odgovore z gostjo Nočnega obiska. Na klepet prihaja ilustratorka Jana Fak, ki je lani začela poseben projekt. Začela je ustvarjati pobarvanke, ki ljudi nagovarja k sočutju, ki je v danih razmerah še kako pomembno. V svet barv vas bo skupaj z gostjo v družbi dobre glasbe popeljal Sandi Horvat.
Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca, je eden od stotih najboljših aforizmov Žarka Petana in začetek konca tedna bomo zaokrožili še s kakšnim. Ponovno bomo pokukali v Novo butalsko čitanko Vinka Möderndorferja, voditeljica Lucija Grm pa vam bo predstavila tudi duhovito kriminalko V vodi mrtve Savke Janka Valjavca. Ni ga - čez smeh.
Začenjamo s pogovorom o premagovanju težav, pravzaprav različnih ovir, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni na Goriškem. Naš gost je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. V drugi nočni uri se najprej odpravimo na Kanalski Kolovrat, kjer bomo občudovali bogato sakralno dediščino. Potem v Čepovanu obiščemo etnološko-muzejsko zbirko, v Novi Gorici pa še mlade filmske navdušence, ki so ustvarjali na 10. mednarodnem filmskem taboru. Seznanili se bomo tudi z letošnjo bero navtičnega turizma, pokukali v pravljično deželo nad Mostom na Soči in izmerili turistični utrip v srednji Soški dolini. Proti jutru bomo še umetniško dobrodelni in športno-turistično razgreti na brzicah reke Soče.
Dr. Mitja Ferenc je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze leta 1985 diplomiral iz zgodovine in leta 1999 pod mentorstvom Dušana Nećaka doktoriral s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Leta 2001 se je zaposlil na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Leta 2001 je bil izvoljen za docenta, leta 2007 pa v naziv izrednega profesorja. Raziskuje slovensko novejšo zgodovino, leta 1994 je dobil Steletovo priznanje za delo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Mitja Ferenc je tudi član in pevec popularne kostelske tamburaške skupine Prifarski muzikanti, ki je med drugim dosegla zmago na Festivalu narečnih popevk 2008, na Slovenski popevki 2009 pa prejela nagrado občinstva. V nočnem programu ga bo gostila voditeljica Lucija Grm.
Na nočni radijski obisk prihaja mag. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske 2. gimnazije, ki ga 1. septembra letos ne bo v šolo. Dan prej se bo namreč upokojil, mi pa bomo izvedeli kateri so bili ključni izzivi obdobja njegovega ravnateljevanja. V nočnem nadaljevanju bomo izvedeli več ob obnovi gradu Podčetrtek, spoznali avtorja edine slovenske knjige o ne pretirano koristni a vsekakor izjemno zanimiv napravi imenovani klopotec, dodali nekaj utrinkov s koncerta zasedbe Toti big band in tik pred jutrom povabili v Prlekijo. Glasbeni opremljevalec bo Tinček Bradač, voditelj pa Stane Kocutar.
Poletje se bo tudi letos izteklo s festivalom Mladi levi, že 24. po vrsti. Kako živo in dejavno je umetniško polje v teh čudnih časih? Kaj se dogaja s festivali, kako umetnost išče in najde poti do ljudi? O vsem tem, pa tudi o zanimivih, prodornih predstavah in drugih dogodkih letošnjega festivala se bomo pogovarjali z vodjo programa Stare elektrarne Mojco Jug in v.d. direktorice Bunkerja Almo R. Selimović, ki sta soselektorici letošnjega festivala. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.
Če je vse eno … … je vseeno, Tudi tisto ker je eno Je vse, Ko bo svet za oba … …bo obsvetila svetloba. To so stihi Mateja Kastelica, skladatelja, ljubitelja besede, gledališča in narave. Z njim se je pogovarjala Višnja Fičor.
