Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Urška Košir iz Kort nad Izolo je študirala na ameriški univerzi Yale, doktorat iz eksperimentalne psihologije opravlja na Oxfordu, zdaj pa se kot raziskovalka ukvarja s psihoonkologijo. Potrebe mladih pri prebolevanju raka so drugačne kot pri odraslih, poudarja. To niso pokazale samo študije. Tudi sama se je pri 22 letih spopadla s to diagnozo, ki ji je odvzela dve takrat najpomembnejši stvari, jadranje in študij.
Ali drži, da dobrega fotografa naredi dober fotoaparat? Potrebujemo za fotografiranje talent, znanje ali mogoče kombinacijo obojega? Kakšna fotografija je pri nas najbolj razširjena in katera je najbolj priljubljena? So se selfiji res rodili s prenosnimi telefoni?
Mlada mariborska pesnica Nina Medved je prva državna prvakinja v slamovski poeziji. Pred kratkim je prejela tudi nagrado za najbolj perspektivno mlado literarno ustvarjalko na Slovenjgraškem festivalu mlade literature Urška.
Evforija ni tek. Tudi tekma ni. Je srečanje. S samim seboj in tistim, kar je zadaj, o teku na 233-kilometrski preizkušnji Euforija del cims zapiše Petra Vladimirov. Evforija je tudi njen knjižni prvenec, v katerem avtorica spretno prepleta zgodbo z omenjenega teka in izkušnje s 180-kilometrske poti med Kranjem in Piranom. Na to se vsako leto odpravi z mladimi iz Vzgojnega zavoda Kranj, v katerem je nočna gostja, sicer diplomirana psihologinja, zaposlena kot vzgojiteljica. O različnih življenjskih ciljih, ki zahtevajo trud, vztrajnost, odpovedovanje in preseganje, bomo s Petro Vladimirov govorili po polnoči.
V Sloveniji je približno 10 tisoč aktivnih tabornic in tabornikov. Je taborništvo v tem digitalnem svetu preživeto? O izzivih, prednostih in značilnostih taborništva kot načina življenja se bomo pogovarjali s člani enega najstarejših taborniških rodov pri nas – Rodu sivih jelš iz Trebnjega. Kaj mora imeti vsak pravi tabornik? Kaj je JOTA-JOTI? Ali je staršem prepovedano sedeti ob tabornem ognju? Odgovore boste slišali ob poslušanju pogovora s taborniki.
74 let je minilo od partizanske bitke na Menini planini, v kateri je komaj dvaindvajsetletni komandant Franc Sever Franta iz obroča 12 tisoč Nemcev rešil skoraj 500 partizanov. Zgodba o nečloveških naporih, tovarištvu in pogumu je doživela filmsko upodobitev. Lotil se je je in jo izpeljal režiser Dejan Babosek. Bitka na Menini planini velja za epopejo slovenskega partizanstva. Scenarij je bil zasnovan po knjigi Franca Severja Frante, ki je letos postal tudi častni meščan Ljubljane. Franto je v filmu, za katerega je bila organizirana akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov, igral Domen Valič. Zveza združenj borcev za vrednote NOB upa, da bo film navdih za prihodnje rodove.
Sonja Stegovec iz Vrtójbe je že vrsto let aktivna članica Društva slovenskih letalk. Letenje jo je premamilo že v mladosti, ko se je na ajdovskem letališču šolala za pilotko jadralnega letala. Tam je spoznala tudi svojega moža, prav tako športnega pilota. Prstana sta si izmenjala kar v letalu. Zgodbo o poroki v letalu in kaj o delovanju Društva slovenskih letalk, ki letos praznuje 30. obletnico, bo povedala v pogovoru.
Te dni so potekali Dnevi slovenske muzikologije, ki jih že tretje leto organizira Slovensko muzikološko društvo. Letos je v okviru Dnevov slovenske muzikologije potekal znanstveni simpozij, ki je zaznamoval tudi stoletnico Filozofske fakultete v Ljubljani. Tu je namreč sedež oddelka za muzikologijo vse od leta 1962. O dosežkih muzikološke stroke in izzivih, s katerimi se spopadata tako slovenska glasba kot stroka, bosta govorila doc. dr. Katarina Bogunović Hočevar in dr. Nejc Sukljan.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Ena od pogosto uporabljenih besed našega vsakdana je stres. S stresom načeloma ni nič narobe, je preprosto evolucijsko pogojen odziv posameznika in ima varovalno vlogo. Nevaren pa je dolgotrajen intenziven stres, pravi naša gostja. Vsak včasih doživlja tesnobo, strah, zaskrbljenost, žalost. A ni vsaka žalost, obupanost, pomanjkanje življenjske energije in volje do dela že depresija. Duševne stiske in motnje so v mnogih okoljih še zmeraj stigmatizirane. Programa OMRA javnost seznanja s tem, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti ter obvladovati motnje razpoloženja. Vodja projekta je psihologinja, doktorica znanosti na področju medicinskih ved in predstojnica Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU Lilijana Šprah.
Dr. Urša Valič je doktorica etnoloških znanosti. Ampak ni samo to. Je tudi muzeologinja, kustosinja, samostojna podjetnica na področju kulture, raziskovanja in izobraževanja. In tudi tu se vrsta poklicev ne konča. Je tudi fotografinja. A kot pravi sama, je najboljši poklic prevzela nedolgo nazaj. Postala je mama. Kako poiskati ravnovesje med vsemi poklici? Je to izziv sodobne ženske? O vsem tem v pogovoru, v katerem bo tudi polno zanimivih zgodb raziskovanj iz Romunije.
