Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Ruševine, zgovorno molčeči ostanki preteklosti, so ga izzivali že kot otroka, ko je želel postati arheolog. Med študijem arhitekture pa se je fascinaciji pridružil kritični uvid. Nastalo je diplomsko delo Ruševine kot arhitekturni objekt – preplet njegovega zgodnjega navdušenja nad gradovi in samokritične analize te fascinacije. Lani je dokončal svojo doktorsko tezo o pasivnosti v arhitekturi kot eni zanimivejših in produktivnejših pozicij v neoliberalni družbi. Sicer pa je avtor številnih kritičnih besedil, objavljenih predvsem v revijah Praznine in Outsider, kjer je eden izmed urednikov. Miloša Kosca je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Čeprav je že upokojena, vse dneve preživlja med knjigami, v Trubarjevem antikvariatu, ki ga je vodila skoraj 30 let. Stanka Golob je dvakratna prejemnica Schwentnerjeve nagrade, dobila pa je tudi številna druga priznanja. Odlikujejo jo strokovno znanje, neizmerna radovednost in občutek za knjigo, ki včasih stoletja potuje s police do police, naposled pa prek antikvariata razveseli novega lastnika. »Ne, knjiga ne bo propadla in bibliofili jo bodo še naprej častili,« je prepričana.
Obalni kantavtor Lean Kozlar Luigi, ki je s skupino Gedore na odru spremljal številne glasbene prvake, na primer Aniko Horvat in Slavka Ivančića, vse odločneje stopa po samostojni glasbeni poti. Pred kratkim je izdal svoj drugi album z naslovom Barve.
Je petdesetletnik, ljubitelj športa in glasbe, otroška naveza s folkloro pa ga je popeljala v študij etnologije in sociologije kulture. Na delu v Ljubljani, po Sloveniji in svetu, zaljubljen v Maribor, s katerim povezuje tudi del svojega raziskovalnega dela. Ob vstopu v novo leto bomo govorili o tem, kako kulturni antropolog doživlja slovensko stvarnost. Kritično se odziva na politične in potrošniške zablode, ki namesto aktivnega državljanstva spodbujajo plehkost in potrošništvo. Kaj je srečal v Halozah, zakaj raziskava o novodobnih bralnih navadah Slovencev vzbuja skrb, zakaj močni voditelji prisegajo na šibko razmišljujoče in potrošniško naravnane podanike, se zgodovina res ponavlja kot farsa? O tem, pa tudi o možnostih, ki jih sodobna Slovenija (ne) ponuja, v prvi uri nočnega programa.
Le kakšen začetek dneva je lahko lepši od tistega, ki se začne z nasmehom? V tokratnem nočnem programu vam bomo poleg izbrane glasbe zavrteli nekaj humoresk, ki so resda nastale že davnega leta 1971, vendar so na različnih »festivalih z nasmeškom« prejele najvišja priznanja. In če boste z nami, boste opazili, da se od takrat marsikaj ni spremenilo. Seveda boste svoje misli, predvsem humorne, lahko delili z voditeljico Lucijo Grm. Pa začnimo dan - vsaj z nasmeškom.
Matija Husu iz Orleka pri Sežani je v zgodnjih najstniških letih prvič videl ptičjega pajka. V njem je vzbudil veliko navdušenje in kmalu je takega pajka imel tudi sam. Ptičji pajek je nato dobil družbo: različne žuželke, kuščarje in pozneje tudi kače. Eksotične živali za Matijo niso le strast, ampak znanje o njih deli z drugimi. Kot mentor sodeluje s posamezniki, ki si želijo nasvetov glede ravnanja z eksotičnimi in strupenimi živalmi. Sodeluje tudi z veterinarji in raziskovalci, ki prav na njegovi zbirki eksotičnih živali opravljajo preizkuse in raziskave. Kako je živeti s temi zanimivimi in lahko tudi nevarnimi bitji? Zakaj so ga te drugačne živali tako navdušile? Komu jih zaupa, ko gre na dopust? K poslušanju Nočnega obiska z Matijo Husujem vas vabi Janja Novoselc.
Predan športnik, profesionalen trener, nekdanji atlet, zdajšnji potapljač na vdih, kolesarski odvisnež, ljubitelj mrzle vode in adrenalina ... vse to je Gašper Predanič. Predan zastavljenim ciljem se nenehno izobražuje in je osredotočen na svoje delo, ki mu je prineslo sodelovanje s številnimi vrhunskimi in rekreativnimi športniki. V nočnem obisku bomo z Gašperjem Predaničem med drugim govorili tudi o tem, kaj lahko sami naredimo za izboljšanje počutja.
Dr. Milko Matičetov, etnolog in narodopisec, je širši javnosti mogoče najbolj znan po pravljicah Zverinice iz Rezije, a njegova zbirka je mnogo obsežnejša, če govorimo na primer le o zbirki pravljic. Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji. Zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. Njegovo življenje in delovanje osvetluje oddaja, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Lučke migetajo vsepovsod, vozički prihajajo iz trgovin zvrhano naloženi, otroci vznemirjeni poskakujejo, v stanovanjskem naselju pa se čisto spodobno oblečena starejša gospa zbegano ozre čez ramo, odpre zabojnik in pobrska med zavrženimi stvarmi, ali je še kaj uporabnega, mogoče užitnega. Prazniki so tu. Vonj po potici, cimetu in človeški živžav se mešajo z osamljenostjo. Voditeljica Mojca vas zato vabi h klepetu. Zanima jo vaše hrepenenje, kako živite, vesela bo kakšne uganke in šale. Le napolnite si telefon.
