Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z ljubiteljem in poznavalcem kave Robertom Henigmanom
“Moji starši niso bili ravno ljubitelji kave. Ampak stara mama, pri kateri sem preživljal počitnice, pri njej je bila to prva stvar. In včasih – se spomnim – so jo tudi pražili. So to zeleno dobili, jaz ne vem, kje točno so jo dobili. So jo pa pražili v ponvi; jo je ona pražila in to je močno dišalo,” svoje prve spomine na kavo opiše Robert Henigman, lastnik lokala Tozd ter velik ljubitelj in poznavalec kave.
Kavarne pri nas v zadnjih letih doživljajo preporod. Čeprav zaenkrat le v redkih kavarnah ponujajo kave, ki prinašajo vsaka svoj ritual priprave in pitja, predvsem pa ima vsaka svojo zgodbo, so novi načini priprave kave srž vsakega malce bolj poglobljenega kavarniškega pogovora.
French press, aero press, sifon, canadiano, chemex in cold brew so izrazi, ki opisujejo alternativne postopke priprave kave. Robert se je s t.i. tretjim valom priprave kave spoznal v Avstraliji, kjer je tri leta vodil svoj lokal: “Sigurno so pri nas dovolj nove, ljudje jih ne poznajo, ampak večinoma so to stare tehnike. Najbolj sem bil fasciniran nad areo press tehniko. Izumili so jo izdelovalci frizbija.“
Pri kavi je zelo pomembna kontrola nad elementi, ki so voda, kava sama, pritisk itn. Pomembno je, kako zmelješ kavo, pač čistina same vode. Potem pa se ta postopek dogaja tako, da ti s potiskom roke prek tega vakuma potiskaš vodo čez samo kavo. Kar naredi odličen okus je to, da se prek tega vakuma voda porazdeli enakomerno po celi površini mlete kave.
Iskreno povedano takoj zjutraj, ko vstanem, je ne pijem. Takrat je vedno kozarec vode ali pa mogoče limona stisnjena v vodi. Ampak potem, ko se pripravim na delo pa grem v službo, je kava prva stvar.
Sicer pa slovenska kultura pitja kave ne sodi med tiste, za katere se zdi, da skodelico črnega napitka cenijo najmanj. “Imamo tako kulturo pitja kave, da se še vedno usedemo. Ali sami, s prijatelji, ali pač v eni družbi in da počasi to zaužijemo. Nam je pomembno, kakšna je. Se mi zdi, da se tako začne dan,” razlaga Robert Henigman in dodaja, da je v tujini opazil, da je kava stvar, ki jo ljudje pijejo na hitro in zato, da jih zbudi. Medtem ko pri nas kava ostaja ritual in druženje.
Prva slovensko hladno varjena kava sliši na ime Ruster. Izpopolnili so jo trije mladi Slovenci, ki so se precej dobro odrezali. V enem mesecu so ponudili kavni koncentrat, o katerem so pred tem zgolj brali na spletu. Nastala je edina kava, ki se lahko stekleniči, saj ima sobno temperaturo. “Letošnje leto se mi zdi, da je postala pravi bum. Dve leti je bilo potrebno. Pri nas lahko to ljudje kupijo ali v flaški, to je 500 ml, ali pa jih dajemo v ledeno kavo pa lahko samo en odmerek spiješ.”
Posebnost hladno varjene kave je, da način priprave zaobjame celo kavo. Osnovana je na hladni vodi in počasnem kapljanju, zato so okusi bolj polni.
Če bi to delil procentualno, bi se reklo, da espresso mašina nekako odvzame kavi 40% stvari, ki jih cold brew še povzame, tako da dobiš tistih 100%.
Kozarec vina in skodelica kave – Robert Henigman pravi, da sta si sadeža, ki dajeta opisane napitke, precej podobna.
Zelo rad imam kozarec vina in nekako z mojo ljubeznijo do kave to zelo sovpada, ker po količini substanc oz. tej raznolikosti sta si zelo podobna ta dva sadeža. Tako kot imam rad, da poznam same pridelovalce vin, sem se potem tudi pri kavi odločil, da sem spoznal prek interneta ljudi, ki pridelujejo samo kavo.
