Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Strah je najcenejša soba v hotelu
Vlogo religije vidi podobno kot vlogo glasbe. Je kot prazna lupina, za katero se da skriti marsikaj. Tudi družbene spremembe, ki smo jim priča, zato ne morejo biti posledica religije. Se pa religijo uporablja v določenih situacijah kot motivacijsko sredstvo. Tudi strahove je mogoče lažje spodbuditi skozi religijo. Zanimivo je to, doda, da glavni strategi ISIS-a sploh ne prihajajo iz globoko vernih okolij ali družin, ampak so religijo zgolj uporabili za dosego svojih ciljev, to pa je vojna in moč.
Evropi je strah vedno prišel prav. Strah je najcenejša soba v hotelu, citira Hafiza. Strah pred Islamom prihaja še iz časov križarskih pohodov, od takrat se vedno najdejo vitezi, ki morajo stopiti v bran predvsem ženskam. V resnici pa vemo o arabskem svetu zelo malo. O njihovi geopolitični situaciji, njihovi miselnosti, kulturi … in potem se pojavijo fotografije v črno oblečenih skrajnežev, ki obglavljajo novinarje in civiliste. Tako se podoba tega terorista zariše v miselnost evropskega človeka in se pojavlja v medijih in na družbenih omrežjih. In taka podoba tipičnega Arabca je tudi edina, ki jo pravzaprav imamo.
Družbena omrežja – kreatorji javnega mnenja
Prav družbena omrežja so postala medij zase. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi mnenj drugih in ne na podlagi preverjenih informacij in dejstev. Tudi mediji so bili na to slabo pripravljeni, pove. Ko se je begunska kriza dejansko zgodila, je bilo javno mnenje že izdelano in pogosti so celo primeri, ko so članki in prispevki nastajali na podlagi vpisov na družbenih omrežjih. Ravno obratno kot bi torej moralo biti.
Migracije so stare toliko kot človeštvo
Migracije so stare toliko kot človeštvo. Dogajale so se vedno in bile so predmet strahu in nestrpnosti. Irci, na primer, so bili obravnavani kot ljudje druge rase. In vendar Evropa temelji na migracijah – noben narod ni tukaj od nekdaj. Tudi vpliv drugih kultur je iz Evrope naredil, kar je danes. Evropa je mešanica globalnih vplivov – tudi dobrin iz kolonij ter znanja drugih kontinentov.
O ključnih vprašanjih se pogovarjamo premalo ali pa sploh ne. To, kar gledamo, je samo posledica. Ne govorimo o tem, kar je pripeljalo do te situacije. O situaciji, ki je begunce pognala na pot. O evropskih državah, ki se med seboj ne morejo dogovoriti o enotni politiki do beguncev in vprašanj odprtosti ozoroma zaprtosti meja. Niti o ekonomskih, vojaških in drugih interesih, ki določajo našo realnost preberemo malo ali nič – morda zato, ker mediji domnevajo, da nas to ne zanima. Zato poročajo samo o vrhu ledene gore.
Razdeljenost javnosti ni presenečenje
Razdeljenost javnega mnenja glede vprašanja beguncev (in drugih vprašanj) zanj ni presenečenje. Tudi v drugih državah je podobno, vsako državo pa moramo razumeti v njej lastnem kontekstu – kulturnem, zgodovinskem … morda se Slovenci na videz delimo bolj zato, ker nas je malo. Vendar posploševanje v tem kontekstu ni primerno, zatrdi, saj nas bolj definirajo druge okoliščine kot pa nekakšne ‘lastnosti’ naroda. Načeloma, po njegovem mnenju, noben narod ne sprejme sprememb zlahka.
Na vprašanje, ali ni morda paradoksalno, da o človekovih pravicah, ki so določene, odločamo na referendumu, je odgovoril pritrdilno. Večina se ne more odločiti, da bo nekdo suženj. In tudi če ustava to dovoljuje, ali smo s tem lahko zadovoljni? Je to demokracija? Se lahko zadovoljimo z razlago ustavnega sodišča, da je to mogoče?
