Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Zasavčanka Marjeta Hribar se včasih v šali poimenuje novodobna rudarka. Pravi, da je to eden lepših nazivov za to, kar dela. Ko obdeluje premog in iz njega ustvarja nakit, je namreč večina njenega ateljeja in tudi ona sama črna. Podobno kot rudarji, ki so nekoč delali v njej bližnjih rudnikih. Premog je nočno gostjo spremljal že v otroštvu. Preživela ga je v rudarski koloniji v Zagorju ob Savi, kjer je od časa do časa z veseljem izmaknila kakšen kos tega kuriva:
Naš gost bo radijski kolega ing. Tomaž Šorli, ki se je po skoraj desetletju življenja v Bruslju z družino vrnil v Maribor. S kakšnim namenom ga je pot popeljala v belgijsko in evropsko prestolnico, kako je doživljal evrobirokracijo in kateri dogodki so zaznamovali to, bruseljsko obdobje, bo pripovedoval po polnoči. Voditelj bo Teodor Bostič.
Doktorica Saša Babič. Raziskovalka, folkloristka, lingvistična antropologinja. Avtorica knjige Beseda ni konj, ki išče in razlaga izvor, strukturo in klasificira folklorne obrazce. 300 kosmatih medvedov, to se sliši zapleteno kot pajkova rit, zato bomo takoj po polnoči potili križev pot in se spraševali, ali čarobni obrazci zares odganjajo tatove, nevihte in demone. Ali beseda res ni konj, je z gostjo ugotavljal voditelj Jure K. Čokl.
Arhitekt, ki verjame v holistično znanje, v združevanje starodavnih modosti in sodobnih dognanj. Zanj arhitektura ni le materialni objekt, je izkušnja, ki traja in jo doživljamo na mentalni, senzorični in fizični ravni. Forma sledi izkušnji, je načelo arhitekture, ki jo ustvarja Superform, biro, ki sta ga leta 2001 ustanovila z Marjanom Poboljšajem. Arhitektura je le eno do njegovih ustvarjalnih polj. V pogovor bodo vstopale tudi fotografija, glasba, astronomija, znanost, metafizika. Antona Žižka je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Alja Turnšek poučuje jogo in se ukvarja s terapevtskimi masažami in manualno terapijo. Raziskovanje gibanja jo je že od mladega zaznamovalo in jo potegnilo v preučevanje človeškega telesa in zdravega življenjskega sloga. V zadnjih letih se ukvarja tudi z duhovnostjo, saj meni, da je predvsem to tisto, kar manjka današnji kulturi. Njej najljubši citat in življenjsko vodilo prihaja od Mahatme Gandhija: Bodi sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Z Aljo Turnšek se bo na začetku nedeljske noči pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.
Anica Gorjanc Vitez je specialistka psihiatrije in psihoterapevtka. Obvlada kognitivno-vedenjsko terapijo, ki uči, kako se znebimo misli, ki nas v življenju ovirajo. Na njen “kavč” lahko sedete v Sežani, Postojni ali Idriji. Je tudi pisateljica: v svojih slikanicah za otroke se ne boji tem, kot sta alkoholizem in hiperaktivnost. Kako v natrpanem vsakdanu (o)hranimo duševno zdravje? Kako napravimo dobro limonado, kadar nam življenje nudi le kisle limone? Kako v sebi dobimo moč in pogum? Na ta in mnoga druga vprašanja v pogovoru z Ivano Zajc.
Okus, aroma, izgled in okrasitev štejejo pri pripravi najboljšega koktajla. Pomembni pa sta tudi njegova zgodba in ime. Večna ljubezen je koktajl s katerim je drugo leto zapored, najboljši barman v Sloveniji postal Tomaž Fartek. Na nočni obisk ga je povabila Enisa Brizani.