Na, pa smo še v enem vročinskem valu, najmočnejšem to poletje, pravijo na Arsu. Če pa pomislimo na škodo, ki si jo s svinjanjem podnebja povzročamo sami, je pa to še najmanj. Pomislite samo na poplave v Nemčiji, pa na točo ta teden pri nas, na 45 stopinj v Grčiji, na požare in grozo, ko so živali žive zgorele, ko je ogenj zajel živalski vrt. Kaj tako groznega upam, da ne bomo več slišali. Si še želite na dopust kam daleč? Raje ostanimo na varnem, kolikor je to sploh mogoče, in v zanimivi nočni družbi.
Znanj, kako naši možgani nadzorujejo gibanje, je zelo malo. S tem se ukvarja raziskovalna ekipa v novem laboratoriju v Kopru, pod vodstvom dr. Uroša Marušiča iz Znanstveno raziskovalnega središča, ki je tokratni gost nočnega programa. V nočno družbo vabi Tjaša Lotrič.
V glavni sezoni nošenja slamnikov smo na nočni obisk povabili Ano Cajhen, mlado rokodelko, ki je ena redkih, ki pri nas izdeluje ta slamnata pokrivala. Obenem vam predstavi še bogato tradicijo slamnikarstva v Domžalah, saj kot lokalna turistična vodnica sodeluje s tamkajšnjim Slamnikarskim muzejem ali pa vas popelje po Pravljičnem Šumberku. Od kod ljubezen do ustvarjanja s slamo, kako se je sploh znašla v tej že nekoliko pozabljeni obrti in kakšni slamniki so trenutno najbolj priljubljeni in iskani, je Ana Cajhen povedala Andreji Čokl po polnoči.
Z gostom Sebastijanom Škorcem, dolgoletnim slovenskim odbojkarskim reprezentantom, govorimo o pomembnosti športa, njegovih lepih plateh, izzivih mladih igralcev in o največjem izzivu slovenske članske odbojkarske vrste ta hip – septembrskem evropskem prvenstvu. Biti del trenerskega štaba reprezentance je zanj velika čast in odgovornost. Nič drugače ni na klubski ravni, kjer ga letos čaka evropski izziv. Odbojkarski klub Merkur Maribor, katerega prvo ekipo vodi že nekaj let, je lani osvojil naslov državnega prvaka. Naslov, ki prinaša nove obveznosti. Naporne, a se jih s sodelavci in igralci zelo veseli. Z njim se je pogovarjala Helena Ajdnik.
Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Skozi stoletja se je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov selilo na milijone ljudi. Vse to je in še oblikuje svet migracij. Z njim se že vrsto let ukvarja prof. dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, kjer deluje že od leta 1989. Prav gotovo nas v prvih urah ponedeljka odpelje po svetu, tudi na Švedsko. Za doktorat se je namreč ukvarjala s tamkajšnjim multikulturalizmom in slovenskimi izseljenci. Od sodobnih migracij, begunstva, izseljenstva do vračanja in kroženja možganov. O vsem tem je prof. dr. Marina Lukšič Hacin pripovedovala na ponedeljkovem Nočnem obisku, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Helena Korošec je doktorica znanosti, profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Je tudi strokovnjakinja s certifikatom Peter Hess na področjih zvočne masaže in komunikacije z zvokom za otroke. O pozitivnih učinkih zvoka za podporo zdravju, čustveni stabilnosti, povečanju zavedanja vseh čutil in izboljšanju komunikacije študira tudi na Britanski akademiji za terapijo z zvokom. Z dr. Heleno Korošec se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na naših valovih bomo nocoj pluli z Vladimirjem Vladovićem, dolgoletnim poveljnikom tovornih ladij, ki je danes zaposlen na Upravi za pomorstvo v Kopru. Že kot otrok je rad risal ladje. Morje, morjeplovstvo ima v krvi ... In tudi zdaj, ko je pristaniški kapitan, nima nič proti, če mu kdo še vedno reče barba.