Dobrodelne akcije ne rešujejo ključnih problemov
Problematično se mu zdi, da se moramo v kriznih situacijah opirati na dobrodelne prireditve in prostovoljne organizacije. Zahodne države so si vteple v glavo, da bodo s takimi dogodki rešile svet. S tem ne moremo reševati podnebnih sprememb, lakote, vojn … s humanitarnimi akcijami ni nič narobe, saj pripomorejo k solidarnosti. Si pa tudi z njimi peremo vest. V sodobni Evropi ne bi smeli zbirati sredstev za stvari, ki bi morale biti samoumevne. Reševanje socialnih stisk ne bi smelo biti odvisno od dobrodelnosti.
Kakšne prebežnike bi pri nas sploh sprejeli?
Če imajo denar, jih nočemo. Ker potem ni potrebe da bi bili prebežniki. Če denarja nimajo, potem bodo kradli in jih tudi nočemo. Če so izobraženi, potem je težava v tem, da bodo hoteli naše službe. Če niso, se ne bodo mogli vklopiti v naš kulturni prostor. Način, kako se pogovarjamo o sprejemu beguncev je napačen. Na eni strani dobrotljivost in na drugi strani ksenofobija. Še večja težava, in to za nas je dejstvo, da pri nas noče ostati nihče. To pomeni, da pri nas ne živimo dovolj dobro in si nihče ne želi, da bi živel tako kot mi. In to je težava za nas, ne za begunce. Tudi v ograji ne vidi rešitve, saj ta ne bo zadržala beguncev. Dejstvo pa je, pove, da se bo val ustavil takrat, ko bodo imeli v svojem okolju dovolj dobre možnosti za življenje. Žal, zaključi, pa to še ne bo kmalu.
Zadnje čase ne spi najbolje. Razlog za to je dejstvo, da ko preveč globoko pogledaš v situacijo, ki smo ji priča, ugotoviš, da razgled ni ne lep ne optimističen. Želi si, da bi beguncem zgolj omogočili normalen in človeka dostojen prehod naših meja, saj nas z ničemer ne ogrožajo in si zgolj želijo v države, za katere verjamejo, da jim ponujajo boljši jutri. Čeprav v vseh primerih seveda ne bo tako.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Strah je najcenejša soba v hotelu
Vlogo religije vidi podobno kot vlogo glasbe. Je kot prazna lupina, za katero se da skriti marsikaj. Tudi družbene spremembe, ki smo jim priča, zato ne morejo biti posledica religije. Se pa religijo uporablja v določenih situacijah kot motivacijsko sredstvo. Tudi strahove je mogoče lažje spodbuditi skozi religijo. Zanimivo je to, doda, da glavni strategi ISIS-a sploh ne prihajajo iz globoko vernih okolij ali družin, ampak so religijo zgolj uporabili za dosego svojih ciljev, to pa je vojna in moč.
Evropi je strah vedno prišel prav. Strah je najcenejša soba v hotelu, citira Hafiza. Strah pred Islamom prihaja še iz časov križarskih pohodov, od takrat se vedno najdejo vitezi, ki morajo stopiti v bran predvsem ženskam. V resnici pa vemo o arabskem svetu zelo malo. O njihovi geopolitični situaciji, njihovi miselnosti, kulturi … in potem se pojavijo fotografije v črno oblečenih skrajnežev, ki obglavljajo novinarje in civiliste. Tako se podoba tega terorista zariše v miselnost evropskega človeka in se pojavlja v medijih in na družbenih omrežjih. In taka podoba tipičnega Arabca je tudi edina, ki jo pravzaprav imamo.
Družbena omrežja – kreatorji javnega mnenja
Prav družbena omrežja so postala medij zase. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi mnenj drugih in ne na podlagi preverjenih informacij in dejstev. Tudi mediji so bili na to slabo pripravljeni, pove. Ko se je begunska kriza dejansko zgodila, je bilo javno mnenje že izdelano in pogosti so celo primeri, ko so članki in prispevki nastajali na podlagi vpisov na družbenih omrežjih. Ravno obratno kot bi torej moralo biti.
