Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Na nočni obisk prihaja oseba, ki združuje čarovnijo z glasbo. Glasba ima tudi sicer čarovno moč, vendar v tem primeru malce drugačno. Gost nočne voditeljice Lucije Grm bo Grega Sulejmanovič, morda bolj znan kot čarovnik Grega. Hokus pokus!
V četrtkovem nočnem programu bomo pobliže spoznali mariborsko grafitarsko prizorišče, na katerem se je v zadnjem času zaradi provokativnega grafita dvignilo veliko prahu. Brskali bomo tudi po zgodovini in uživali v večno svežih melodijah mojstrov Mojmirja Sepeta in nedavno umrlega Ennia Morriconeja.
Življenje slika skozi umetnost. Skozi gib, performans in glas. Čeprav ga večina pozna predvsem kot odličnega plesalca, nas zadnje tedne velikokrat razveselijo njegovi komadi in priredbe, ki jih pošilja v naša ušesa iz svojega doma. Ste že slišali vokalno izvedbo Bachove Suite za čelo števila 1 v G duru? Prelepa je. Tako kot vse druge skladbe, ki jih je že in jih bo še zapel in odigral. Načrti z glasbo so resni, kmalu se lahko zgodi album. A tudi ples je živ. V nastajanju je solo performans z delovnim naslovom Nič. In še marsikaj drugega, o čemer bo tekla beseda z Žiganom, ki ga je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Violončelistka Tanja Babnik je članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija od leta 1991. V tem času je z orkestrom, ki ima domicil v naši radijski hiši, doživela zares veliko zvezdniških trenutkov na abonmajskih koncertih, studijskih snemanjih in na lanski odmevni turneji po Južni Ameriki. O neizmerni ljubezni do glasbe in o sijajnih projektih to poletje bo govorila v Nočnem obisku, v katerega jo je povabila Lidija Hartman. Seveda pa boste lahko slišali tudi njen instrument.
Saj poznate Mojco Mavec – tisto nasmejano in zgovorno voditeljico na Televiziji Slovenija. V noči na nedeljo prihaja k nam na Nočni obisk. Je strastna ljubiteljica potovanj, mojstrica v iskanju zanimivih krajev in ljudi. Nič ji ni odveč. Loti se vodenja različnih dogodkov, v zadnjem času tudi kuhanja pred televizijskimi gledalci. Vemo, da je jutro njen čas. Kako pa se znajde ponoči? K spremljanju Nočnega obiska vas vabita Mojca Mavec in Iztok Konc.
V prvi uri nočnega programa bo naša gostja nekdanja evropska komisarka Violeta Bulc. Še pred kratkim si nismo mogli niti približno predstavljati, v kakšnih težavah se bo znašel promet zaradi svetovne pandemije. Bomo sploh še kdaj potovali tako, kot smo včasih? Zakaj smo železnice pri nas postavili na drugi tir in ali je ideja o letečih avtomobilih samo znanstvena fantastika? Naša gostja trdi nasprotno. Prisluhnite nam tudi v nočnih urah, ko za vas pripravljamo še druge zanimive prispevke. Vaš nočni gostitelj bo Andrej Šavko.
Vlada je v predlog četrtega protikoronskega zakona vgradila pravno podlago za vzpostavitev in delovanje mobilne aplikacije, katere namen je obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom in osebami v karanteni. Uporaba aplikacije naj bi bila prostovoljna, razen za tiste v karanteni in potrjeno pozitivne. Bi si jo namestili ali ne? Lahko dejansko pomaga ali gre zgolj za poskus? Gre za obdelavo osebnih podatkov ali ne? Več kot dovolj vprašanj za nočni pogovor z voditeljem Juretom K. Čoklom.
Na nočni obisk se Štajerci odpravljamo na slovensko obalo. Naša gostiteljica bo Iris Zajec Šalič, osebna in poslovna svetovalka, ki zase pravi, da je z nogami trdno na tleh in očmi, ki vidijo široko sliko razgleda življenja. Pogovarjali se bomo o letnemu času primerni temi, o turizmu, pa tudi o prodaji, motivaciji zaposlenih in pomenu pridobivanja vedno novih znanj - tako doma kot v tujini. Z zanimivo vsestransko nočno gostjo bo poklepetal Robert Zajšek.
