Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Marko Alpner čez dan pretvarja kavo v spletne aplikacije, ponoči pa svoj dom najde pod odri mnogih slovenskih glasbenih skupin, kjer skuša ujeti v svoj objektiv energijo in vzdušje večera. Zadnji dve leti to - iz očitnih razlogov - počne veliko bolj poredko. Marko je glasbeni fotograf, ki med drugim redno fotografira skupine Siddharta, Dan D in Hamo & Tribute 2 Love. Na Primorsko pogosto zaide prav zaradi tega svojega najbolj resnega hobija, kot pravi fotografiji. Lani je bil med drugim tudi v Tolminu na MetalDays, pa v Ribogojnici Fonda. Povedal je tudi, koliko časa je že prek projektov povezan tudi z Big Bandom RTV Slovenija. Na pogovor v studio Radia Koper ga je povabila Anita Urbančič.
Še vedno je prva dama slovenske zabavne glasbe, ženska, ki za vsakim glasbenim izdelkom pusti svojo sled. Glasba jo zaznamuje dobrih 35 let, že pri dvanajstih letih je prvič javno nastopila na amaterskem tekmovanju Prvi glas Gorenjske na Jesenicah, prepoznavna je bila tudi na odrih nekdanje skupne države. Po medijsko odmevni poroki in ločitvi ostaja uspešna ustvarjalka v slovenskem medijskem prostoru, vodja vokalne akademije, tudi voditeljica televizijskih božičnih večerov. Na nočni obisk k voditelju Andreju Hoferju prihaja Helena Blagne.
Marko Alpner čez dan pretvarja kavo v spletne aplikacije, ponoči pa svoj dom najde pod odri mnogih slovenskih glasbenih skupin, kjer skuša ujeti v svoj objektiv energijo in vzdušje večera. Zadnji dve leti to - iz očitnih razlogov - počne veliko bolj poredko. Marko je glasbeni fotograf, ki med drugim redno fotografira skupine Siddharta, Dan D in Hamo & Tribute 2 Love. Morda bo med nočnim klepetom povedal tudi, kako se počuti na Primorskem, kamor pogosto zaide prav zaradi svojega najbolj resnega hobija, fotografije. Lani je bil med drugim tudi v Tolminu na MetalDays, pa v Ribogojnici Fonda. Mogoče izvemo tudi, kakšen projekt ga je povezal z Big Bandom RTV Slovenija. Na pogovor v studio Radia Koper ga je povabila Anita Urbančič.
Svoje poslanstvo, veselje in umirjenost vedno znova išče in najde v naravi. Ko od pomladi do jeseni nabira divje rastline, ko pozimi najde tisti pravi trenutek, da nežno izkoplje koreninice gabeza iz mrzle prsti. Korenine so naša najbolj stvarna, materialna, oprijemljiva in potemtakem našemu umu najbolj razumljiva prispodoba in vez z virom, z domom. Z začetkom in koncem naših poti. Tam se skrivajo vsi odgovori, tam se v obdobjih hladu, teme, navidezne smrti skrivajo in hranijo vse naše zdravilne in čarne moči, je zapisala. Zadnja leta se je skupaj z Dariom Cortesejem potepala po gmajnah in raziskovala moč narave. Zdaj nadaljuje njegovo delo in skrbi, da Nekaj divjega živi naprej. Darjo Gruden Vrana je na obisk povabila Nada Vodušek.
Nika Gorič je sopranistka, ki osuplja. Najprej z videzom, nato s simpatično energijo, predvsem pa s svojim glasom in petjem. Kar so opazili že mnogi doma in po svetu, med drugim denimo na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je po končanem študiju prejela umetniški doktorat za najboljšo študentko. O svojih bogatih izkušnjah in o pripravah na glavno vlogo Donizettijeve opere Ljubezenski napoj, ki bo luč sveta ugledala 20, januarja v ljubljanski operni hiši, nam bo v nocojšnji oddaji Nočni obisk zaupala v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Tomaž Rauch je skladatelj, pevec in multiinštrumentalist. Še posebej ga zanima ljudska glasba, z njo se je začel poglobljeno ukvarjati v skupini Trinajsto prase. Igral je tudi v skupini Črnobela muzika, še danes pa je član Marko bande, ki je lani izdala novo ploščo. Osnova njegovega skladateljskega ustvarjanja je raziskovanje zvokov posameznih akustičnih in ljudskih glasbil, piše glasbo za zbore in priredbe ljudskih pesmi in viž ter avtorsko glasbo za igrane, animirane in dokumentarne filme, zanima ga tudi ustvarjanje za otroke. Poleg glasbe za lutkovne predstave in radijske igre je pred kratkim ustvaril tudi izvirno zvočno igro za dojenčke. O vsem tem bo pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma na nočnem obisku v nedeljo. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V pravljične svetove se s svojimi ilustracijami podaja ilustratorka Vesna Benedetič, ki jo boste lahko spoznali v tej uri. Rojena je v Gorici, nato je živela v Trstu in se pred leti preselila v Škrbino na Kras, kjer ustvarja v svojem ateljeju, ali jami kot jo rada poimenuje. Ustanovila je tudi Zavod za mreženje umetnosti, dve desetletji je sodelovala z mladinsko revijo Galeb, kasneje z glasilom Pastirček. Ustvarja že več kot 30 let, a risanje jo spremlja že od nekdaj. Njene slike pa so na ogled tudi v sobah pediatričnega oddelka bolnišnice v Trstu. O tem projektu, povezovanju umetnikov, zakaj so v njenih ilustracijah v ospredju živali in luna ter potovanjih v eno izmed afriških dežel ...
