Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Strah je najcenejša soba v hotelu
Vlogo religije vidi podobno kot vlogo glasbe. Je kot prazna lupina, za katero se da skriti marsikaj. Tudi družbene spremembe, ki smo jim priča, zato ne morejo biti posledica religije. Se pa religijo uporablja v določenih situacijah kot motivacijsko sredstvo. Tudi strahove je mogoče lažje spodbuditi skozi religijo. Zanimivo je to, doda, da glavni strategi ISIS-a sploh ne prihajajo iz globoko vernih okolij ali družin, ampak so religijo zgolj uporabili za dosego svojih ciljev, to pa je vojna in moč.
Evropi je strah vedno prišel prav. Strah je najcenejša soba v hotelu, citira Hafiza. Strah pred Islamom prihaja še iz časov križarskih pohodov, od takrat se vedno najdejo vitezi, ki morajo stopiti v bran predvsem ženskam. V resnici pa vemo o arabskem svetu zelo malo. O njihovi geopolitični situaciji, njihovi miselnosti, kulturi … in potem se pojavijo fotografije v črno oblečenih skrajnežev, ki obglavljajo novinarje in civiliste. Tako se podoba tega terorista zariše v miselnost evropskega človeka in se pojavlja v medijih in na družbenih omrežjih. In taka podoba tipičnega Arabca je tudi edina, ki jo pravzaprav imamo.
Družbena omrežja – kreatorji javnega mnenja
Prav družbena omrežja so postala medij zase. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi mnenj drugih in ne na podlagi preverjenih informacij in dejstev. Tudi mediji so bili na to slabo pripravljeni, pove. Ko se je begunska kriza dejansko zgodila, je bilo javno mnenje že izdelano in pogosti so celo primeri, ko so članki in prispevki nastajali na podlagi vpisov na družbenih omrežjih. Ravno obratno kot bi torej moralo biti.
Migracije so stare toliko kot človeštvo
Migracije so stare toliko kot človeštvo. Dogajale so se vedno in bile so predmet strahu in nestrpnosti. Irci, na primer, so bili obravnavani kot ljudje druge rase. In vendar Evropa temelji na migracijah – noben narod ni tukaj od nekdaj. Tudi vpliv drugih kultur je iz Evrope naredil, kar je danes. Evropa je mešanica globalnih vplivov – tudi dobrin iz kolonij ter znanja drugih kontinentov.
O ključnih vprašanjih se pogovarjamo premalo ali pa sploh ne. To, kar gledamo, je samo posledica. Ne govorimo o tem, kar je pripeljalo do te situacije. O situaciji, ki je begunce pognala na pot. O evropskih državah, ki se med seboj ne morejo dogovoriti o enotni politiki do beguncev in vprašanj odprtosti ozoroma zaprtosti meja. Niti o ekonomskih, vojaških in drugih interesih, ki določajo našo realnost preberemo malo ali nič – morda zato, ker mediji domnevajo, da nas to ne zanima. Zato poročajo samo o vrhu ledene gore.
Razdeljenost javnosti ni presenečenje
Razdeljenost javnega mnenja glede vprašanja beguncev (in drugih vprašanj) zanj ni presenečenje. Tudi v drugih državah je podobno, vsako državo pa moramo razumeti v njej lastnem kontekstu – kulturnem, zgodovinskem … morda se Slovenci na videz delimo bolj zato, ker nas je malo. Vendar posploševanje v tem kontekstu ni primerno, zatrdi, saj nas bolj definirajo druge okoliščine kot pa nekakšne ‘lastnosti’ naroda. Načeloma, po njegovem mnenju, noben narod ne sprejme sprememb zlahka.
Na vprašanje, ali ni morda paradoksalno, da o človekovih pravicah, ki so določene, odločamo na referendumu, je odgovoril pritrdilno. Večina se ne more odločiti, da bo nekdo suženj. In tudi če ustava to dovoljuje, ali smo s tem lahko zadovoljni? Je to demokracija? Se lahko zadovoljimo z razlago ustavnega sodišča, da je to mogoče?