Arhitekt, raziskovalec, kritik, pisec s širokim pogledom in videnjem arhitekture in njene vloge v času in prostoru. Od leta 2010 je direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, vodenje Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter uveljavitev muzeja v mednarodni arhitekturni skupnosti je letos prejel Plečnikovo odličje. O aktualnem dogajanju in prepletanju arhitekture ter oblikovanja, o novih vlogah in nalogah muzejev in še o čem se bo z zanimivim sogovornikom pogovarjala Nada Vodušek.
Gledališče Ane Monro se je od ustanovitve leta 1981 iz majhne, a izrazno in umetniško močne gledališke skupine, ki je okrogla tri desetletja ustvarjala za ulico in na ulici, razvilo v referenčno producentsko hišo in nevladno organizacijo, ki deluje kot društvo v javnem interesu na področju kulture. Te dni največ časa posveča izvedbi 23. mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica 2020. Z ustvarjalci in člani gledališča se bomo dotaknili tudi aktualnih tem uličnega gledališča. Z gosti bo poklepetal Sandi Horvat.
"Po izobrazbi jezikoslovka (natančneje hispanistka) in sociologinja, po duši ljubiteljica narave in športnica. Pa tudi turistična vodnica, specialistka v izobraževanju starejših, mentorica v neformalnem izobraževanju odraslih, glasbenica. In mamica. Če se ne srečamo v učilnici, na spletu ali v vašem podjetju, se naše poti morda srečajo v gorah ali na odmaknjenih stezicah, kjer med tekom čistim po glavi in sem eno z naravo. Ali na kakem koncertu ali predavanju, kjer rada odkrivam nove razsežnosti bivanja in spoznavam svetove onkraj mojega." S temi besedami se na svoji spletni strani opiše Irena Grmek, profesorica španščine, lokalna turistična vodnica, citrarka in predvsem vedno nasmejana in pozitivno naravnana promotorka tako Slovenije kot Španije. Tudi čas epidemije je ni ustavil, slušatelje Univerze za tretje življenjsko obdobje je španščino poučevala kar prek spleta, za obiskovalce Kamnika in okolice pa v soavtorstvu z Ivanom Mitrevskim pripravila Družinski zemljevid Kamnika in okolice. Na Nočni obisk prihaja v prvih urah nedelje, s seboj bo prinesla tudi citre!
V nočnem programu se bo Vesna Potočar Godnič o skrivnostnem svetu jam pogovarjala z jamarjem, naravovarstvenim nadzornikom in fotografom Borutom Lozejem. Zaposlen je v Škocjanskih jamah, jamarstvo pa je tudi njegov konjiček v prostem času. Že vrsto let je tudi aktivni član Jamarskega društva Divača. Trenutno jamarji čistijo del Divaške jame, ki jo nameravajo odpreti za javnost. Večina obiskovalcev divaško jamo opiše kot pravo razkošje nenavadne lepote in miru.
Življenje Tatjane Fink, gostje Nočnega obiska, je zaznamovalo žalovanje po smrti očeta v rani mladosti, kar je utrlo pot njenemu kasneje prepoznanemu življenjskemu poslanstvu. Od ustanovitve slovenskega hospica leta 1995 s svojim znanjem in osebnostjo živi za poslanstvo sodobnega gibanja hospica. Kot diplomirana sociologinja to gibanje soustvarja v smislu drugačnega netabuiziranega odnosa do smrti, umiranja in žalovanja. Prizadeva si za sočutno in dostojanstveno oskrbo hudo bolnih ob koncu življenja. V tem času je tudi izvedla številne učne delavnice na temo odnosa do minljivosti. Pred 10 leti je soustvarila prvi in doslej še vedno edini stacionarni hospic, ki ga vodi deveto leto in ki deluje zadnja štiri leta v okviru Zavoda hospic Ljubljana kot Hiša Ljubhospica. S Tatjano Fink se bo v Nočnem obisku pogovarjala Petra Medved.
V prvi uri nočnega programa bomo z različnimi gosti preverili, na čem naj Maribor gradi turizem po epidemiji in skušali ugotoviti, kako v štajersko prestolnico privabiti goste iz drugih koncev Slovenije. Brigadir Ernest Aljaž nam bo v nadaljevanju noči predstavil vojaški muzej Slovenske vojske v mariborski Kadetnici. Slišali bomo tudi pogovor z ljubiteljico slovenskih naravnih jezer Manco Korelc, ki že tri leta obiskuje in popisuje naša jezera, barja in ribnike in jih je doslej obiskala že krepko čez tisoč. Predstavili bomo Mali beli gaj - prostor druženja, počitka in umiritve ob zgradbi oddelka za onkologijo UKC Maribor, namenjenega bolnikom, njihovim svojcem in zaposlenim. Z vami bo voditeljica Darinka Čobec.