Pridelava vina in kave je delo prek katerega se skupnost povezuje. Robertov nasvet za okušanje kakovostne kave pa je: splahniti in s tem ohraniti svežino ust, saj je tako okus kave bolj izrazit. Spet pridemo do primerjave z vinom: “Pri dobrih vinih ali pa pri dobri kavi je zelo pomemeben aftertaste, to so ti okusi, ki se razvijejo zadaj na nebu.” Vsaka kava ima namreč svoj okus, ki ga ob počasnem okušanju bolje čutimo in v njem močneje uživamo.
Ob kavi so v salonih in čitalnicah nekoč nastajale ideje, ki so spreminjale družbo. Čeprav se zdi, da je ta vloga temnega napitka danes pozabljena, ni tako. Tretji val priprave kave nas uči, da je drugačen, preprostejši okus, z manj dodatki morda celo boljši. Zato le pogumno raziščite slovensko kavarniško sceno. Poskusite bistro kavo s sadnim okusom in brez usedline, ki jo boste čutili in okušali tako kot čutite in okušate kozarec najljubšega vina.
Robert Henigman s psičko Kiki na Nočnem obisku.
foto: Darja Pograjc
5420 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Pogovor z ljubiteljem in poznavalcem kave Robertom Henigmanom
“Moji starši niso bili ravno ljubitelji kave. Ampak stara mama, pri kateri sem preživljal počitnice, pri njej je bila to prva stvar. In včasih – se spomnim – so jo tudi pražili. So to zeleno dobili, jaz ne vem, kje točno so jo dobili. So jo pa pražili v ponvi; jo je ona pražila in to je močno dišalo,” svoje prve spomine na kavo opiše Robert Henigman, lastnik lokala Tozd ter velik ljubitelj in poznavalec kave.
Kavarne pri nas v zadnjih letih doživljajo preporod. Čeprav zaenkrat le v redkih kavarnah ponujajo kave, ki prinašajo vsaka svoj ritual priprave in pitja, predvsem pa ima vsaka svojo zgodbo, so novi načini priprave kave srž vsakega malce bolj poglobljenega kavarniškega pogovora.
French press, aero press, sifon, canadiano, chemex in cold brew so izrazi, ki opisujejo alternativne postopke priprave kave. Robert se je s t.i. tretjim valom priprave kave spoznal v Avstraliji, kjer je tri leta vodil svoj lokal: “Sigurno so pri nas dovolj nove, ljudje jih ne poznajo, ampak večinoma so to stare tehnike. Najbolj sem bil fasciniran nad areo press tehniko. Izumili so jo izdelovalci frizbija.“
Pri kavi je zelo pomembna kontrola nad elementi, ki so voda, kava sama, pritisk itn. Pomembno je, kako zmelješ kavo, pač čistina same vode. Potem pa se ta postopek dogaja tako, da ti s potiskom roke prek tega vakuma potiskaš vodo čez samo kavo. Kar naredi odličen okus je to, da se prek tega vakuma voda porazdeli enakomerno po celi površini mlete kave.
Iskreno povedano takoj zjutraj, ko vstanem, je ne pijem. Takrat je vedno kozarec vode ali pa mogoče limona stisnjena v vodi. Ampak potem, ko se pripravim na delo pa grem v službo, je kava prva stvar.
Sicer pa slovenska kultura pitja kave ne sodi med tiste, za katere se zdi, da skodelico črnega napitka cenijo najmanj. “Imamo tako kulturo pitja kave, da se še vedno usedemo. Ali sami, s prijatelji, ali pač v eni družbi in da počasi to zaužijemo. Nam je pomembno, kakšna je. Se mi zdi, da se tako začne dan,” razlaga Robert Henigman in dodaja, da je v tujini opazil, da je kava stvar, ki jo ljudje pijejo na hitro in zato, da jih zbudi. Medtem ko pri nas kava ostaja ritual in druženje.
Prva slovensko hladno varjena kava sliši na ime Ruster. Izpopolnili so jo trije mladi Slovenci, ki so se precej dobro odrezali. V enem mesecu so ponudili kavni koncentrat, o katerem so pred tem zgolj brali na spletu. Nastala je edina kava, ki se lahko stekleniči, saj ima sobno temperaturo. “Letošnje leto se mi zdi, da je postala pravi bum. Dve leti je bilo potrebno. Pri nas lahko to ljudje kupijo ali v flaški, to je 500 ml, ali pa jih dajemo v ledeno kavo pa lahko samo en odmerek spiješ.”
Posebnost hladno varjene kave je, da način priprave zaobjame celo kavo. Osnovana je na hladni vodi in počasnem kapljanju, zato so okusi bolj polni.