Dobrodelne akcije ne rešujejo ključnih problemov
Problematično se mu zdi, da se moramo v kriznih situacijah opirati na dobrodelne prireditve in prostovoljne organizacije. Zahodne države so si vteple v glavo, da bodo s takimi dogodki rešile svet. S tem ne moremo reševati podnebnih sprememb, lakote, vojn … s humanitarnimi akcijami ni nič narobe, saj pripomorejo k solidarnosti. Si pa tudi z njimi peremo vest. V sodobni Evropi ne bi smeli zbirati sredstev za stvari, ki bi morale biti samoumevne. Reševanje socialnih stisk ne bi smelo biti odvisno od dobrodelnosti.
Kakšne prebežnike bi pri nas sploh sprejeli?
Če imajo denar, jih nočemo. Ker potem ni potrebe da bi bili prebežniki. Če denarja nimajo, potem bodo kradli in jih tudi nočemo. Če so izobraženi, potem je težava v tem, da bodo hoteli naše službe. Če niso, se ne bodo mogli vklopiti v naš kulturni prostor. Način, kako se pogovarjamo o sprejemu beguncev je napačen. Na eni strani dobrotljivost in na drugi strani ksenofobija. Še večja težava, in to za nas je dejstvo, da pri nas noče ostati nihče. To pomeni, da pri nas ne živimo dovolj dobro in si nihče ne želi, da bi živel tako kot mi. In to je težava za nas, ne za begunce. Tudi v ograji ne vidi rešitve, saj ta ne bo zadržala beguncev. Dejstvo pa je, pove, da se bo val ustavil takrat, ko bodo imeli v svojem okolju dovolj dobre možnosti za življenje. Žal, zaključi, pa to še ne bo kmalu.
Zadnje čase ne spi najbolje. Razlog za to je dejstvo, da ko preveč globoko pogledaš v situacijo, ki smo ji priča, ugotoviš, da razgled ni ne lep ne optimističen. Želi si, da bi beguncem zgolj omogočili normalen in človeka dostojen prehod naših meja, saj nas z ničemer ne ogrožajo in si zgolj želijo v države, za katere verjamejo, da jim ponujajo boljši jutri. Čeprav v vseh primerih seveda ne bo tako.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.
Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.
Strah je najcenejša soba v hotelu
Vlogo religije vidi podobno kot vlogo glasbe. Je kot prazna lupina, za katero se da skriti marsikaj. Tudi družbene spremembe, ki smo jim priča, zato ne morejo biti posledica religije. Se pa religijo uporablja v določenih situacijah kot motivacijsko sredstvo. Tudi strahove je mogoče lažje spodbuditi skozi religijo. Zanimivo je to, doda, da glavni strategi ISIS-a sploh ne prihajajo iz globoko vernih okolij ali družin, ampak so religijo zgolj uporabili za dosego svojih ciljev, to pa je vojna in moč.
Evropi je strah vedno prišel prav. Strah je najcenejša soba v hotelu, citira Hafiza. Strah pred Islamom prihaja še iz časov križarskih pohodov, od takrat se vedno najdejo vitezi, ki morajo stopiti v bran predvsem ženskam. V resnici pa vemo o arabskem svetu zelo malo. O njihovi geopolitični situaciji, njihovi miselnosti, kulturi … in potem se pojavijo fotografije v črno oblečenih skrajnežev, ki obglavljajo novinarje in civiliste. Tako se podoba tega terorista zariše v miselnost evropskega človeka in se pojavlja v medijih in na družbenih omrežjih. In taka podoba tipičnega Arabca je tudi edina, ki jo pravzaprav imamo.
Družbena omrežja – kreatorji javnega mnenja
Prav družbena omrežja so postala medij zase. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi mnenj drugih in ne na podlagi preverjenih informacij in dejstev. Tudi mediji so bili na to slabo pripravljeni, pove. Ko se je begunska kriza dejansko zgodila, je bilo javno mnenje že izdelano in pogosti so celo primeri, ko so članki in prispevki nastajali na podlagi vpisov na družbenih omrežjih. Ravno obratno kot bi torej moralo biti.