Kako vplivajo na rastline in tudi na našo hrano novodobne kemikalije, ki jih najdemo v vodi? Od ostankov zdravil, kofeina, do hormonskih motilcev. In kako vpliva na zemljo in onesnaženost vode mikroplastika? Tudi to so področja, ki jih raziskuje profesorica na biotehniški fakulteti, doktorica Marina Pintar, mednarodno priznana strokovnjakinja za namakanje tal in kmetijsko pridelavo. Voda postaja redka dobrina, pravi, zato je pomembno pravilno upravljanje z njo. Na nočni pogovor jo je povabila voditeljica Alenka Terlep.
Pred tremi leti je izdala knjigo Stres, kuga sodobnega časa. Postala je uspešnica. Maja lani je izšla njena druga knjiga Smem biti to, kar sem. In kdo pravzaprav smo? Kaj je naša identiteta? Odkrivanje sebe je dolg proces in Maja Megla je svoje jedro dolgo odkrivala skozi meditacijo. Njeni knjigi nista preprosta vodnika za samopomoč z navodili in napotki, temveč kompleksni študiji in analizi človeških mehanizmov, ki pa sta usmerjeni v konkretne rešitve. Pravi, da so jo mnogo bolj kot katerakoli šola izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer njen tukajšnji status in znanja niso pomenila nič. Tam je bila samo človek. Dolgoletno novinarsko delo jo je izmojstrilo v raziskovanju in pisanju. Zdaj namesto člankov nastajajo obsežnejše knjige, a način delovanja ostaja enak: iskanje resnice in brskanje za odgovori. Od nekdaj me je, tako kot Goethejevega Fausta, gnala radovednost, kaj »drži svet v tečajih«, zakaj smo ljudje in družba takšni, kot smo, kakšni mehanizmi nas poganjajo in kako bi lahko bilo drugače, pravi Maja Megla, nočna gostja voditeljice Nade Vodušek.
»Nomen est omen« pravi latinski rek, ki pomeni, da ime določa človeka. In v primeru naše nocojšnje nočne gostje še kako drži. Regina Križaj, prvakinja ljubljanske operne in baletne hiše, je dejansko »kraljica« baletnih podijev. O plesu, gibu, telesu, glasbi, pa tudi vseh neromantičnih plateh te romantične umetniške zvrsti nam bo zaupala nocoj v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Ob lesketajočih se lučkah, trku kozarcev s penino, bogatemu preživljanju časa s tistimi, ki nam pomenijo največ, bomo zopet kmalu prileteli ob trdna tla. Novo leto, novi izzivi, neuresničena pričakovanja, razočaranja, ki jih kdaj ne moremo skriti niti obvladati. Pa mora res biti vsakič tako? Nikakor. V posebni ponovoletni oddaji nam bo Marija Kočevar, soavtorica knjižnih uspešnic o zdravilni moči začimb, razložila naravo stresa, kaj ta napravi v telesu in kako se moramo nanj odzvati. Kaj moramo takrat jesti, piti in zakaj prav to. Da pa bomo tudi sijali v novem letu, bosta z voditeljico Vesno Topolovec govorili še o negativnem vplivu stresa na lepoto – kako poskrbeti zase tudi v takšnih trenutkih. Prisluhnite nam, po polnoči.
Robert Gregorčič je kuharski mojster. Požigi v mamini kuhinji pri 10-ih letih njegovega kuharskega genija niso zaustavili. Želel se je učiti od najboljših, najprej v takratni Mercatorjevi restavraciji v Moskvi, nato v multinacionalki, kjer je v samo 2 mesecih postal vodja izmene, v šestih mesecih vodja kuhinje in v letu dni vodja obrata. Mesto šefa kuhinje na Gradu Otočec je bilo logično nadaljevanje njegove vzpenjajoče se kariere. Danes vodi dve restavraciji. Ošterijo v Dolenjskih Toplicah in Dvorec Gregorčič v Šmarjeti. Če ne bi bil kuhar, bi bil arhitekt. Je izredno karizmatičen človek, tudi motivacijski govornik na Višji turistični šoli. Ljubi preprostost lokalnih sestavin, iz katerih zna doseči popolno harmonijo na vrhunskem krožniku. »Jedi bi ljudi morale pomirjati, v njih vzbujati radost« razmišlja naš nočni gost. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec. In, ja, tudi silvestrski klasični meni nam bo z nekaj triki dvignil na višjo raven.