Na nočni obisk se bomo odpravili v slikovito naselje Zavrh, priljubljeno turistično točko, ki je v središču gričevnatih Slovenskih goric. Leži na slemenu nad Pesniško dolino. Na severnem predelu je pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Je edin kraj v Sloveniji, kjer se skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni neguje spomin na slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova. V nadaljevanju noči, po eni, bomo govorili o pozitivnem učinku gozda in o sanjah, nato pa bomo gostili glasbeni skupini Peron in Alo!Stari. Nočni program pripravlja Robert Zajšek.
Skozi noč bomo prebirali cvetove mladostnih pesmi Sylvie Plath, ameriške pesnice, ki je svoje zˇivljenje nelocˇljivo prepletla z literaturo in ga tudi avtofikcijsko ubesedila. Pesnica, ki ima danes mitski status, je živela polnokrvno, bila je lacˇna izkusˇenj, na valu navdiha se je zapenila vanje, ko so se ji ponudile, pravi Andreja Udovč, ki je njene zgodnje pesmi izvrstno prepesnila v slovenščino. Izšle so pri založbi Sanje, v zbirki Hiša pesmi. “Mnogo taksˇnega je v Sylvijini mladostni poeziji, ob cˇemer srce bralca zares bije. Tu so posejana semena Sylvijinega kasnejsˇega poeticˇnega klasja: pozorno, zavzeto snovanje pesemskega loka, iz katerega se v izpovednem liricˇnem tonu pneta dramaticˇnost in pripovednost; uvajanje sˇirokega razpona glasov, perspektiv, razpolozˇenj, likov; zametki in razvijanje metaforike, kljucˇne tudi v kasnejsˇi poeziji; in prepletanje osebnega s sˇirsˇim druzˇbeno- politicˇnim kontekstom. Pesmi Juvenilie so pomemben dokument rastocˇega samozaupanja v lastni samobitni pesnisˇki izraz. Rdecˇe poje liricˇna vrtnica v bujnem spletisˇcˇu zgodnjih pesmi Sylvie Plath; vrtinec prvih izkusˇenj, hrepenenje, bolecˇina, sanje in ljubezen so vpleteni vanje.”, piše v spremni besedi Andreja Udovcˇ. Pesmi Sylvie Plath bo interpretirala nočna voditeljica Nada Vodušek.
To noč se bomo spet zadrževali ob pariških odrih 50-ih let in poslušali pevce, ki so bili takrat njihova stalnica in so pomembno sooblikovali podobo francoskega šansona. Tokratni interpreti bodo: René-Louis Lafforgue, Andrel, Lucienne Delyle, Bourvil, Guy Béart in Eddie Constantine.
Jorg Zupan (1987) je kuharski prvoligaš, ki je o kulinaričnem oskarju, kar Michelinove zvezdice tudi so, sanjal že kot mladostnik. In mu je uspelo. Z ljubljansko restavracijo Atelje. A šele takrat, ko mu ni bilo več tako zelo pomembno, da jo osvoji, ampak mu je še danes bistveno to, da je gost zadovoljen. Jorg kuha s srcem, čeprav pravi, da "jem le še svinjsko meso, ki ga sam zakoljem", strastno in ne mara predalčkanja v kateri koli kulinarični slog. On (se) razvija po svoje, avtorsko, pri tem pa se mu vendarle poznajo svetovljanske prakse v tujini, saj je pred leti v Avstraliji delal v takrat najboljši restavraciji na celini, sydneyjskem Quayu, od tam je šel v londonsko klasično francosko restavracijo z Michelinovo zvezdico - Pied-a-Terre, potem pa tudi za mesec dni še na prakso k Hestonu Blumenthalu v Fat Duck, in v Oslo v Maemo. Obe slednji se kitita s kar tremi michelinkami. Ljubitelj umetnosti, rolkanja in fermentiranih jedi, je pred kratkim odprl gostilno Breg, ki sledi konceptu "mastno in slastno, z jedmi za dušo". Zupan pravi, da nobena jed ne more biti boljša od sestavin in, da je v kuhinji pomembno to, da se ne ustrašiš, da imaš kontrolo. Bolj podrobno ga spoznajte v tokratnem Nočnem obisku, ko bo z nami delil svoje kulinarične zgodbe.
Neveljaven email naslov
