Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Komorni zbor Orfej iz Ljutomera je letos zaznamoval tri desetletja uspešnega glasbenega ustvarjanja. Na številnih tekmovanjih in gostovanjih doma in v tujini je prejel številna priznanja in nagrade. Kako se je pisala zgodovina tega kakovostnega pevskega sestava, kdo je še posebej zaznamoval ustvarjalnost tega zbora in kakšna sta njegov pomen in vloga v lokalnem in širšem okolju, bosta pripovedovala zborovodja, dirigent in pianist Andraž Hauptman in pevec Smiljan Pintarič.
Ste kdaj razmišljali o razmerju glasbe in spola? Ali o tem, kakšen je odnos med glasbo in nacionalizmom, glasbo in identiteto? Etnomuzikologija je veda, ki zajema mnogo več kot le raziskovanje starega ljudskega izročila. Znanstvena sodelavka in predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Mojca Kovačič preučuje tudi sodobne glasbene in zvočne pojave, njihova družbena in politična razmerja. Med drugim jo zanimajo zvočnosti mest, ulična glasba in religijski zvoki v sodobnem urbanem prostoru. Na nočni obisk jo je povabila Nada Vodušek.
V goste prihaja tolkalec, ki ustvarja edinstvena ritmična zlitja različnih glasbenih tradicij, Damir Mazrek. Izobraževal se je pri priznanih glasbenih mojstrih na različnih tolkalskih in glasbenih delavnicah doma in v tujini, prav tako pa je bil prisoten na različnih glasbenih kampusih in individualnih raziskovanjih, ki so ga pripeljali na Kitajsko, v Indijo, Maroko, Španijo, Francijo, Nizozemsko,Gvinejo, Makedonijo, Srbijo, Turčijo in Bulgarijo. Trenutno največ časa posveča izidu nove zgoščenke, na kateri se bo znašlo največ skladb z romskim pečatom.
Zakonca Jože in Breda Kos sta pobudnika in gonilni sili projektov Abrahamov ključ, Za vnuke živimo, drevesa sadimo in Pot spoznanj. Dobrodelni projekti, ki imajo v ospredju povezovanje in sodelovanje, so v zadnjih dveh desetletjih povezali na stotine ljudi po vsej Sloveniji. Tudi sicer Breda in Jože povezujeta sovaščane v domači vasi Velika Preska in na bližnjem Polšniku ter spodbujata razvoj lokalne skupnosti. Uspešna podjetnika na čelu družinskega podjetja, ki se ukvarja z mizarstvom in zunanjo ureditvijo, sta tudi ljubitelja narave, dreves, kulture in glasbe, zlasti zborovske. Po polnoči ju bo ob svetovnem dnevu zborovske glasbe gostila Andreja Čokl.
Urška Bradaškja in Dario Marušič sta združila moči in bosta, ne po naključju, v petek trinajstega, v koprskem mestnem gledališču premierno predstavila »Štrigolijo.« Vsekakor zanimiv avtorski dvojec: Urška ustvarja na področju filma, gledališča in televizije, tako v Sloveniji kot v Italiji, je igralka, s statusom samozaposlene v kulturi in gledališka pedagoginja. Dario Marušić je starosta in živa legenda istrske glasbe«, kot ga utečeno predstavljajo vse od njegovega delovanja v skupini Istranova.
Na nočni obisk prihaja čarodej nove generacije Aleksander Štucl z umetniškim imenom Magic Aleksander. Mednarodno nagrajeni čarovnik je na spletu zbral že več kot 30 milijonov ogledov, njegove posnetke izvajanja trikov pa v posebni oddaji predvaja tudi britanski BBC. Z Magic Aleksandrom bomo govorili o spretnostih, ki jih potrebuje čarovnik za uspešno izvajanje trikov, o tem, kako izumlja nove, in tudi o njegovi poti, ki ga je čez domače in tuje odre pripeljala celo do slovitega Davida Copperfielda.
Naše telo je čudež narave, pravi specialistka družinske medicine dr. Alenka Prelc, ki se pri svojem delu pogosto srečuje z boleznijo sodobnega časa – stresom. S pozitivnim odnosom do življenja ga lahko precej omilimo; kako si pri tem pomagamo s pravilnim dihanjem in meditacijo, kakšno vlogo imajo pri tem ljubezen, odpuščanje in glasba, pa nam bo razkrila gostja.
Odkar pomni, pleše. Gibčno petletnico je mama vpisala h gimnastiki, a že pri devetih letih je to zamenjala za balet. Odraščala je v Gdansku, kjer je dokončala Nacionalno baletno šolo, študij pa je nadaljevala na bruseljskem P.A.R.T.S.-u. Od leta 2002 živi v Ljubljani. K nam jo je pripeljal ples, ostala je zaradi ljubezni. Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja ustvarja doma in v številnih drugih državah. Je ustanoviteljica in umetniška direktorica zavoda Mirabelka in VIBRE – mednarodnih poletnih plesnih delavnic v Ljubljani. Sodeluje tudi pri gledaliških, filmskih in opernih produkcijah. Čisto sveža Alica v čudežni deželi, koprodukcija gledališča Antona Podbevška in Lutkovnega gledališča Ljubljana, nosi njen koreografiski in režijski podpis.