V nočnem programu bomo - zadnjič v letu 2021 - pozdravili iz mariborskega studia. Tudi zato bomo izbranima sogovornikoma postavili vprašanje, od kakšnega leta se poslavljamo, kako smo ga na radijskih valovih obeležili in kaj si želimo v letu 2022. Zanj upamo, da bo - kot je ponavadi zapisano v novoletni poslanici – srečno in zdravo. Preplet zanimivih vsebin bosta med drugimi obogatila tudi izjemna glasbenika, Ana Bezjak in Marko Črnčec. Nočna voditeljica bo Helena Ajdnik.
Za druženje z Ježkom je čas zmeraj pravi. Vse, kar je zapisal, povedal in zapel, je živo, aktualno, se nas dotakne. V radijskem arhivu je shranjenega veliko njegovega bogastva, ki nam ga je zapustil v posluh in poduk. Čeprav ni bil nikdar ne pokroviteljski, ne obsojajoč. Bil je tankočuten, prodoren in iskriv opazovalec življenja. Rad je imel ljudi. In mi imamo radi njega. V dneh, ko prižigamo lučke vseh barv, še posebej zveni njegovo sporočilo – Ljudje, prižgimo luč, ki ga je posnel januarja 1976 za radijsko oddajo "Spoznavajmo svet in domovino." V nočnem programu bomo poleg njegovega glasu prisluhnili tudi drugim izvedbam njegovih pesmi. Glas, kot je njegov, nikoli ne utihne. Predaja gre iz roda v rod, njegova pot nikdar ne gre od tod, če parafraziramo naslov enega od besedil, ki je doživelo že mnogo izvedb – od Marjane Deržaj pred desetletji, do Nine Strnad danes. V nočni klepet, med preplet glasbe in besede voditeljica Nada Vodušek tokrat vabi tudi vas in vaše misli, občutja in spomine na Franeta Milčinskega Ježka. Prižgimo luč skupaj!
Vedre in trpke prihode obrazov, ne-vidnih, prisotnih, premalo upoštevanih, drugorazrednih piše na hrbtni platnici knjige Staneta Padežnika Brez slepomišenja, katere podnaslov je podoben – vedre in trpke prigode slepih in zaslepljenih. V tokratnem močnem programu bo voditeljica Lucija Grm podelila nekaj zgodb, v eter pospremljenih z glasbo tujih slepih in slabovidnih skladateljev in izvajalcev.
Prazniki - že drugi takšni bolj za eno figo. Ampak če mislite, da ste te dni sami, naj vam povemo, da niste. Vabimo vas v nočni program, ki je zanimiv, zabaven, tudi žalosten. Predvsem pa v njem spoznamo, kako različni smo ljudje v resnici. In kako kljub vsemu potrebujemo drug drugega. Po polnoči vas pričakuje Mojca Blažej Cirej, pridružite se ji.
V prvi uri, ki prihaja, se bomo sprehodili po Krkavčah, ki je ena najstarejših vasi Slovenske Istre in je biser koprskega zaledja. Kraj leži nad reko Dragonjo in tam živi Pavel Goja..…
Letos je zveza društev slepih in slabovidnih izdala izjemno antologijo slepih in slabovidnih literatov in likovnikov, ki so resnično premalokrat videni in predvsem slišani. Da vsaj malo ublažimo to dejstvo, je za tokratni nočni program voditeljica Lucija Grm iz te velike knjige izbrala nekaj pesmi in odlomkov nekaterih poetinj in poetov, pisateljic in pisateljev, ki so predstavljeni v knjigi z naslovom – Kipi v nas hrepenenje, iz arhiva Radia Slovenija pa potegnila nekaj morda že zaprašenih posnetkov pesmi slovenskih slepih in slabovidnih skladateljev oziroma izvajalcev. Pogledali bomo v svet slepih – in morda spregledali.
Mariborsko DJ-ko Teo Vučkovič označujejo tudi za ambasadorko tehno glasbe. Ne le zaradi dolgoletnega ustvarjanja, temveč tudi zaradi predajanja znanja na najmlajše. Več o svoji poti nam bo v družbi učencev zaupala v četrtkovem nočnem programu. Nočni voditelj bo Bratko Zavrnik.
Pred skoraj dvema letoma je spakirala kovčke in zapustila mesto. Zdaj kmetuje na eko kmetiji Na Samini. Prideluje ekološko zelenjavo in zelišča in redi prepelice. Ekološka pridelava in lokalna preskrba s hrano sta njena sedanjost. In verjame, da tudi naša prihodnost. Delo na kmetiji je trdo in zahtevno, še posebej, če s prstjo ravnaš odgovorno in spoštljivo, je ne izčrpavaš, ne uporabljaš težke mehanizacije, škodljivih pospeševalcev pridelka in lažnivih marketinških trikov. Še zmeraj jo lahko slišimo na Radiu Študent, vendar ne več tako pogosto. Mnogi jo poznamo tudi kot pesnico. O odločitvi za prehod iz kulture v agrikulturo, o ranih jutrih na njivi, pa tudi o pesniških momentih življenja z naravo se bo z Ano Marijo Garafol pogovarjala Nada Vodušek.
Neveljaven email naslov