Na nočni obisk prihaja prim. mag. Mihael Zajec, specialist kirurgije. Z vedno novimi znanji, ljubeznijo do dela in v želji pomagati je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. V tem mestu si je ustvaril družino in zgradil dom. Delal je tudi v sklopu Slovenske vojske v Mirovni misiji SFOR v Sarajevu in bil zdravnik, gorski reševalec letalec. V prostem času rad hodi v hribe, smuča, kolesari, obiskuje gledališče in raziskuje nove dežele. Prisluhnite malo po polnoči, ko ga bo gostil Robert Zajšek.
Poklicni in prostovoljni gasilec, ki je desetkrat postal državni prvak v kickboxu, večkratni zmagovalec evropskih in svetovnih pokalov. Človek, ki ob tem najde čas še za delo trenerja, pobudnik številnih dobrodelnih akcij, predvsem pa mož in oče. Marjan Bolhar, takoj po polnoči, tokrat brez rokavic in z mikrofonom med njim in voditeljem Juretom K. Čoklom.
Nocoj se bomo pred poletno soparo zatekli v zeleno oazo na južnem obronku Ljubljane. Po polnoči bomo pobegnili mestnemu vrvežu in osvežujoči hlad poiskali med meglicami na Ljubljanskem barju; skrivali in izgubljali se bomo med mejicami, travniki, steljniki, njivami. Kdor pozna njihove skrivnosti ve, da so pred osuševanjem močvirske ravnice obletavali žerjavi in gosi, v času koliščarjev pa celo pelikani. Danes barjansko naravno in kulturno dediščino varujejo domači in mednarodni predpisi in trdna volja po ohranitvi tega edinstvenega življenjskega prostora. Zgodbe z Ljubljanskega barja bosta v noči z nedelje na ponedeljek z nami delila Maša Bratina in Dejan Veranič iz tamkajšnjega Krajinskega parka.
Matej Rančigaj je človek zgodb. Na nočnem obisku nas je odpeljal po delčku tistih, ki so se spisale na popotovanjih po Afriki in Braziliji, od koder je prišel na tokratni obisk v Slovenijo. Raje kot velike popotniške nahrbtnike ima minimalno prtljago. Prve rolerje si je kupil pred dvajsetimi leti na Manhattnu. Povsod pa ga spremlja – glasba. Kot pravi povezuje in krajša razdalje med ljudmi. Še posebno rad jo deli z otroki. Tudi z nami jo je, čisto spontano, ob nočnem obisku v radijskem studiju. Pravi, da se nima za motorista, da je s svojo Yamaho, ki ga je spremljala na tisočih kilometrih po Afriki, vedno ravnal lepo in da ljudje ponavadi ne morejo verjeti, ko jim reče, da na prvih 40.000 km prevoženih poti ni imel “nobenega gumi defekta”. Pot se je začela v Keniji, potem pa proti jugu. Motor, s kranjskimi registrskimi tablicami, je priletel iz Slovenije.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Turno kolesarstvo je v zadnjih nekaj letih v Sloveniji doživelo pravi razcvet. Še posebej z odprtjem 1800 km dolge krožne Slovenske turnokolesarske poti in izvajanjem usposabljanj, na katerih udeleženci pridobijo kolesarske veščine, znanja o varovanju naravnega okolja in o nevarnostih gibanja v njem. S tem so se zmanjšala tudi trenja med obiskovalci planinskih poti, ki naravo obiščejo peš, in tistimi, ki jo obiščejo na kolesu. A kljub vsemu se stanje da še izboljšati. Na nočnem obisku se nam bo pridružil novi predsednik Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije Atila Armentano, s katerim bomo govorili o razvoju tega športa pri nas ter s kakšnimi akcijami in izobraževanji ga komisija skuša narediti še privlačnejšega za širše množice.