Če bi to delil procentualno, bi se reklo, da espresso mašina nekako odvzame kavi 40% stvari, ki jih cold brew še povzame, tako da dobiš tistih 100%.
Kozarec vina in skodelica kave – Robert Henigman pravi, da sta si sadeža, ki dajeta opisane napitke, precej podobna.
Zelo rad imam kozarec vina in nekako z mojo ljubeznijo do kave to zelo sovpada, ker po količini substanc oz. tej raznolikosti sta si zelo podobna ta dva sadeža. Tako kot imam rad, da poznam same pridelovalce vin, sem se potem tudi pri kavi odločil, da sem spoznal prek interneta ljudi, ki pridelujejo samo kavo.
Pridelava vina in kave je delo prek katerega se skupnost povezuje. Robertov nasvet za okušanje kakovostne kave pa je: splahniti in s tem ohraniti svežino ust, saj je tako okus kave bolj izrazit. Spet pridemo do primerjave z vinom: “Pri dobrih vinih ali pa pri dobri kavi je zelo pomemeben aftertaste, to so ti okusi, ki se razvijejo zadaj na nebu.” Vsaka kava ima namreč svoj okus, ki ga ob počasnem okušanju bolje čutimo in v njem močneje uživamo.
Ob kavi so v salonih in čitalnicah nekoč nastajale ideje, ki so spreminjale družbo. Čeprav se zdi, da je ta vloga temnega napitka danes pozabljena, ni tako. Tretji val priprave kave nas uči, da je drugačen, preprostejši okus, z manj dodatki morda celo boljši. Zato le pogumno raziščite slovensko kavarniško sceno. Poskusite bistro kavo s sadnim okusom in brez usedline, ki jo boste čutili in okušali tako kot čutite in okušate kozarec najljubšega vina.
Robert Henigman s psičko Kiki na Nočnem obisku.
foto: Darja Pograjc
V prvi uri nočnega programa, ki ga bo povezala Janja Lešnik, bomo gostili zgodovinarja in umetnostnega in zgodovinarja Salvatorja Žitka, dolgoletnega ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru, ki je svojo bogato znanstveno kariero posvetil raziskovanju Istre, predvsem Kopra in njegove kulturne dediščine. In mesto Koper, kljub številnim aktivnostim še vedno ostaja njegova inspiracija.
Dve oddaji, ki nastajata v kar šestih jezikih, kažeta moč, vrednost in širino Radio-Televizije Slovenija. Na Televiziji Slovenija je to oddaja NaGlas, na Radiu Slovenija pa oddaja Sami naši. Obe sta glas etničnih skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Tako ob slovenščini slišimo albanščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino. To so materni jeziki gostov, ki so ponosni na svoje korenine. S četrtka na petek smo v studiu nočnega programa gostili urednici oddaj Sami naši in NaGlas: Ivano Stipić Lah in Sašo Banjanac Lubej. Na Nočni obisk ju je povabil Iztok Konc.
V četrtkovem nočnem programu objavljamo pogovora z zanimivima gostoma. Prisluhnili bomo slovenskemu inženirju mednarodnega slovesa Marjanu Pipenbaherju, ki se je kot odgovorni projektant nazadnje podpisal pod most na hrvaški polotok Pelješac. Poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek pa nam bo predstavil svoj pogled na grozeče posledice podnebnih sprememb. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi, med drugim irskemu blues rock kitaristu Roryju Gallagherju.
V noči s torka na sredo bomo pred mikrofonom gostili astrofizičarko in vzdržljivostno športnico Reo Kolbl. Otroška leta je preživljala na treningih gimnastike, telovadnico pa je nato zamenjala z laboratorijem, ko se je odločila za študij astrofizike v ZDA. In čeprav se je že zdelo, da je šport dokončno izgubil talent in je na ta račun pridobila akademska sfera, se je v njenem življenju spet zgodil velik preobrat: mlada teoretična fizičarka je med doktorskim študijem ugotovila, da pokojnine ne bi rada dočakala v pisarnah in laboratorijih ob odkrivanju osnovnih zakonitosti vesolja, ampak da jo pravo življenje čaka v naravi, raziskovanju sveta in premagovanju lastnih meja. »Med ukvarjanjem s športom sem bila zelo srečna, v laboratoriju pa malo manj, in ko sem ugotovila, da lahko enako zaslužim s športom, sem zgrabila priložnost,« pravi zvezdnica gorskega teka z ovirami Rea Kolbl, ki bo sogovornica voditeljice Tadeja Bizilj.