Mojca Bernik iz Nove Gorice že nekaj let živi po načelu zero waste oziroma po načelu življenje brez odpadkov. Je tudi predsednica društva Moj svet, čist planet, s katerim pripravlja izmenjalnice oblačil, vodi različna predavanja in ljudi ozavešča o tem, kako živeti po filozofiji zero waste. O tem, kakšen je dom brez odpadkov, kako najlažje začeti, kako se izogniti predbožični nakupovalni mrzlici, se bo z Mojco Bernik pogovarjala Meta Škvarč.
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
Je rap še jezen in še opozarja na krivice in nasilje represivnih organov ali gre samo za glasbeni način, ki je tematsko lahko karkoli? Ali imajo slovenski raperji sploh razlog za jezo? In če ga nimajo, je to sploh še rap?
V četrtkovem nočnem programu se bomo pogovarjali o aktualnih visokotehnoloških dosežkih Univerze v Mariboru. Najbolj odmevni projekti so ta čas izdelava satelita in pajka za raziskovanje Lune ter razvoj superračunalnika, ki bo najzmogljivejši v državi in eden najzmogljivejših na svetu. V goste prihajata dr. Iztok Kramberger s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in prorektor za znanstvenoraziskovalno dejavnost dr. Zoran Ren.
Njeni svinčniki imajo najbrž v sebi neko posebno snov, iz katere nastajajo duhovite, neizmerno zabavne podobe. Seveda tudi računalniški svinčnik uboga njeno roko brez ugovorov. Ilustracije, ki radostijo otroke, in take, ki nasmejejo odrasle. Pa tiste, ki oživijo in se začnejo premikati z animacijo, tako kot Liliana, junakinja njenega animiranega filma, ki je na platno priskakljala letos. Nastajala je počasi, sličico po sličico, kot v starih časih. Nostalgija je botrovala tudi poslikavam emajlirane posode. A to ne pomeni, da je zazrta v preteklost. Njeno ustvarjanje živi tukaj in zdaj, v urbani sedanjosti, prepredeno je s humorjem, poetičnostjo in kančkom nostalgije. Ilustratorko in animatorko je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Gledališka, filmska in televizijska igralka Saša Mihelčič je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Januarja bo nastopila v prvi slovenski uprizoritvi po motivih filma Življenje drugih. Veščine njenega umetniškega nastopanja so stkane v ogrlico, ki ji lahko rečemo kar Collier, saj je Saša tudi interpretinja v francoščini.
Mlada glasbenika, študenta glasbene akademije v Ljubljani, sta se pred tremi leti domislila, da bi ustanovila orkester po zgledu Jožeta Privška ali kaj podobnega, kot razlagata, da bi z njim odigrala skladbe velikih mojstrov narodno-zabavne glasbe. Pridružili so se jima kolegi z akademije in drugi odlični mladi instrumentalisti. Nastala je Š'ta godba, ki smo jo pred kratkim gostili v živem Četrtkovem večeru, v Nočnem obisku pa bosta Luka Krof in Žan Plohl gostiteljici Luciji Grm povedala, katera in kakšna glasba ju je usodno zaznamovala.
Rada bere in se pogovarja o knjigah. Rada poje in se potika kje na samem, peš ali s kolesom. Rada ima mir, jogo in tišino. In smeh, smeh kadar koli. Otroška družba jo poživlja, starejša jo spomni na potrpežljivost. Ida Mlakar Črnič združuje veliko talentov in znanj, s katerimi plemeniti svoje strokovno delo, ga bogati in mu s tem daje novo kakovost. Njeno literarno ustvarjanje je lirična, humorna in jezikovno inovativna pripoved, njene zgodbe so primerne za več starostnih skupin, namenjene so tako odraslim kot otrokom. Je tudi zelo vedoželjna, rada se uči, išče nove poti in pristope k delu z novimi generacijami bralcev, in je človek, ki verjame v moč knjig, zapisane in pripovedovane besede. Z Ido Mlakar Črnič se bo pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.
Tinkara Kovač, ena najbolj priljubljenih glasbenic pri nas, v novem letu pripravlja svež glasbeni album z naslovom Škatlica vžigalic. V spremnem besedilu, ki ga napoveduje, je zapisala željo, da bi se v teh predprazničnih dneh zazrli vase, ne navzven. K poslušanju navdihujočega pogovora s prvo popevkarico primorskega "novega vala", ki zdaj že dvaindvajset let odpira svoje srce glasbi in ljudem, vas vabi gostitelj Iztok Novak.
Znanost se marsikomu, ko jo spremlja od daleč, zdi zapletena in nerazumljiva; kot da znanstveniki govorijo svoj jezik in živijo v svojem svetu. Drugo podobo pa dobijo, ko stopijo iz svojih laboratorijev in učilnic in spregovorijo o sebi ter o svojem delu. O Tomažu Maršu, s katerim se bomo pogovarjali, bomo izvedeli, da je zdravnik in biolog, da posluša Ditko in Tabuje, da rad potuje in odkriva nove svetove. Nekaj bo povedal tudi o svojih raziskavah – trenutno preučuje delovanje in regeneracijo skeletnih mišic.
Neveljaven email naslov