»Dom Danice Vogrinec Maribor je dom, kjer vas spoštujemo, kjer boste spet doma«, so zapisali na spletni strani doma. Z različnimi aktivnostmi dokazujejo, da je starost lahko zelo lepa in ustvarjalna, in marsikdo od stanovalcev šele v jeseni življenja najde svojo sorodno dušo. Po polnoči se nam bo v studiu pridružil direktor doma Marko Slavič in nekaj stanovalcev ter predstavili življenje v okolju, ki spoštuje njihovo modrost in iskrivost. V naslednjih urah bomo ponovili reportažo o vrtnariji Urbanek, ki letos praznuje 100-letnico delovanja, ljubitelji glasbe pa boste lahko prisluhnili glasbeni legendi Paulu McCartneyu, ki v septembru pripravlja nov glasbeni album.
Ko je le leta 1969 gledališka skupina Pupilija Ferkeverk udarno stopila na slovensko sceno in jo zatresla s svojim neoavantgardnim teatrom, je bila zraven. In potem ni bilo več poti nazaj. Gledališče je njena ljubezen in tudi ta hip ustvarja nove vloge, nove predstave. Zanjo je vsaka vloga skrivnost, v katero se je treba poglobiti. Začeti dobesedno iz nič. Kot da igraš prvič. Vsaki vlogi se popolnoma preda. Da vanjo vse, kar premore tisti hip. Igralko Jožico Avbelj je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev na javnem zavodu RTV Slovenija, Ilinka Todorovski letno v svoj poštni in e-poštni nabiralnik prejme okoli 1500 pritožb poslušalcev in gledalcev. Pritožbe, ki jih prejema, so različne, lahko gre za vsebine ali pa tudi za tehnične zadeve, kot je denimo preglasna glasba v ozadju TV prispevka. Kaj vse prinaša delo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev ter kako zgleda povprečen delovni dan varuhinje bomo med drugim povprašali Ilinko Todorovski. Na nočni klepet jo je povabil Sandi Horvat.
Mitja Zupančič je »Z morjem na ti«, je pa tudi avtor monografije o svetilnikih vzdolž vzhodne jadranske obale, izkušen morski poznavalec in raziskovalec ter ljubitelj vsega, kar je povezano z morjem. Obrazi z Jadrana je njegova serija dokumentarnih reportaž zgodb o ljudeh, ki jih je od vedno povezovalo morje. V prvi julijski noči vabimo na radijsko plovbo – od Cresa do Visa – po polnoči.
Na nočni obisk prihaja Mitja Mikolavčič, profesor športne vzgoje. Pri 24 letih se je odločil, da ne želi več »delati«. Od takrat počne, kar ga najbolj veseli: organizira športne dejavnosti za otroke. To “službo” opravlja predano, z veseljem in strastjo. Zanimivo pa je, da prireja športne aktivnosti za otroke, a v ospredje postavlja starše. Še več zanimivosti bo v prvem delu sobotne noči pripovedoval Vesni Potočar Godnič.
V Budimpešti na madžarskem je nedavno potekalo prvo mednarodno tekmovanje policistov prometnikov v fizičnem urejanju prometa. Med predstavniki petih držav je prvo mesto zasedel predstavnik slovenske policije, samostojni policijski inšpektor v Oddelku za cestni promet Policijske uprave Ljubljana Borut Božič, ki bo od pol noči dalje tudi gost Nočnega obiska. Z njim bomo govorili o zahtenosti tekmovanja na katerem je zmagal, govorili pa bomo tudi o preventivi v prometu in o najpogostejših napakah, ki jih na naših cestah delajo vozniki, čeprav bi se jim že z nekaj malega truda dalo izogniti.
Po polnoči se nam bo pridružila producentka Art kampa v okviru festivala Lent in poletnega Art kampa ter umetniška vodja kulturno izobraževalnih projektov v Narodnem domu Maribor Urška Košica. Predstavila bo koncept letošnjega poletnega Art kampa in področja ustvarjalnega dogajanja, govorila pa bo tudi o tem koliko in na kakšen način Art kamp zaznamuje kulturno, ustvarjalno in družabno dogajanje v mestu ob Dravi in koliko pripomore k revitalizaciji mariborskega Mestnega parka.
Neveljaven email naslov