Migracije so stare toliko kot človeštvo
Migracije so stare toliko kot človeštvo. Dogajale so se vedno in bile so predmet strahu in nestrpnosti. Irci, na primer, so bili obravnavani kot ljudje druge rase. In vendar Evropa temelji na migracijah – noben narod ni tukaj od nekdaj. Tudi vpliv drugih kultur je iz Evrope naredil, kar je danes. Evropa je mešanica globalnih vplivov – tudi dobrin iz kolonij ter znanja drugih kontinentov.
O ključnih vprašanjih se pogovarjamo premalo ali pa sploh ne. To, kar gledamo, je samo posledica. Ne govorimo o tem, kar je pripeljalo do te situacije. O situaciji, ki je begunce pognala na pot. O evropskih državah, ki se med seboj ne morejo dogovoriti o enotni politiki do beguncev in vprašanj odprtosti ozoroma zaprtosti meja. Niti o ekonomskih, vojaških in drugih interesih, ki določajo našo realnost preberemo malo ali nič – morda zato, ker mediji domnevajo, da nas to ne zanima. Zato poročajo samo o vrhu ledene gore.
Razdeljenost javnosti ni presenečenje
Razdeljenost javnega mnenja glede vprašanja beguncev (in drugih vprašanj) zanj ni presenečenje. Tudi v drugih državah je podobno, vsako državo pa moramo razumeti v njej lastnem kontekstu – kulturnem, zgodovinskem … morda se Slovenci na videz delimo bolj zato, ker nas je malo. Vendar posploševanje v tem kontekstu ni primerno, zatrdi, saj nas bolj definirajo druge okoliščine kot pa nekakšne ‘lastnosti’ naroda. Načeloma, po njegovem mnenju, noben narod ne sprejme sprememb zlahka.
Na vprašanje, ali ni morda paradoksalno, da o človekovih pravicah, ki so določene, odločamo na referendumu, je odgovoril pritrdilno. Večina se ne more odločiti, da bo nekdo suženj. In tudi če ustava to dovoljuje, ali smo s tem lahko zadovoljni? Je to demokracija? Se lahko zadovoljimo z razlago ustavnega sodišča, da je to mogoče?
Dobrodelne akcije ne rešujejo ključnih problemov
Problematično se mu zdi, da se moramo v kriznih situacijah opirati na dobrodelne prireditve in prostovoljne organizacije. Zahodne države so si vteple v glavo, da bodo s takimi dogodki rešile svet. S tem ne moremo reševati podnebnih sprememb, lakote, vojn … s humanitarnimi akcijami ni nič narobe, saj pripomorejo k solidarnosti. Si pa tudi z njimi peremo vest. V sodobni Evropi ne bi smeli zbirati sredstev za stvari, ki bi morale biti samoumevne. Reševanje socialnih stisk ne bi smelo biti odvisno od dobrodelnosti.
Kakšne prebežnike bi pri nas sploh sprejeli?
Če imajo denar, jih nočemo. Ker potem ni potrebe da bi bili prebežniki. Če denarja nimajo, potem bodo kradli in jih tudi nočemo. Če so izobraženi, potem je težava v tem, da bodo hoteli naše službe. Če niso, se ne bodo mogli vklopiti v naš kulturni prostor. Način, kako se pogovarjamo o sprejemu beguncev je napačen. Na eni strani dobrotljivost in na drugi strani ksenofobija. Še večja težava, in to za nas je dejstvo, da pri nas noče ostati nihče. To pomeni, da pri nas ne živimo dovolj dobro in si nihče ne želi, da bi živel tako kot mi. In to je težava za nas, ne za begunce. Tudi v ograji ne vidi rešitve, saj ta ne bo zadržala beguncev. Dejstvo pa je, pove, da se bo val ustavil takrat, ko bodo imeli v svojem okolju dovolj dobre možnosti za življenje. Žal, zaključi, pa to še ne bo kmalu.