Migracije so stare toliko kot človeštvo
Migracije so stare toliko kot človeštvo. Dogajale so se vedno in bile so predmet strahu in nestrpnosti. Irci, na primer, so bili obravnavani kot ljudje druge rase. In vendar Evropa temelji na migracijah – noben narod ni tukaj od nekdaj. Tudi vpliv drugih kultur je iz Evrope naredil, kar je danes. Evropa je mešanica globalnih vplivov – tudi dobrin iz kolonij ter znanja drugih kontinentov.
O ključnih vprašanjih se pogovarjamo premalo ali pa sploh ne. To, kar gledamo, je samo posledica. Ne govorimo o tem, kar je pripeljalo do te situacije. O situaciji, ki je begunce pognala na pot. O evropskih državah, ki se med seboj ne morejo dogovoriti o enotni politiki do beguncev in vprašanj odprtosti ozoroma zaprtosti meja. Niti o ekonomskih, vojaških in drugih interesih, ki določajo našo realnost preberemo malo ali nič – morda zato, ker mediji domnevajo, da nas to ne zanima. Zato poročajo samo o vrhu ledene gore.
Razdeljenost javnosti ni presenečenje
Razdeljenost javnega mnenja glede vprašanja beguncev (in drugih vprašanj) zanj ni presenečenje. Tudi v drugih državah je podobno, vsako državo pa moramo razumeti v njej lastnem kontekstu – kulturnem, zgodovinskem … morda se Slovenci na videz delimo bolj zato, ker nas je malo. Vendar posploševanje v tem kontekstu ni primerno, zatrdi, saj nas bolj definirajo druge okoliščine kot pa nekakšne ‘lastnosti’ naroda. Načeloma, po njegovem mnenju, noben narod ne sprejme sprememb zlahka.
Na vprašanje, ali ni morda paradoksalno, da o človekovih pravicah, ki so določene, odločamo na referendumu, je odgovoril pritrdilno. Večina se ne more odločiti, da bo nekdo suženj. In tudi če ustava to dovoljuje, ali smo s tem lahko zadovoljni? Je to demokracija? Se lahko zadovoljimo z razlago ustavnega sodišča, da je to mogoče?
Dobrodelne akcije ne rešujejo ključnih problemov
Problematično se mu zdi, da se moramo v kriznih situacijah opirati na dobrodelne prireditve in prostovoljne organizacije. Zahodne države so si vteple v glavo, da bodo s takimi dogodki rešile svet. S tem ne moremo reševati podnebnih sprememb, lakote, vojn … s humanitarnimi akcijami ni nič narobe, saj pripomorejo k solidarnosti. Si pa tudi z njimi peremo vest. V sodobni Evropi ne bi smeli zbirati sredstev za stvari, ki bi morale biti samoumevne. Reševanje socialnih stisk ne bi smelo biti odvisno od dobrodelnosti.
Kakšne prebežnike bi pri nas sploh sprejeli?
Če imajo denar, jih nočemo. Ker potem ni potrebe da bi bili prebežniki. Če denarja nimajo, potem bodo kradli in jih tudi nočemo. Če so izobraženi, potem je težava v tem, da bodo hoteli naše službe. Če niso, se ne bodo mogli vklopiti v naš kulturni prostor. Način, kako se pogovarjamo o sprejemu beguncev je napačen. Na eni strani dobrotljivost in na drugi strani ksenofobija. Še večja težava, in to za nas je dejstvo, da pri nas noče ostati nihče. To pomeni, da pri nas ne živimo dovolj dobro in si nihče ne želi, da bi živel tako kot mi. In to je težava za nas, ne za begunce. Tudi v ograji ne vidi rešitve, saj ta ne bo zadržala beguncev. Dejstvo pa je, pove, da se bo val ustavil takrat, ko bodo imeli v svojem okolju dovolj dobre možnosti za življenje. Žal, zaključi, pa to še ne bo kmalu.
Zadnje čase ne spi najbolje. Razlog za to je dejstvo, da ko preveč globoko pogledaš v situacijo, ki smo ji priča, ugotoviš, da razgled ni ne lep ne optimističen. Želi si, da bi beguncem zgolj omogočili normalen in človeka dostojen prehod naših meja, saj nas z ničemer ne ogrožajo in si zgolj želijo v države, za katere verjamejo, da jim ponujajo boljši jutri. Čeprav v vseh primerih seveda ne bo tako.
Ste kdaj razmišljali o razmerju glasbe in spola? Ali o tem, kakšen je odnos med glasbo in nacionalizmom, glasbo in identiteto? Etnomuzikologija je veda, ki zajema mnogo več kot le raziskovanje starega ljudskega izročila. Znanstvena sodelavka in predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Mojca Kovačič preučuje tudi sodobne glasbene in zvočne pojave, njihova družbena in politična razmerja. Med drugim jo zanimajo zvočnosti mest, ulična glasba in religijski zvoki v sodobnem urbanem prostoru. Na nočni obisk jo je povabila Nada Vodušek.
V goste prihaja tolkalec, ki ustvarja edinstvena ritmična zlitja različnih glasbenih tradicij, Damir Mazrek. Izobraževal se je pri priznanih glasbenih mojstrih na različnih tolkalskih in glasbenih delavnicah doma in v tujini, prav tako pa je bil prisoten na različnih glasbenih kampusih in individualnih raziskovanjih, ki so ga pripeljali na Kitajsko, v Indijo, Maroko, Španijo, Francijo, Nizozemsko,Gvinejo, Makedonijo, Srbijo, Turčijo in Bulgarijo. Trenutno največ časa posveča izidu nove zgoščenke, na kateri se bo znašlo največ skladb z romskim pečatom.
Zakonca Jože in Breda Kos sta pobudnika in gonilni sili projektov Abrahamov ključ, Za vnuke živimo, drevesa sadimo in Pot spoznanj. Dobrodelni projekti, ki imajo v ospredju povezovanje in sodelovanje, so v zadnjih dveh desetletjih povezali na stotine ljudi po vsej Sloveniji. Tudi sicer Breda in Jože povezujeta sovaščane v domači vasi Velika Preska in na bližnjem Polšniku ter spodbujata razvoj lokalne skupnosti. Uspešna podjetnika na čelu družinskega podjetja, ki se ukvarja z mizarstvom in zunanjo ureditvijo, sta tudi ljubitelja narave, dreves, kulture in glasbe, zlasti zborovske. Po polnoči ju bo ob svetovnem dnevu zborovske glasbe gostila Andreja Čokl.
Urška Bradaškja in Dario Marušič sta združila moči in bosta, ne po naključju, v petek trinajstega, v koprskem mestnem gledališču premierno predstavila »Štrigolijo.« Vsekakor zanimiv avtorski dvojec: Urška ustvarja na področju filma, gledališča in televizije, tako v Sloveniji kot v Italiji, je igralka, s statusom samozaposlene v kulturi in gledališka pedagoginja. Dario Marušić je starosta in živa legenda istrske glasbe«, kot ga utečeno predstavljajo vse od njegovega delovanja v skupini Istranova.
Na nočni obisk prihaja čarodej nove generacije Aleksander Štucl z umetniškim imenom Magic Aleksander. Mednarodno nagrajeni čarovnik je na spletu zbral že več kot 30 milijonov ogledov, njegove posnetke izvajanja trikov pa v posebni oddaji predvaja tudi britanski BBC. Z Magic Aleksandrom bomo govorili o spretnostih, ki jih potrebuje čarovnik za uspešno izvajanje trikov, o tem, kako izumlja nove, in tudi o njegovi poti, ki ga je čez domače in tuje odre pripeljala celo do slovitega Davida Copperfielda.
Naše telo je čudež narave, pravi specialistka družinske medicine dr. Alenka Prelc, ki se pri svojem delu pogosto srečuje z boleznijo sodobnega časa – stresom. S pozitivnim odnosom do življenja ga lahko precej omilimo; kako si pri tem pomagamo s pravilnim dihanjem in meditacijo, kakšno vlogo imajo pri tem ljubezen, odpuščanje in glasba, pa nam bo razkrila gostja.
Odkar pomni, pleše. Gibčno petletnico je mama vpisala h gimnastiki, a že pri devetih letih je to zamenjala za balet. Odraščala je v Gdansku, kjer je dokončala Nacionalno baletno šolo, študij pa je nadaljevala na bruseljskem P.A.R.T.S.-u. Od leta 2002 živi v Ljubljani. K nam jo je pripeljal ples, ostala je zaradi ljubezni. Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja ustvarja doma in v številnih drugih državah. Je ustanoviteljica in umetniška direktorica zavoda Mirabelka in VIBRE – mednarodnih poletnih plesnih delavnic v Ljubljani. Sodeluje tudi pri gledaliških, filmskih in opernih produkcijah. Čisto sveža Alica v čudežni deželi, koprodukcija gledališča Antona Podbevška in Lutkovnega gledališča Ljubljana, nosi njen koreografiski in režijski podpis.
Dramsko besedilo Tomislava Zajeca je bilo prvotno napisano za gledališče in zanj je avtor prejel Držićevo nagrado za najboljše hrvaško dramsko besedilo leta 2012. Pozneje je bilo predvajano na radiu in celo adaptirano za film na Hrvaškem, uprizorjeno pa tudi v tujini. Intimna drama se odvija med umirajočim moškim, njegovim očetom in njegovim nekdanjim dekletom. Na nedramski, v prvem delu retrogradni način, se odvije dan po označenih urah. Jezik je banalen, pogovori vsakdanji, vendar Zajecu uspe napetost vgraditi med zamolčanim in izgovorjenim in jo locirati v medsebojne odnose. V besedilu so premisleki, premolki in odlašanja tista, ki tvorijo srž globoko človeškega. Pritisk minevanja in končnosti sili like k priznanju nekaterih življenjskih zmot, vendar prevlada spoznanje, da je skoraj zmanjkalo časa in da se bistvenega ne da ubesediti.
Doktorica Gabriela Droga Mazovec prihaja iz portugalskega mesta Porto, že skoraj dve desetletji pa od blizu spoznava Slovenijo, kamor jo je pripeljala ljubezen. Tu je nadaljevala svojo akademsko-raziskovalno pot na področju biokemije in ustanovila tudi Društvo slovensko-portugalskega prijateljstva. To je pred dnevi organiziralo že tretji mednarodni simpozij o večjezičnosti, ki jo vsak dan živi tudi dr. Droga Mazovec, saj se v njenem življenju prepletajo portugalščina, slovenščina in angleščina. Tudi o tem bo pripovedovala v nedeljskem nočnem obisku, malo po polnoči. V goste jo je povabila Mojca Delač.
Z ginekologinjo Tinkaro Srnovršnik odkrivamo podobo spolnosti pri mladih. Strokovnjakinja, ki že desetletje svetuje na spletnem portalu Tosemjaz.net, opaža, da je spolnost pri mladih zaradi vpliva medijev in dostopnosti do pornografskih vsebin pogosto izkrivljena. Mladi se o zdravi spolnosti in spolnem vedenju premalo pogovarjajo tako v šoli kot doma. Odkrito bo govorila o pasteh spolnosti, spolno prenosljivih boleznih in pomenu kontracepcije, spoznali pa bomo tudi njene sladke navade brez zdravniške uniforme.
Pred nami je december. Ta ima veliko obrazov, pravi psihologinja in psihoterapevtka Tjaša M. Kos. Tistega veselega, srečnega, nasmejanega, ožarjenega z lučkami – pa tistega stresnega, razočaranega, osamljenega in otožnega. Kaj naj storimo, da se bodo pričakovanja uresničila in naše želje izpolnile? Da bodo problemi postali izzivi. Da bo december tudi za nas lep mesec, ki nas bo napolnil s toplino in bližino.
Country pevec Milan Pečovnik – Pidži praznuje 40-letnico delovanja na glasbeni sceni. V teh letih je nastala bogata kariera, v kateri je posnel 11 albumov. Ob jubileju je posnel tudi nove pesmi.
Njeno življenje je prepleteno s pleteninami. Spretnosti ročnega pletenja in šivanja se je naučila že kot deklica. Od mame, ki se je učila od svoje mame. Niti, ki so se spletle v otroštvu, čvrsto držijo še danes. Portret Urškine babice krasi steno salona Draž, v katerem z bratom Tomažem ustvarjata brezčasne, inovativne pletenine. Nastajajo iz nenehnega raziskovanja, natančnega in kakovostnega oblikovanja. Oblačilne umetnine, za ljudi, ki sklenejo z njimi dolgo prijateljstvo.
Nasmejan, komunikativen, radoveden in optimističen – tak je Sandi Horvat, novinar romske oddaje Naše poti, ki brez dlake na jeziku pripoveduje o svojem življenju. Preprosto enostavno hvaležen je naslov njegove druge knjige, v kateri bralec najde zgodbo o Sandiju ter njegovem premagovanju življenjskih ovir in stereotipov.
Jamsko reševanje se zelo razlikuje od gorskega. Pri njem gre namreč po navadi za številna brezna in ožine in je potrebno razminiranje, da lahko reševalci pridejo do ponesrečenega, reševanje pa ne traja nekaj ur, ampak nekaj dni. Naša ekipa je gotovo ena boljših v evropskem merilu, zlasti ko gre za miniranje, prvi med reševalci pa je izkušeni Maks Merela. Spremljal je tudi astronavte na urjenju v slovenskih jamah. Njegova velika ljubezen je les, zna celo izmeriti njegov srčni utrip, ukvarja pa se tudi s tujerodnimi invazivnimi vrstami.
Jelena Sitar Cvetko je lutkarica. Marionetam na odru daje življenje. Je pionirka lutkovne terapije v Sloveniji, publicistka in režiserka. Predava gledališče in lutkarstvo na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Med polnočjo in drugo uro se bomo družili s Terezo Poljanič, ki nas bo radijsko razvajala s svojimi izvrstnimi dobrotami. Prisega na ekološko in lokalno, verjame, da je zmernost ključ do uspeha, jedi pa morajo biti na pogled lepe, tako za dušo kot za telo. Je televizijska voditeljica, avtorica kuharskih knjig in blogerka, ki rada potuje in uživa v glasbi.
Nekateri slovenski turistični kraji se že spopadajo s prevelikim številom dnevnih obiskovalcev in iščejo rešitve, kako turistične valove zajeziti. V nočnem programu pa bomo ob pomoči poslušalk in poslušalcev iskali manj znane kotičke »kokoške«, ki bi si zaradi svoje naravne in kulturne dediščine ali tehnične zapuščine zaslužili, da jih spoznamo. Je morda še kakšen kraj, kamor ni stopila »radijska« noga? Nam želite odstreti kakšen skriti pogled Slovenije? V noči na sredo se bo z vami pogovarjal Bojan Leskovec.
Je akademski glasbenik, pevec z diplomo summa cum laude, prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, član Slovenskega komornega glasbenega gledališča, sodelavec SNG Opera in Balet Ljubljana, SNG Maribor ter Kulturnega centra Janeza Trdine. Nastopa z različnimi simfoničnimi in pihalnimi orkestri po Sloveniji, veliko koncertira s citrarsko skupino Kulturnega društva Ihan. Je tudi pevski pedagog, avtor treh opernih pravljic za otroke … in še marsikaj.
Neveljaven email naslov