Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
"Ljubite umetnost v sebi in ne sebe v umetnosti." Ta misel Stanislavskega prežema življenje nočnega gosta, ki bo razkril, kako se je znašel v igralskih, režiserskih in pedagoških vodah, kako se je mesec obiska Amerike razvlekel v več kot 20 let, pa o sodelovanju z Georgeem Clooneyjem in Cate Blanchett. Dodal bo, kako je bilo z ustanovitvijo Slovenskega narodnega gledališča Kranj s sedežem na Kokrici, ki v slovenski gledališki prostor prinaša nov vetrič. Radovednost bo Luciji Grm potešil igralec, režiser in pedagog Igor Korošec.
Nočni program tokrat pripravljajo iz koprskega studia. Mojca Klarič je na klepet povabila Stojana Ščuko. V prostem času obiskuje rock koncerte po Evropi, sicer pa je zaljubljen v naravo, zaljubljen je v pasje kosmatince, ukvarja se z botaniko, mikologijo, lovi ribe, sprehaja psa, obrezuje 79 oljk in ogromno najrazličnejših sadnih dreves, je tudi ornitolog. Tretji mandat je na čelu Javnega zavoda park Škocjanske jame. Z Mojco Klarič bosta govorila o projektih, ki tečejo v Parku Škocjanske jame, pa o lastnostih dobrega direktorja in o krasnih sodelavcih. Spomin bo segel v njegovo otroštvo in k sorodnikom na Kras. Odkrito bo direktor parka spregovoril tudi o tistem, česar mu doslej ni uspelo uresničiti.
Na nočni obisk pride 30-letni glasbenik iz Laškega, ki s skupino Dejan Dogaja že več let razveseljuje staro in mlado občinstvo po Sloveniji. S Poskočnimi muzikanti je začel svojo kariero, se preizkusil kot klarinetist in pevec, danes pa ga obožujejo številni mladi poslušalci. Znan je po izraziti irokezi, ki je njegov zaščitni znak. V glasbo in nastopanje je zaljubljen, morda se nekoč loti tudi vodenja otroške razvedrilne oddaje. Dejan Krajnc bo na Prvem nastopil malo po polnoči, ob spremljavi kitarista pa bo zapel tudi nekaj slovenskih popevk. Z njim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
V nočnem programu bomo potovali s popotnikoma Stanko in Igorjem Benčevičem, ki sta bila v začetku leta v Mehiki in Braziliji. Ptujčana s svojim ustvarjalnim pristopom že leta sooblikujeta gostinsko, turistično in kulturno podobo najstarejšega slovenskega mesta, z Muzikafejem pa sta ponesla v svet tudi ime našega starodavnega mesta. Z nami bosta delila svoja zelo raznolika doživetja.
Kot otrok je igral kljunasto flavto, potem je presedlal na violončelo, dokler ni pri trinajstih letih našel pravega instrumenta zase – bobnov. Od njih se ni več ločil in kmalu mu je postalo jasno, da bo glasba njegov poklic in njegovo poslanstvo. Navdušil ga je predvsem jazz, s katerim ga je spoznal profesor Adam Klemm. Na KGBL v Ljubljani je vpisal smer jazz bobni, potem pa študij nadaljeval na eminentni CODARTS university v Rotterdamu, kjer je leta 2020 diplomiral. Z magistrskim študijem je nadaljeval na amsterdamskem konservatoriju. Amsterdam je trenutno njegov drugi dom, v njem ustvarja in sodeluje s številnimi glasbeniki, dejaven pa je tudi v programih Inštituta za raziskave umetnosti, kritične misli in filozofije Inštitut.abeceda pod vodstvom Dréja A. Hočevarja. Na letošnjem Jazz festivalu v Ljubljani predstavlja svoj avtorski projekt Introducing Domen Cizej, set petih albumov z različnimi zasedbami. Na nočni pogovor ga je povabila Nada Vodušek.
V Nočnem obisku smo naredili sklep dogajanja na festivalu Parada ponosa. V goste smo povabili Katjo Sešek z Društva Parada ponosa, ki vodi program Varne in vključujoče šole. Sešek aktivno udejanja namero, da bi šole postale bolj prijazen prostor za mlade LGBTIQ+ osebe. Spregovorila je o izzivih uvajanja tovrstnih tematik v šole, o nestrpnem odnosu družbe do raznolikosti in o neodzivnosti ministrstva na pozive k sodelovanju. Ali je boj ene marginalizirane skupnosti boj za pravice vseh? Kako implementacija spremenjenega družinskega zakonika poteka v praksi? Koliko je posvojitev otrok s strani istospolnih parov? Vprašanja je Katji Sešek postavljala voditeljica Eva Lipovšek.