Zadnje čase ne spi najbolje. Razlog za to je dejstvo, da ko preveč globoko pogledaš v situacijo, ki smo ji priča, ugotoviš, da razgled ni ne lep ne optimističen. Želi si, da bi beguncem zgolj omogočili normalen in človeka dostojen prehod naših meja, saj nas z ničemer ne ogrožajo in si zgolj želijo v države, za katere verjamejo, da jim ponujajo boljši jutri. Čeprav v vseh primerih seveda ne bo tako.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Katja Kumar v Zavodu KROG, mednarodni nevladni neprofitni organizaciji, ki deluje na področju človekovih pravic, humanitarnega dela, razvojnega sodelovanja, socialne dejavnosti, medkulturnega dialoga, prostovoljstva in izobraževanja ter kulture, pripravlja projekte na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu. Prav Afganistan je bil prva država, v katero je odšla v okviru delovanja v KROG-u. Marsikdo bi tako odločitev komentiral kot pogumno, a pravi, da se ni nikoli po prihodu počutila ogroženo. Nekoliko drugače je bil pred odhodom:...
V njegovi družbi tudi valove nočnega programa prevevata pozitivna energija in optimizem. Ali bi sploh lahko bilo drugače, če se zadnji stavek biografije nočnega gosta glasi: » Leto 2018 se je začelo sanjsko.« Veselje je razumljivo, saj je na začetku leta že drugič postal očka. Na Nočni obisk prihaja Sašo Bertoncelj – eden najboljših slovenskih in svetovnih telovadcev. Čeprav se mu na nedavnem svetovnem prvenstvu v Dohi ni izšlo po načrtih, so pred njim že novi cilji. Sašo Bertoncelj slovi tudi kot spreten kuhar in izvrsten učitelj.
V noči ko se mošt spreminja v vino smo v goste povabili 22. vinsko kraljico Katarino Pungračič. Haložanka in študentka fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, v letošnjem letu predstavlja slovenske vinorodne dežele, vina, vinogradništvo, turizem in kulturno dediščino na dogodkih doma in v svetu. Aktivna je tudi v društvu vinogradnikov in sadjarjev Haloze in na domači turistični kmetiji.
Zdravnica Jadranka Vrh Jermančič v izolski bolnišnici že nekaj desetletij kot specialistka citopatologinja v odvzetih vzorcih tkiv išče in prepoznava pojav rakavih celic. Skrbi za načrtno ozaveščanje prebivalstva, dolga leta je bila tudi predsednica Obalnega društva za boj proti raku, ki je eno najaktivnejših v državi. Še vedno strokovno vodi izolsko skupino za samopomoč in bdi nad akcijami za ozaveščanje mladih. Za Vrh Jermančičevo je letošnje leto prelomno. Z januarjem namreč sklepa dolgo in uspešno poklicno pot, a izzivov za naprej ji ne manjka. Z njo se pogovarja Mateja Brežan.
Morda se komu zdi, da je helikopter, ki leti na pomoč ponesrečenim, predvsem znak resnosti nesreče. V resnici tudi je, vendar je predvsem znak dejstva, da je za zdravstveno varstvo in učinkovitost prve pomoči narejeno največ, kar je zaenkrat mogoče. Kako je s tem pri nas? Bomo res ostali brez tega segmenta pomoči? Ali drži, da je pokritost pomoči helikopterja pri nas odvisna od tega, kje živite? Voditelj Jure K. Čokl to noč gosti Roberta Sabola, reševalca z Reševalne postaje v Ljubljani, enega izmed tistih angelov, ki se k ponesrečenim spuščajo tudi z neba.
To noč, ko se bo na koledarju zapisal 8. november, se bomo prestavili v čas pred natanko stoletjem. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je stara 10 dni, čez slovensko ozemlje se vali pol milijona umikajočih se Avstro-ogrskih vojakov, z njimi gre 50 tisoč konj, že osmi dan general Rudof Maister v Mariboru pospešeno zbira vojake prve Slovenske vojske, na Ptuju umirajo ranjeni v najhujši železniški nesreči na Slovenskem, ki se je zgodila štiri dni prej … Buren čas, burna zgodovina in njeni burni odmevi do današnji dni. Naš gost bo upokojeni brigadir Slovenske vojske, vojaški zgodovinar, publicist in muzealec Janez Švajncer, Mariborčan, ki skrbi za družinski Vojni muzej v Logatcu. Pred mikrofon ga je povabil Stane Kocutar.
Skozi svoje fotografske serije razkriva zgodbe ljudi, ki bi sicer ostale zamolčane. Palestinski kmetje na mejnih območjih med Gazo in Izraelom, pastirji na Veliki planini, revni kmetje v Burkini Faso, podplačane romunske tekstilne delavke. Kot šestnajstletnik je s starim analognim fotoaparatom ustvaril serijo fotografij svoje babice in z njo prvič opozoril nase. In kot sam pravi, našel svoj slog. Svoje fotografske pripovedi ustvarja počasi in spoštljivo, upodablja majhne zgodbe, za katerimi pa se zmeraj skrivajo večji problemi družbe. Senzacionalizem ga ne zanima. Bliže so mu ljudje, ki nikoli ne pridejo na časopisne naslovnice. Jošt Frank pred mikrofonom Nade Vodušek.
Samo farmacevt, Renate biologinja, oba diplomirana naravoslovca. Potem pa naprej po izobrazbi in v delu med knjigami in filmi. Ob njunih imenih pa zgovorni naslovi Premiera, Bukla, Umco. In knjižne uspešnice kot so Delaj, teci, živi, Ultrablues, Na dolge proge, Triglavske poti. Druži ju ljubezen – do knjig, filmov, teka, odkrivanja lastnih meja, do življenja, drug do drugega – ustvarjalni dvojec v najbolj polnem pomenu besede. Renate in Samo Rugelj sta nočna gosta Eve Longyka Marušič.
Vsak od nas doživlja stres, v taki ali drugačni obliki. Zaradi narave življenja dandanes, pa se s hudim stresom sooča vedno več ljudi. Hud osebni stres pa lahko vodi v težke duševne stiske. Depresija in anksiozne motnje so postale epidemija 21. stoletja. Po nekaterih raziskavah za depresijo zboli že vsak četrti človek na svetu. Težava je, da so duševne bolezni še vedno stigmatizirane, zato veliko ljudi ne poišče pomoči. A zdravniki poudarjajo, da je treba razumeti, da je vpliv depresije na kakovost življenja primerljiv s kakovostjo življenja posameznika s hudo telesno boleznijo, npr. z možgansko kapjo. Depresija ni znak šibkosti, je bolezen, ki lahko prizidane kogarkoli. Ali so bile po vašem mnenju duševne bolezni vedno prisotne, le da nismo znali prepoznati simptomov ali gre za nekaj novega? Kaj menite o hitrem porastu uporabe antidepresivov in pomirjeval za zdravljenje duševnega počutja? Kako vi skrbite za svoje mentalno zdravje? Zobe umijemo vsak dan vsaj dvakrat – kako pogosto pa poskrbite za mentalno higieno? Kaj je to notranji mir in kako ga iskati? Pokličite nas na 01 475 22 22 in delite z nami svoje nasvete, morda bodo vaše besede segle v srce tistim, ki jim je v poznih urah najtežje. Se slišimo v oddaji Nočni obisk, po polnoči.
Na tokratni nočni obisk prihaja Rok Rozman – biolog, naravovarstvenik, ekstremni kajakaš in tudi idejni vodja slovenske akcije Balkan Rivers Tour. Organiziral je množično veslanje po balkanskih rekah in akcije aktivistov. Ti so javnost ozaveščali o uničevanju okolja zaradi zajezitev rek ob graditvi hidroelektrarn. Gre za pobudo ohranjanje prosto tekočih rek v Evropi, zaradi katere so že ustavili graditev sedmih jezov v regiji. Zakaj taka vnema pri varovanju rek in kakšno vlogo še ima varstvo narave v času kapitalizma?
Nekdaj politični komisar kulturno umetniške združbe Hidrogliste, še pred tem basist pankerskega banda Kuzle, pisec kratke proze, mladinski funkcionar in priložnostni, družbeno kritični novinar, od leta 2005, ko je pridobil status svobodnega kulturnega delavca, deluje pretežno kot režiser. Njegov dokumentarec “Ne grem na koleno” je na festivalu glasbenih filmov v Vinkovcih dobil nagrado za najboljši film v regionalni konkurenci, njegov animirani dokumentarni film o Ivanu Cankarju z naslovom “Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja” pa smo lahko videli na letošnjem festivalu slovenskega filma v Portorožu. Dušana Moravca gosti Iztok Novak Easy.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
gostjo, komunikologinjo Vaneso Čanji, ki jo je pred mikrofon povabil Zoran Turk, razmišljamo o življenju kot vrednoti in o našem neizbežnem koncu – smrti.
esen s pisanimi barvami, vonjem po pečenem kostanju in krajšimi dnevi je kot naročena tudi za nekaj toplih besed. Voditeljica nočnega programa Mojca vas v noči s torka na sredo pričakuje za kratek klepet o vsem, kar se vam zanimivega dogaja.
Zakaj se tako množično udeležujemo maratonov? Ali je manj vredno, če enako razdaljo pretečemo sami? Ste pretekli maraton? Kakšno doživetje je to za vas? Med rekreativci je po zadnjih raziskavah vedno več dopinga – je Ljubljanski maraton po vašem izjema? Ali ima jemanje poživil za rekreativce sploh smisel? Kaj je s smetmi, ki se naberejo ob tovrstnih prireditvah? Z maratonsko nočno debato vas tokrat na telefonski številki 01/475 2222 pričakuje voditeljica Lea Ogrin.
Prve minute dneva, na katerega Radio Slovenija obeležuje 90 let, bomo preživeli v družbi radijskega kolega in zgodovinarja, ki v etru še posebno rad odkriva in razkriva žlahtne drobce minulih časov. Ne samo tistih, ujetih v preteklosti njemu ljube, domače, štajerske regije. Tokrat bo glavni seveda radio in slike zvočne ustvarjalnosti, ki so se nabrale v albumu spominov. Povprašamo ga tudi o tem, kje je Marij Osana dobil navdih za znamenito radijsko kukavico. Na nočni obisk z zakladnico zgodb prihaja Stane Kocutar. Tudi v nadaljevanju noči, ki bo tokrat uro daljša, pa bomo v besedah, glasbi, arhivu in spominih lovili utrip preteklosti našega medija. V nočno družbo vas vabi Mojca Delač.
Kamišibaj je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah vloženih v leseni oder oz. butaj. Japonska umetnost sloni na starodavni tradiciji, ki sega v 8. stoletje, ko so zgodbe na svitkih nepismenemu ljudstvu pripovedovali budistični menihi. S kolesi so potovali po ulicah in trgih ter otrokom prodajali sladkarije in jim ob tem predstavili še zgodbo. Kamišibaj omogoča prikaz različnih žanrov in tako nagovarja raznoliko občinstvo, tako otroke kot odrasle. V Sloveniji je ta umetnost še v vzponu, a postaja iz leta v leto bolj prepoznavna, zasluga za to gre tudi vztrajnim posameznikom. S kamišibaj gledališčem se ukvarjata Primož Barle in Metka Serženta. V goste ju je povabil Boštjan Simčič.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Marko Slavič je direktor doma Danice Vogrinec v Mariboru, ki je bil na kongresu Evropske mreže za staranje izbran za najboljši dom za starostnike na stari celini. Kako raznoliko je življenje v tem domu, kako uspešni so pri medgeneracijskem sožitju, s kakšnimi problemi se srečujejo starostniki v institucionalnem varstvu in s kakšnimi izzivi se srečuje vse bolj starajoča se družba, po polnoči v pogovoru s Teodorjem Bostičem.
Neveljaven email naslov