Dramsko besedilo Tomislava Zajeca je bilo prvotno napisano za gledališče in zanj je avtor prejel Držićevo nagrado za najboljše hrvaško dramsko besedilo leta 2012. Pozneje je bilo predvajano na radiu in celo adaptirano za film na Hrvaškem, uprizorjeno pa tudi v tujini. Intimna drama se odvija med umirajočim moškim, njegovim očetom in njegovim nekdanjim dekletom. Na nedramski, v prvem delu retrogradni način, se odvije dan po označenih urah. Jezik je banalen, pogovori vsakdanji, vendar Zajecu uspe napetost vgraditi med zamolčanim in izgovorjenim in jo locirati v medsebojne odnose. V besedilu so premisleki, premolki in odlašanja tista, ki tvorijo srž globoko človeškega. Pritisk minevanja in končnosti sili like k priznanju nekaterih življenjskih zmot, vendar prevlada spoznanje, da je skoraj zmanjkalo časa in da se bistvenega ne da ubesediti.
Doktorica Gabriela Droga Mazovec prihaja iz portugalskega mesta Porto, že skoraj dve desetletji pa od blizu spoznava Slovenijo, kamor jo je pripeljala ljubezen. Tu je nadaljevala svojo akademsko-raziskovalno pot na področju biokemije in ustanovila tudi Društvo slovensko-portugalskega prijateljstva. To je pred dnevi organiziralo že tretji mednarodni simpozij o večjezičnosti, ki jo vsak dan živi tudi dr. Droga Mazovec, saj se v njenem življenju prepletajo portugalščina, slovenščina in angleščina. Tudi o tem bo pripovedovala v nedeljskem nočnem obisku, malo po polnoči. V goste jo je povabila Mojca Delač.
Z ginekologinjo Tinkaro Srnovršnik odkrivamo podobo spolnosti pri mladih. Strokovnjakinja, ki že desetletje svetuje na spletnem portalu Tosemjaz.net, opaža, da je spolnost pri mladih zaradi vpliva medijev in dostopnosti do pornografskih vsebin pogosto izkrivljena. Mladi se o zdravi spolnosti in spolnem vedenju premalo pogovarjajo tako v šoli kot doma. Odkrito bo govorila o pasteh spolnosti, spolno prenosljivih boleznih in pomenu kontracepcije, spoznali pa bomo tudi njene sladke navade brez zdravniške uniforme.
Pred nami je december. Ta ima veliko obrazov, pravi psihologinja in psihoterapevtka Tjaša M. Kos. Tistega veselega, srečnega, nasmejanega, ožarjenega z lučkami – pa tistega stresnega, razočaranega, osamljenega in otožnega. Kaj naj storimo, da se bodo pričakovanja uresničila in naše želje izpolnile? Da bodo problemi postali izzivi. Da bo december tudi za nas lep mesec, ki nas bo napolnil s toplino in bližino.
Country pevec Milan Pečovnik – Pidži praznuje 40-letnico delovanja na glasbeni sceni. V teh letih je nastala bogata kariera, v kateri je posnel 11 albumov. Ob jubileju je posnel tudi nove pesmi.
Njeno življenje je prepleteno s pleteninami. Spretnosti ročnega pletenja in šivanja se je naučila že kot deklica. Od mame, ki se je učila od svoje mame. Niti, ki so se spletle v otroštvu, čvrsto držijo še danes. Portret Urškine babice krasi steno salona Draž, v katerem z bratom Tomažem ustvarjata brezčasne, inovativne pletenine. Nastajajo iz nenehnega raziskovanja, natančnega in kakovostnega oblikovanja. Oblačilne umetnine, za ljudi, ki sklenejo z njimi dolgo prijateljstvo.
Nasmejan, komunikativen, radoveden in optimističen – tak je Sandi Horvat, novinar romske oddaje Naše poti, ki brez dlake na jeziku pripoveduje o svojem življenju. Preprosto enostavno hvaležen je naslov njegove druge knjige, v kateri bralec najde zgodbo o Sandiju ter njegovem premagovanju življenjskih ovir in stereotipov.
Jamsko reševanje se zelo razlikuje od gorskega. Pri njem gre namreč po navadi za številna brezna in ožine in je potrebno razminiranje, da lahko reševalci pridejo do ponesrečenega, reševanje pa ne traja nekaj ur, ampak nekaj dni. Naša ekipa je gotovo ena boljših v evropskem merilu, zlasti ko gre za miniranje, prvi med reševalci pa je izkušeni Maks Merela. Spremljal je tudi astronavte na urjenju v slovenskih jamah. Njegova velika ljubezen je les, zna celo izmeriti njegov srčni utrip, ukvarja pa se tudi s tujerodnimi invazivnimi vrstami.
Jelena Sitar Cvetko je lutkarica. Marionetam na odru daje življenje. Je pionirka lutkovne terapije v Sloveniji, publicistka in režiserka. Predava gledališče in lutkarstvo na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Med polnočjo in drugo uro se bomo družili s Terezo Poljanič, ki nas bo radijsko razvajala s svojimi izvrstnimi dobrotami. Prisega na ekološko in lokalno, verjame, da je zmernost ključ do uspeha, jedi pa morajo biti na pogled lepe, tako za dušo kot za telo. Je televizijska voditeljica, avtorica kuharskih knjig in blogerka, ki rada potuje in uživa v glasbi.
Nekateri slovenski turistični kraji se že spopadajo s prevelikim številom dnevnih obiskovalcev in iščejo rešitve, kako turistične valove zajeziti. V nočnem programu pa bomo ob pomoči poslušalk in poslušalcev iskali manj znane kotičke »kokoške«, ki bi si zaradi svoje naravne in kulturne dediščine ali tehnične zapuščine zaslužili, da jih spoznamo. Je morda še kakšen kraj, kamor ni stopila »radijska« noga? Nam želite odstreti kakšen skriti pogled Slovenije? V noči na sredo se bo z vami pogovarjal Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov