Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Človek ne bi verjel, kako se nam življenje lahko čez noč obrne na glavo! Kup nujnih opravkov je nenadoma padlo v vodo, tovarne stojijo, trgovine so zaprte, frizerji so doma, telovadbe in fitnesi odpovedani. Koliko bo koronavirus spremenil lestvico naših vrednot, bomo najbrž videli šele čez nekaj mesecev. Se ga pa vsi bojimo, te presnete žogice z izrastki. V nočnem programu vas pričakuje Mojca. Kaj bo glavna tema, lahko predvidevate. Mojca vabi, da jo po polnoči pokliče tudi kak bolnik s korono in pove, kako se je počutil na začetku, kako zdaj in kje misli, da se je okužil. Ali ima dihalno stisko in ali ta vragec povzroča bolečine. Zagotavlja, da nikomur ne bo dolgčas.
Z dolgoletno vodjo podružnične šole v Senožečah Ado Škamperle se pogovarjamo o tem, kako je minil prvi teden zaprtih šol in kako so se v manjših krajih pripravili na šolanje na daljavo. Sogovornica je tudi zborovodja Mešanega pevskega zbora, in petje ima, kot pravi, tudi zdravilen učinek. Nočni program povezuje Tjaša Škamperle.
Noč glasbe, ugank, prijetne družbe in prijazne besede. Znanih in manj znanih pesmi in ugank, ki jih je napisal Franc Ankerst. Vaša družba po telefonu. Dobra kombinacija kratke in zanimive noči, z vami pa Lucija Grm.
Jože Protner je zanimiv sogovornik. Z njegovo pomočjo se spominjamo 25 letnice uspešnih prizadevanj za selitev sedeža Pošte Slovenije v Maribor. Šlo je za potezo, ki je žal do današnjih dni ostala eden ne prav pogostih primerov decentralizacije osrednjih ustanov in družb pri nas.
V teh dneh radio poslušalk in poslušalčev tudi ponoči ne pušča samih. Noč je na Prvem vsakič drugačna. Tudi če gostov ni, voditelji odtisnejo svoj pečat in so zvesti spremljevalci tistih, ki bedijo. Z vami - Nada Vodušek.
Na krilih močne bonace, kot se je pošalil, je oktobra lani sredi Tržaškega zaliva premagal tekmece in slavil na prestižni Barkovljanki oz. Barcolani. Z jadrnico Morning Glory se spogleduje z nastopi na regatah v Sredozemlju in na Atlantiku, v spominih pa se koprski jadralec Gašper Vinčec rad vrača na prehojeno pot, na kateri sta tudi dva nastopa na olimpijskih igrah. Je iskriv sogovornik in v pogovoru s Sandijem Škvarčem se bo predstavil tudi v nočnem obisku.
Simon Bučar je tehnik zdravstvene nege, vzgojitelj predšolskih otrok, učitelj diatonične harmonike in od leta 2011 vodja Glasbene šole Bučar. Življenje posveča glasbi, pridno nastopa s svojim triom, sodeluje s številnimi glasbeniki in obenem skrbi za to, da njegovi učenci dosegajo lepe uspehe kot samostojni godci in kot člani ansamblov. Uživa ob načrtovanju in pripravi glasbenih projektov - zasebni glasbeni vrtec je le ena od idej, ki si jo želi uresničiti v bližnji prihodnosti.
Na klepet prihaja dr. Janja Tekavc, diplomirana fizioterapevtka in psihologinja. Že dobro desetletje deluje na področju ohranjanja, spodbujanja in ozaveščanja pomena zdravja z vodenjem telesne vadbe za različne ciljne skupine. Piše tudi poljudne in strokovne članke na to temo. Oddajo pripravlja Robert Zajšek.
Vznemirjajo ga besedila. Klasična, dramska, filozofska. Zato ne preseneča, da je v zadnjih dveh letih na oder postavil Shakespearjevega Kralja Leara, Platonov simpozij in za svoje diplomsko delo izbral Ljudožerce Gregorja Strniše. Izvirne in prodorne uprizoritve. O čem in kako kako razmišlja najmlajša generacija gledaliških režiserjev, v pogovoru z Luko Marcenom, ki ga je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Slovenijo obišče vsakih nekaj mesecev in ob prihodu ne glede na vreme in letni čas najprej skoči v jezerce ob izviru Kamniške Bistrice. Francoz Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche je sicer v Sloveniji 10 let tudi živel, si tu ustvaril družino, se naučil slovensko, sodeloval z različnimi mladinskimi, kulturnimi in prostovoljskimi organizacijami, ustanovil popotniški festival ter se navdušil nad gasilskimi veselicami v Halozah in »vrtičkarstvom« Slovencev. Zanimivega in zabavnega sogovornika z bogatimi izkušnjami življenja v različnih evropskih državah bo v Nočnem obisku po polnoči gostila Andreja Čokl.
V nedeljo je 8. marec – mednarodni dan žensk. Praznik je zaznamovan z bojem za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Boj, čeprav trd in glasen, kljub nekaterim izborjenim pravicam še danes ni končan. Na Nočni obisk prihaja sociologinja in antropologinja Nika Kovač. Opozarja na krivice, ki se dogajajo najšibkejšim, na izkoriščanje delavcev, na neprimeren odnos do žensk in spolno nasilje. Zavzema se za enakopravnost in za tak svet, v katerem peščica najbogatejših ne bi imela vsega, vsi preostali pa bi se morali zadovoljiti z vse manj. Niki Kovač prisluhnite v noči na nedeljo. Na Nočni obisk jo je povabil Iztok Konc.