Kaj je ilustracija? Ali je res samo slikovna oblika v risbi, sliki, fotografiji ali kateri koli drugi umetniški obliki, ki marsikomu prikazuje in razlaga čutne informacije zgodbe, pesmi, pripovedi ali samo ujet trenutek avtorja? In kako pravzaprav nastane ilustracija? Kaj se dogaja v njenem ustvarjalnem procesu? Na ta in še mnoga vprašanja bomo iskali odgovore z gostjo Nočnega obiska. Na klepet prihaja ilustratorka Jana Fak, ki je lani začela poseben projekt. Začela je ustvarjati pobarvanke, ki ljudi nagovarja k sočutju, ki je v danih razmerah še kako pomembno. V svet barv vas bo skupaj z gostjo v družbi dobre glasbe popeljal Sandi Horvat.
Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca, je eden od stotih najboljših aforizmov Žarka Petana in začetek konca tedna bomo zaokrožili še s kakšnim. Ponovno bomo pokukali v Novo butalsko čitanko Vinka Möderndorferja, voditeljica Lucija Grm pa vam bo predstavila tudi duhovito kriminalko V vodi mrtve Savke Janka Valjavca. Ni ga - čez smeh.
Začenjamo s pogovorom o premagovanju težav, pravzaprav različnih ovir, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni na Goriškem. Naš gost je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. V drugi nočni uri se najprej odpravimo na Kanalski Kolovrat, kjer bomo občudovali bogato sakralno dediščino. Potem v Čepovanu obiščemo etnološko-muzejsko zbirko, v Novi Gorici pa še mlade filmske navdušence, ki so ustvarjali na 10. mednarodnem filmskem taboru. Seznanili se bomo tudi z letošnjo bero navtičnega turizma, pokukali v pravljično deželo nad Mostom na Soči in izmerili turistični utrip v srednji Soški dolini. Proti jutru bomo še umetniško dobrodelni in športno-turistično razgreti na brzicah reke Soče.
Dr. Mitja Ferenc je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze leta 1985 diplomiral iz zgodovine in leta 1999 pod mentorstvom Dušana Nećaka doktoriral s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Leta 2001 se je zaposlil na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Leta 2001 je bil izvoljen za docenta, leta 2007 pa v naziv izrednega profesorja. Raziskuje slovensko novejšo zgodovino, leta 1994 je dobil Steletovo priznanje za delo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Mitja Ferenc je tudi član in pevec popularne kostelske tamburaške skupine Prifarski muzikanti, ki je med drugim dosegla zmago na Festivalu narečnih popevk 2008, na Slovenski popevki 2009 pa prejela nagrado občinstva. V nočnem programu ga bo gostila voditeljica Lucija Grm.
Na nočni radijski obisk prihaja mag. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske 2. gimnazije, ki ga 1. septembra letos ne bo v šolo. Dan prej se bo namreč upokojil, mi pa bomo izvedeli kateri so bili ključni izzivi obdobja njegovega ravnateljevanja. V nočnem nadaljevanju bomo izvedeli več ob obnovi gradu Podčetrtek, spoznali avtorja edine slovenske knjige o ne pretirano koristni a vsekakor izjemno zanimiv napravi imenovani klopotec, dodali nekaj utrinkov s koncerta zasedbe Toti big band in tik pred jutrom povabili v Prlekijo. Glasbeni opremljevalec bo Tinček Bradač, voditelj pa Stane Kocutar.
Poletje se bo tudi letos izteklo s festivalom Mladi levi, že 24. po vrsti. Kako živo in dejavno je umetniško polje v teh čudnih časih? Kaj se dogaja s festivali, kako umetnost išče in najde poti do ljudi? O vsem tem, pa tudi o zanimivih, prodornih predstavah in drugih dogodkih letošnjega festivala se bomo pogovarjali z vodjo programa Stare elektrarne Mojco Jug in v.d. direktorice Bunkerja Almo R. Selimović, ki sta soselektorici letošnjega festivala. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.
Če je vse eno … … je vseeno, Tudi tisto ker je eno Je vse, Ko bo svet za oba … …bo obsvetila svetloba. To so stihi Mateja Kastelica, skladatelja, ljubitelja besede, gledališča in narave. Z njim se je pogovarjala Višnja Fičor.
