Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Prvo uro bomo preživeli v družbi z gostjo iz Trsta, univerzitetno profesorico in literarno zgodovinarko Marijo Pirjevec Paternu, ki je pred nedavnim praznovala okrogel življenjski jubilej. Njeno poklicno pot je opredelila ljubezen do knjig, do književnosti, a tudi dejstvo, da se je družina iz Sežane preselila v Trst, kjer je bilo dovolj razlogov za obrambo slovenske književnosti v nenaklonjenem italijanskem prostoru.
Na nočni obisk prihaja učiteljica športa, Ema Mlakar Debenec, ki je čas med epidemijo izkoristila za stvari, ki jim prej ni namenjala veliko časa. Mlada, nova avtorica otroške literature je pred kratim izdala svojo prvo knjigo v zbirki Velike dogodivščine male Lili, ki je izšla pri založbi Chiara. Zase pravi, da rada počne veliko stvari in uživa, ko se ji veliko dogaja, sploh v dobri družbi. Rada ima izzive in trenutno se ukvarja z izzivom, kako kot nepoznan, nov, mlad avtor v teh časih knjigo spraviti do mladih bralcev.
V teh zelo resnih časih pride na nočni obisk klovn, animator in voditelj, pa tudi mož in oče Gorazd Špegel. Kot bolnišnični klovn Dodo razveseljuje male paciente na otroških oddelkih bolnišnic, kot klovn Srečko pa obiskuje stanovalce domov za starejše. Poleg tega počne še marsikaj: pogovarjali se bomo tudi o tem, kako je na njegovo delo, povezano z ljudmi in dogodki zanje, vplivala epidemija. V nadaljevanju pa še o projektnem učenju za mlajše odrasle in spoznavali bomo Butan. V nočno družbo vabi voditeljica Lidija Cokan.
Arhitekt, pedagog in raziskovalec, ki pravi, da ga zadnjih deset let v razmišljanju poganja raznolikost poroznosti grajenih prostorov. Poroznost kot pojem, ki lebdi v arhitekturnem raziskovanju in ga določa s svojo prehodnostjo: vmesni prostori med zunanjim in notranjim, delež votlega v fizični snovi. Teoretična, a hkrati tudi povsem praktična arhitekturna vprašanja: kako poroznost vpliva na naš odnos do prostora, na naše dojemanje in raziskovanje, na bivanje samo in kakšne odgovore nam ponuja arhitektura. Temu je bilo posvečeno tudi njegovo inavguracijsko predavanje za rednega profesorja na ljubljanski fakuleteti za arhitekturo. Boštjan Vuga kot praktik že do leta 1996 deluje v biroju Sadar in Vuga. Kot predavatelj, mentor, raziskovalec, kritik in kurator sodeluje z mnogimi univerzami in institucijami doma in po svetu. Prisluhnite mu v nočnem pogovoru z Nado Vodušek.
Če nekdo reče, da je srečen, ker zares živi, potem mora res RES živeti. In gost tokratnega nočnega programa ne le, da to reče – napisal je celo knjigo s tem naslovom. Potem bo že držalo. Če zamenjaš harmoniko za bobne in postaneš eden najboljših bobnarjev nekdanje Jugoslavije - in tudi pevec - to že nekaj pomeni, da pa postaneš eden zelo slišanih glasov tudi v novi državi Sloveniji … Zlata leta slovenske popevke, pomen glasbe ne le na profesionalni, temveč tudi življenjski poti, obujanje spominov in pogledi naprej, bodo teme nočnega obiska, na katerega povabilo se je prijazno odzval Ivo Mojzer, z voditeljico Lucijo Grm pa bosta med kramljanjem predstavila tudi novo gostovo vinilno ploščo in avtobiografijo Srečen je, kdor zares živi. In ker glasba nikoli ne razočara - le te pa je bo v nočnem obisku polno - bodite z nami.
Lepa jesen nas razvaja, testi so zastonj - končno se bo narod lahko ob vsakem sumu preveril. In šel nastavit lice in kužka toplim sončnim žarkom. Privoščimo si kostanj in malo se moramo že duševno pripraviti na praznike, ki so tik za vogalom. Seveda je vse drugače, ampak optimizem, ta poživitvena doza nočnega klepeta, ostaja neomajen. Po polnoči vas k poslušanju ali celo k pogovoru vabi Mojca Blažej Cirej.
Na nočni obisk prihaja tokrat Aleksander Gadžijev, prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije za obdobje 2019-2021, zmagovalec prestižnih tekmovanj, kot so Premio Venezia, Hammatsu, Monte Carlo in letos še Sydney. 26-letni goriški pianist je konec oktobra postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prejel 2. nagrado in posebno nagrado za izvedbo sonate na slovitem Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Trenutno eden najboljših pianistov mlajše generacije na svetu aktivno govori štiri jezike, zanimajo ga improvizacija, kompozicija, filozofija, meditacija, joga. Kljub izjemnemu uspehu, natrpanemu urniku in številnim obveznostim ostaja preprost, prijeten in prisrčen sogovornik, ki ostaja zvest tudi svoji Goriški, kjer bi rad v prihodnje oblikoval festival, ki bi povezal Nova Gorico in Gorico. V nočni program ga je povabila Tatjana Gregorič, ki vam bo do jutranjih ur v poslušanje ponudila še druge zanimive, primorsko obarvane vsebine.
Konec oktobra smo na Televiziji Slovenija gledali dokumentarec o dolgotrajni oskrbi starejših v Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah. Oddajo Dosje z naslovom Staranje v vrtincu sistema je po več mesecih raziskovanja s kolegi pripravila novinarka Televizije Slovenija Andreja Gregorič. Kako je oddaja nastajala in kakšni so bili odzivi gledalcev, stroke in politike? Kateri pa so še izzivi, želje in interesi kolegice z druge strani Kolodvorske ulice?
November je posvečen ozaveščanju o zasvojenosti in njenem preprečevanju. O tem bosta govorila gosta terapevt Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, in Renata Štopfer, predsednica ptujskega društva ARS VITAE, ki z razvojem socialnovarstvenih programov zagotavlja lokalnemu prebivalstvu dostop do strokovne pomoči. Dodali bomo še kanček gledališča in veliko glasbe. V nočno družbo vabi Helena Ajdnik.
Polona Lovšin riše tisto, kar opazi. Opazi pa veliko več kot drugi. Življenje ji ni nikoli prizanašalo, a ga je zmerom imela rada. Njene risbe v knjigah in pravljicah so osvojile otroke in odrasle, njeni duhoviti zapisi, obogateni z risbicami, pa imajo zelo zvesto publiko na družbenih omrežjih. Kaj se skriva za vsemi pravljicami, risbicami in psičkom s predolgimi ušesi, bo s Polono Lovšin takoj po polnoči ugotavljal Jure K. Čokl.
S prof. dr. Rajkom Muršičem se bomo zazrli nazaj v zgodnja leta Radia Ljubljana, se zaustavili ob različnih vlogah, ki jih je radio igral v različnih skupnostih in razmišljali tudi o tem, kako relevanten je ta v zvoku utemeljen medij danes in kakšna vse je lahko njegova prihodnost. Skozi noč ga bo popeljala nočna voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Nastopanje na odru, pred kamerami in mikrofoni, so ji bili položeni v zibelko. Njena mama in oče sta namreč aktivna v medijih in njuna edinka je šla po tej poti že v rosnem otroštvu. V domači Novi Gorici se je kot osnovnošolka pridružila Amaterskemu mladinskemu odru in poti nazaj ni bilo več. Naslednji korak je bil študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo, kjer je lani opravila magisterij. Enega prvih poklicnih vrhuncev je dramska igralka Anuša Kodelja doživela na letošnjem Festivalu slovenskega filma, kjer je prejela nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko. Anušo, ki so jo številni spoznali predvsem po vlogi Tanje v televizijski seriji Najini mostovi, je na nočni klepet povabil Sandi Škvarč.
Ljubezen do gline ji je bila položena že v zibko. Sčasoma je dodala še ljubezen do oblikovanja, različnih kultur in zanimanje za to, kako ljudje živijo. Mag. Teja Hlačer se je izdelovanja keramike učila tako pri tradicionalnih lončarjih kot v najbolj priznanih mednarodnih šolah za keramiko, vmes študirala etnologijo in kulturno antropologijo ter se izpopolnjevala v kiparstvu, slikarstvu in risanju. Mednarodno priznana keramičarka zdaj razstavlja po vsej Evropi, svoje znanje pa predaja tudi v različnih središčih za keramiko po svetu. Kako in zakaj 'glino oblikuje v večnost', bo povedala v pogovoru z Andrejo Čokl po polnoči.
Na nočni obisk smo povabili Asyo Širovnik Moškon, ki ima univerzitetno izobrazbo na področju svetovne literature. Je avtorica knjige Kdo ustvarja mojo realnost? Potovali bomo po Nizozemskem, Španiji, Italiji, Grčiji, Parizu, Bostonu, San Franciscu, Hong Kongu, Maleziji, Novi Zelandiji in v mašo notranjost. V življenju se je selila več kot 30 krat, zamenjala 12 držav in govori 7 jezikov. Pridružite se nam na zanimivem radijskem nočnem potovanju, na katero se bo z gostjo odpravil Robert Zajšek.