Dr. Vladimir Ivović je predstojnik Oddelka za biotsko raznovrstnost na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Je medicinski entimolog, ki jih je v Evropi samo kakšnih dvajset. Vprašanje o stanju biotske raznovrstnosti ne pozna enoznačnega odgovora, pravi.
»Užitek humorja predstavlja največjo duhovno svobodo,« je zapisal pesnik, pisatelj in dramatik Friedric Hebbel. Nocojšnja noč nam prinaša humoreske izpod peres slovenskih pisateljev in humoristov. Pravijo, da nam manjka humor. Res? V Nočnem obisku dokazujemo nasprotno.
Damian Buraczewski je Poljak, ki že skoraj pet let živi v Sloveniji. Tukaj se je prvič srečal z vinom in se dobesedno »zapisal« vinu in vinski trti. Njegov blog, v katerem piše izključno o slovenskih vinih, je bil nagrajen kot najboljši vinski blog na Poljskem. Damian si z družino v Sloveniji pravkar ustvarja tudi dom.
Jadranko Juras poznamo kot pevko zabavne in klasične glasbe. Petje jo osrečuje, kakor jo osrečujejo tudi živali, ki jih obravnava kot sebi enake in z njimi tako tudi komunicira. V nočnem programu bosta predvsem o lepih plateh življenja komunicirali Lidija in Jadranka.
V preteklih desetletjih so se v spolnosti zgodile velike spremembe, zdi se, da tabujev ni več. Ali to drži? Imamo pol stoletja po seksualni revoluciji končno zadovoljujoče spolno življenje? Ovir na poti do užitka je še vedno kar nekaj, med njimi napačna komunikacija, nepoznavanje lastnega telesa in pomanjkanje znanja o spolnosti. Na spletu lahko najdete veliko odgovorov na številna vprašanja, zdaj je tam tudi novi igrano-dokumentarni podkast o spolnosti »Evolucija užitka«. V njem Eva in Luka na poseben način raziskujeta osebne zgodbe o spolnem življenju, ponujata odgovore strokovnjakov in odpirata prostor za iskrene pogovore o spolnosti. Prvo epizodo vam v poslušanje ponujamo tudi v tokratnem nočnem programu.
Čisto v uvodu meteorološke pomladi gremo na morje! Ta prostrani vodni svet zagotavlja življenje najrazličnejšim organizmom in odpira celo vrsto raziskovalnih vprašanj in izzivov. Je pravo vesolje dogajanja. Tudi z vesoljem se je tokratni nočni gost raziskovalno že ukvarjal. Dr. Martin Vodopivec je znanstveni sodelavec Morske biološke postaje. Ukvarja se z oceanografskim in biološkim modeliranjem, pri svojem delu pa prepleta fiziko in biologijo. V doktoratu se je ukvarjal z meduzami in o njih se vedno z veseljem pogovarja, pravi. Na nočnem obisku, v nedeljo malo po polnoči, pa nam bo pripovedoval tudi o tem, kako se skozi leta v morju spreminja produkcija organskih snovi, pa o svojih izkušnjah iz Norveške in Portugalske ter o morju drugih radovednosti, ki se jim še rad posveti. Dr. Martina Vodopivca je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Jakob Nedoh uspešno nastopa v svetu mešanih borilnih veščin. Preden se je lotil borilnih športov, se je resno ukvarjal z rokometom. Triindvajsetletni Koprčan se je štirikrat boril po profesionalnih pravilih, vpisal je tri zmage in en poraz. Nekoč si želi tudi borb v najelitnejšem tekmovanju UFC. Nedoh velja za nepopustljivega borca, ki se vselej bori do konca. Z uspešnim športnikom bo klepetal Primož Čepar.
Na nočni obisk prihaja neutrudni raziskovalec višav, globin in živalstva Kazimir Drašlar - Mikec. V alpinistično šolo je stopil konec petdesetih let prejšnjega stoletja in pisal zgodovino tega športa do zgodnjih sedemdesetih let. Med njegove pomembnejše vzpone sodijo preplezana zahodna stena malega Druja, v kateri je osvojil tudi Bonattijev steber, v slovenskih gorah pa ga je zaznamovala prva dokončana prvenstvena smer v Sfingi v Triglavski severni steni, ki jo je preplezal z Alešem Kunaverjem. Alpinistične odprave so ga odpeljale proti Svalbardu, Hindukušu in Anapurni II, na vrhu katere je stal leta 1969. S Kazimirjem Drašlarjem – Mikcem bomo po polnoči govorili o zgodovini slovenskega alpinizma in učnih letih slovenskega himalajizma.
V goste prihajata Andrej in Ida, mariborski duo z akustično avtorsko glasbo. Navdihuje ju starejša pop, rock, folk in progresivna glasba iz 60-ih let. Opisujeta se kot »deklina z levega in pubec z desnega brega reke Drave«. Igrata »malo veselo, malo otožno, malo staro in malo novo«. Predvsem pa z občutkom.
Neveljaven email naslov