Na, pa smo še v enem vročinskem valu, najmočnejšem to poletje, pravijo na Arsu. Če pa pomislimo na škodo, ki si jo s svinjanjem podnebja povzročamo sami, je pa to še najmanj. Pomislite samo na poplave v Nemčiji, pa na točo ta teden pri nas, na 45 stopinj v Grčiji, na požare in grozo, ko so živali žive zgorele, ko je ogenj zajel živalski vrt. Kaj tako groznega upam, da ne bomo več slišali. Si še želite na dopust kam daleč? Raje ostanimo na varnem, kolikor je to sploh mogoče, in v zanimivi nočni družbi.
Znanj, kako naši možgani nadzorujejo gibanje, je zelo malo. S tem se ukvarja raziskovalna ekipa v novem laboratoriju v Kopru, pod vodstvom dr. Uroša Marušiča iz Znanstveno raziskovalnega središča, ki je tokratni gost nočnega programa. V nočno družbo vabi Tjaša Lotrič.
V glavni sezoni nošenja slamnikov smo na nočni obisk povabili Ano Cajhen, mlado rokodelko, ki je ena redkih, ki pri nas izdeluje ta slamnata pokrivala. Obenem vam predstavi še bogato tradicijo slamnikarstva v Domžalah, saj kot lokalna turistična vodnica sodeluje s tamkajšnjim Slamnikarskim muzejem ali pa vas popelje po Pravljičnem Šumberku. Od kod ljubezen do ustvarjanja s slamo, kako se je sploh znašla v tej že nekoliko pozabljeni obrti in kakšni slamniki so trenutno najbolj priljubljeni in iskani, je Ana Cajhen povedala Andreji Čokl po polnoči.
Z gostom Sebastijanom Škorcem, dolgoletnim slovenskim odbojkarskim reprezentantom, govorimo o pomembnosti športa, njegovih lepih plateh, izzivih mladih igralcev in o največjem izzivu slovenske članske odbojkarske vrste ta hip – septembrskem evropskem prvenstvu. Biti del trenerskega štaba reprezentance je zanj velika čast in odgovornost. Nič drugače ni na klubski ravni, kjer ga letos čaka evropski izziv. Odbojkarski klub Merkur Maribor, katerega prvo ekipo vodi že nekaj let, je lani osvojil naslov državnega prvaka. Naslov, ki prinaša nove obveznosti. Naporne, a se jih s sodelavci in igralci zelo veseli. Z njim se je pogovarjala Helena Ajdnik.
Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Skozi stoletja se je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov selilo na milijone ljudi. Vse to je in še oblikuje svet migracij. Z njim se že vrsto let ukvarja prof. dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, kjer deluje že od leta 1989. Prav gotovo nas v prvih urah ponedeljka odpelje po svetu, tudi na Švedsko. Za doktorat se je namreč ukvarjala s tamkajšnjim multikulturalizmom in slovenskimi izseljenci. Od sodobnih migracij, begunstva, izseljenstva do vračanja in kroženja možganov. O vsem tem je prof. dr. Marina Lukšič Hacin pripovedovala na ponedeljkovem Nočnem obisku, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Helena Korošec je doktorica znanosti, profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Je tudi strokovnjakinja s certifikatom Peter Hess na področjih zvočne masaže in komunikacije z zvokom za otroke. O pozitivnih učinkih zvoka za podporo zdravju, čustveni stabilnosti, povečanju zavedanja vseh čutil in izboljšanju komunikacije študira tudi na Britanski akademiji za terapijo z zvokom. Z dr. Heleno Korošec se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na naših valovih bomo nocoj pluli z Vladimirjem Vladovićem, dolgoletnim poveljnikom tovornih ladij, ki je danes zaposlen na Upravi za pomorstvo v Kopru. Že kot otrok je rad risal ladje. Morje, morjeplovstvo ima v krvi ... In tudi zdaj, ko je pristaniški kapitan, nima nič proti, če mu kdo še vedno reče barba.
Na nočni obisk se bomo odpravili v slikovito naselje Zavrh, priljubljeno turistično točko, ki je v središču gričevnatih Slovenskih goric. Leži na slemenu nad Pesniško dolino. Na severnem predelu je pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Je edin kraj v Sloveniji, kjer se skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni neguje spomin na slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova. V nadaljevanju noči, po eni, bomo govorili o pozitivnem učinku gozda in o sanjah, nato pa bomo gostili glasbeni skupini Peron in Alo!Stari. Nočni program pripravlja Robert Zajšek.
Neveljaven email naslov