Vonnegutove kratke zgodbe, ki so nastajale v petdesetih letih prejšnjega stoletja, brati tukaj in zdaj, je morda še večji užitek in še bolj vznemirljivo. V času nastanka so izhajale v različnih revijah in časopisih, ali pa tudi niso, kadar so jih uredniki zavrnili. Zbrane na enem mestu so prvič izšle leta 2017. Uredila sta jih njegova dolgoletna prijatelja Jerome Klinkwitz in Dan Wakefield, ki sta napisala tudi sijajne tematske predstavitve. “Ta proza je cˇista, njen ritem pa vselej zˇivahen – ni mogocˇe dovolj poudariti, kaksˇno zadovoljstvo obhaja cˇloveka, ko uzira v tem nasˇem zasˇtrenanem svetu vsaj nekaj moralne jasnosti in razpletenosti.”, v spremni besedi k zbirki zapiše Dave Eggers in dodaja: “»Cˇlovek mora biti prekleto prijazen.« Ta epitaf je bil zapisan na nagrobniku, ki ga je narisal in mi ga poslal Vonnegut. Cˇlovek sicer lahko poskusi narediti iz Vonnegutove filozofije kaj bolj zapletenega, a ga to ne bi pripeljalo nicˇ blizˇe resnici. Prijazen bodi! Ne delaj sˇkode! Skrbi za blizˇnje. Ne zacˇenjaj vojn.” Vabljeni k poslušanju zgodnjih zgodb Kurta Vonneguta, ki nas tudi po več kot pol stoletja od nastanka vodijo k razmisleku o nas samih in včasih izzovejo huronski smeh, drugič spet izvabijo grenak smehljaj, tako kot življenje samo.
Ob svetovnem dnevu romskega jezika bomo tokratni nočni program začeli in obogatili z romsko glasbo iz Slovenije in širše. S kratkimi reportažami pa se bomo odpravili tudi v Francijo, kjer smo se z ustvarjalci oddaje Naše poti, potepali v poletnih mesecih. Takrat smo v Parizu obiskali krovno organizacijo, ki spremlja razmere tamkajšnjih Romov, prinašamo pa še informacije o številnih romskih narečjih, ki jih govorijo Romi v okrožju Pariza. Poskrbeli bomo še za romski jezik v Sloveniji in pogledali statistiko koliko narečij romskega jezika najdemo doma in po svetu. Po poti Romov se bo to noč sprehodil Sandi Horvat.
Tokratni Nočni obisk z eno naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Meto Kušar (1952) - Rožančevo nagrajenko leta 2012 za knjigo Kaj je poetično ali ura ilegale, Veronikino nagrajenko leta 2015 za pesniško zbirko Vrt (letos poleti je izšla njena sedma pesniška zbirka Zmaj). Njena poezija je prevedena v številne tuje jezike, tudi v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Občasno napiše kak scenarij za film in ga tudi režira, njena glasbena uprizoritev lastne poezije z naslovom Prestol poezije pa je bila odigrana v Sloveniji, Washingtonu (1999), Kanadi (1999) in Londonu (2000). Je ustanoviteljica literarno glasbenega Prestola poezije in Metavečerov. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi, od leta 1980 dela tudi radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Z Meto Kušar se bo Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije in umetnosti, o sanjah in Jungu, moralno-etičnih krepostih in šibkostih ter Bogu, o zeitgeistu, življenju vsakdana in hrepenenju.
V nočnem programu bo z nami koprski odvetnik Janez Starman, ki je od letos tudi predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, prvi, ki ne prihaja z območja Ljubljane. Kakšna je vloga zbornice in kakšen je položaj odvetnika v naši družbi? Bomo tudi odvetnike nekoč ocenjevali, podobno kot hotele restavracije? Zakaj se v Slovenji radi tožarimo? In kako gleda na aktualne dogodke pri nas, na vladanje z odloki in na proteste, ga bo med drugim spraševal vaš nočni sopotnik Andrej Šavko.
Gostja nočnega programa bo Marija Miša Molk, urednica, novinarka, televizijska voditeljica in prepoznavni obraz naše RTV hiše. Kaj jo zaznamuje v tem času, kako spremlja medijski razvoj in življenje v državi, bo povedala voditelju Andreju Hoferju. V noči s četrtka na petek.
Neveljaven email naslov