Vse drugače in veliko bolje vidiš z očni, ki so jokale. Najpomembnejše stvari v življenju - so brezplačne. Vse so podarjene. V naše stvarstvo je vpeta taka skrivnostna ljubezen. To je zgolj nekaj misli Phila Bosmansa, ki jih bo z vami delila voditeljica nočnega programa Lucija Grm, ki vas vabi h klepetu o besedah, o mislih in dejanjih, ki pomirjajo.
Krožnik ali pladenj? Okrogel ali podolgovat? Toliko različnih barv in še vedno ne najdete tistega, kar iščete. Kaj pa, če bi sami ustvarili svoj krožnik, svoj pladenj in celo svojo skodelico in še vazo po vrhu? Tako je začel Matic Benet, ki je zaradi ljubezni do izdelovanja keramičnih izdelkov naposled odprl svoje podjetje. Vendar se kreativnost mladega podjetnika ne konča tukaj. Zasnoval je še celo linijo personaliziranih pripomočkov za pisarno in tudi linijo oblačil. Kje črpa ideje? Kako realizira vse svoje zamisli in kateri so tisti mali triki uspeha, ki lahko pomagajo vsakomur? Na pot kreativnosti se bo z Maticem Benetom podal Sandi Horvat.
V dokumentarno feljtonski oddaji Razkošje v glavi, ki je na sporedu ob sobotah po pol peti popoldne, naši novinarji radijsko portretirajo znane in manj znane ljudi - vsi so zanimivi in vsak izmed njih nosi svojo zgodbo. V letu 2013 je novinar Dušan Berne pripravil radijski portret kirurga Franca Planinška. Oddajo ponavljamo v spomin na pred nekaj dnevi preminulega kirurga.
V času epidemije so se državne meje zaradi zdravstvenih razlogov zaprle, kar je na Goriškem obudilo spomin na čase, ko je mesti – Gorico in Novo Gorico - ločevala visoka kovinska ograja. Nedavno so jo odstranili, predmete z meje pa so predali Goriškemu muzeju. Prevzel jih je kustos in pedagog David Kožuh, gost Nočnega obiska. Z Ivano Zajc se bo pogovarjal o predmetih, ki najdejo pot v muzej: o vsakdanjih drobnarijah, ki skrivajo pomembne zgodbe, o stvareh, ki govorijo o zgodovini. Beseda bo med drugim tekla o mejah – nekdanjih in sedanjih – o tihotapstvu na Primorskem in o tem, kako muzealci včasih na terenu najdejo zaklad.
Božidar Zorjan je vinogradnik s Tinjske gore nad Slovensko Bistrico. Njegovo oranžno ali jantarno vino je prestižna britanska vinska revija Decanter uvrstila v sam vrh 30 najboljših oranžnih vin na svetu. Pred mikrofon ga je povabil Stane Kocutar.
Katjuša Koprivnikar, gostja Nočnega obiska, ima na področju izobraževanja oseb s posebnimi potrebami 23 let delovnih izkušenj kot učiteljica, predavateljica, projektni vodja in od leta 2012 kot ravnateljica Centra Iris - Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. Po poklicu je učiteljica športne vzgoje ter orientacije in mobilnosti. Pri svojem delu je uvedla smučanje in smučarski tek za slepe in program rekreacije za pozneje oslepele. Vzpostavila je tudi nacionalni sistem mobilne službe za slepe in slabovidne ter celovit podporni sistem inkluzivnemu izobraževanju, dejavna pa je bila tudi pri sprejemanju zakonodaje s področja zgodnje obravnave ter vzgoje in izobraževanja. Leta 2013 je prejela drugo nagrado Minke Skaberne za strokovne dosežke. V prostem času rada smuča, igra tenis in pleše ob drogu. O njenem poslanstvu, vzgoji in izobraževanju, ki ga je posvetila slepim in slabovidnim otrokom in mladim, se bo z njo pogovarjala Petra Medved.
Neveljaven email naslov