Glasba mu je bila položena v zibelko, pravi Gašper Rifelj, ki je v svoji glasbeni karieri od narodne glasbe zavil k popevkam in popularnim skladbam. Nastopil je na številnih glasbenih festivalih, sodeloval z domačimi in tujimi glasbeniki, pred kamerami pa pokazal tudi svojo plesno nadarjenost. Od lani je član igralske zasedbe v muzikalu Madagaskar, prav te dni pa se pripravlja na premiero novega muzikala Slovenske prevare.
Nekdanji olimpijec v razredu 470 Mitja Margon, ki je kot flokist krmarja Tomaža Čopija iz tekmovalnega jadranja izpregel leta 2002, stika z jadranjem ni izgubil. Nasprotno, ker mu morje in šport veliko pomenita, je jadranje in vse, kar je s tem povezano, postalo preprosto njegov način življenja, še več, njegov poklic. Pogovor z njim tudi glede prihajajoče Barkovljanke vodi Iztok Novak - Easy.
LSD, halucinogene gobe, MDMA, ayahuasca, ibogain. Samo nekaj imen substanc, ki sodijo v skupino psihadelikov in do katerih zaradi vsesplošnega odklonilnega diskurza gojimo pretežno negativen odnos. Hkrati ne gre prezreti dejstva, da so tisočletja uporabe psihadelikov krojila evolucijo človeka in postala neodtujljiv in pomemben del tradicionalnih medicin po vsem svetu. Psihadelična psihoterapija zato nikakor ni nova znanost, vseeno pa v sodelovanju z drugimi vedami ter tradicionalnimi praksami in dognanji danes znova koraka proti spoznanjem, ki odpirajo možnosti zdravljenja psihičnih motenj. Kakšni so obeti uporabe psihadelikov v uradni psihoterapiji, kako obvarovati pred škodo, ki jo lahko povzročijo, in kako hkrati izkoristiti njihov potencial ter kje so največji izzivi pri uporabi za zdravljenje, te in druge dileme bodo v središču nocojšnjega Nočnega obiska na Prvem. Gost bo Jure Capuder z Inštituta za psihoterapijo in raziskovanje zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti, Zajčja luknja. Z njim se bo pogovarjal Peter Močnik.
Mariborčana Tjaša in Martin Golež sta se s skoraj 30 let starim vozilom udeležila Mongolskega relija, pustolovščine, ki privabi ekipe z vsega sveta. Kako sta doživljala avanturistično potovanje na azijski daljni vzhod, katere nepredvidljive prepreke sta morala preskočiti oziroma obvoziti in zakaj je imel ta podvig tudi dobrodelni značaj, v Nočnem obisku.
Nekaj preprostega, kar ne zahteva veliko dela, ali kaj takega, kar zjutraj pomeni nekaj minut več pred ogledalom? Makron figa ali vokuhila? Kaj o nas pove naša pričeska? Ali ima vsaka svojo zgodbo? Na nočni obisk je voditelj Jure K. Čokl tokrat povabil Žana Zajca - Usagija, modnega frizerja in stilista, ki bo to noč s poslušalkami in poslušalci delil bleščeči svet glamurja vsega tistega, čemur pravimo frizura. Takoj po polnoči!
Nekaj preprostega, kar ne zahteva veliko dela ali kaj takega, kar zjutraj pomeni nekaj minut več pred ogledalom? Makron figa ali vokuhila? Kaj o nas pove naša frizura? Ali ima vsaka frizura svojo zgodbo? Na nočni obisk je voditelj Jure K. Čokl tokrat povabil Žana Zajca – Usagija, modnega frizerja in stilista, ki je to noč s poslušalkami in poslušalci delil bleščeči svet glamourja vsega tistega, čemur pravimo frizura.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Kostanjarji so že postavili hišice, ljudje se pred dežjem in vlago skrivamo vsak v svojem brlogu. Da nespečneži v samotnih nočnih urah ne boste osamljeni, vas Mojca po polnoči vabi na klepet. Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Na nočni klepet prihaja inštruktorica pilatesa in joge Barbara Grzetič. Izolčanka, ki nadvse ljubi svetlobo, sonce, toploto. Diplomirana ekonomistka se je po desetletju poklicne poti odločila uresničiti otroške sanje – postati učiteljica. Pri tem pa ohraniti svobodo in oživiti ustvarjalnost. Uspelo ji je. Danes poučuje, predvsem pa je ženska, ki skuša življenje živeti v polnosti in ga pisati po svoji meri. Z Barbaro Grzetič se bo pogovarjala Barbara Kampos. V drugi uri nočnega druženja pa bomo prisluhnili Borisu Cavazzi, igralcu in režiserju, ki je letos praznoval osemdeseti življenjski jubilej. Na Primorsko ga poleg rodu po mamini strani vežejo tudi šolanje na Pomorski šoli v Piranu, pozneje prvi odrski koraki, potem produkcije Primorskega poletnega festivala in ne nazadnje je bil boter tudi ob rojevanju novega gledališča. O zgodah in nezgodah na svoji razgibani poti je pripovedoval na srečanju, ki ga je ob njegovi obletnici organiziral Primorski poletni festival.
Neveljaven email naslov