Ne zgodi se pogosto, da mora gost Nočnega obiska predčasno oditi iz službe, da lahko ob polnoči že sedi v našem studiu. In prav to se bo zgodilo nocoj – na poletno noč muzejev. Gost Nočnega obiska bo namreč paleontolog Matija Križnar. Poletno noč muzejev, ko so muzeji in galerije odprti do polnoči, bo podaljšal s pogovorom v živo v etru nočnega programa. Mag. Križnar je zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer skrbi za zbirko najdragocenejših slovenskih fosilov. Vas zanima, kaj se je dogajalo nekoč pri nas? Zato vas Matija Križnar in Iztok Konc vabita, da prvi uri v noči na nedeljo preživite z njima.
V nočnem programu boste slišali pogovor z Izidorjem Simčičem. Prihaja iz Brd, kjer ga skoraj vsi kličejo Dorče. Njegova igra otroških let je bila lepšanje prostorov, kasneje se je odločil za študij arhitekture, izkušnje pa nato pridobival v tujini. Da si Izidor Simčič zasluži posebno mesto v knjigi razvoja Brd, so mu v tem mesecu znova priznali na briški občini, saj je z njegovo pomočjo postala ena pomembnih turističnih destinacij.Pogovor je pripravila Eva Furlan.
Manca Udovič se pred radijski mikrofon vrača v drugačni vlogi, kot je zanjo običajno. Kot gostja nočnega programa in ne kot nastopajoča na koncertu ali radijska novinarka, kar je nekoč že bila. Zdaj je ustvarjalka glasbe, skladateljica in glasbena pedagoginja, ki s svojo zasedbo RoManca nastopa po odrih po vsej državi. Kje išče navdih in kako skuša navdihniti mlajše? Še vedno začuti metuljčke, ko igra na koncertih? In nenazadnje – ali igra klavir tudi takrat, ko ji ga ne bi bilo treba? Med črno-belimi tipkami, ki včasih igrajo vesele, včasih pa bolj resne skladbe, se bo z njo sprehodil njen nekdanji radijski kolega Jure K. Čokl.
V četrtkovem nočnem programu bomo prisluhnili zanimivim pogovorom. Gostili bomo mariborske aktiviste iz Iniciative mestni zbor, ki se že 10 let trudijo, da bi mestna oblast slišala tudi glas običajnih meščanov. Pogovarjali se bomo tudi z dobitnico letošnjega Borštnikovega prstana Natašo Matjašec Rošker. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi: domači zasedbi Bomb Shell in pevcu Simonu Vadnjalu. Ob koncu nočnega druženja pa se bomo zazrli tudi v zgodovino.
Morda se zdi, da se človeku, ki se seznani z diagnozo bipolarne duševne motnje, popolnoma podre življenje, da bo moral trajno uživati zdravila, ob pomoči katerih bo sploh lahko normalno deloval. Vendar je resnica lahko tudi drugačna. Tone Vrhovnik Straka živi z diagnozo bipolarne motnje že več kot tri desetletja, in to brez zdravil. Zase pravi, da je le nekoliko nenavaden v tem, da je v čustvovanju bolj ekstremen, da ga včasih bolj nagiba na en, včasih pa na drugi konec lestvice. In če se človek kdaj zatakne na enem koncu, velja, da se je treba zdraviti z zdravili na recept. Obstajajo pa tudi alternative. Naš gost je kljub bipolarni motnji uspešen v svojem poklicu, dejaven v društvu Poglej in v številnih drugih dejavnostih. V sodelovanju s civilno družbo in stroko si prizadeva za spremembo zakonodaje in pogleda na psihiatrično oskrbo. V trenutkih, ko zdrsnemo na spodnji konec lestvice, v depresijo, najbolj potrebujemo nekoga, ki si bo vzel čas in se z nami pogovarjal.
Na tokratnem Nočnem obisku se nam je pridružil gledališki in televizijski igralec Matej Zemljič. Kljub temu da je predstavnik mlade generacije igralcev, je širši slovenski javnosti že dobro znan. V preteklosti je nastopal v mnogih slovenskih gledališčih, veliko pozornosti pa je pritegnil tudi z vlogami pred kamero. Med večjimi uspehi je vsekakor vloga Andreja v celovečernem filmu Posledice. Čeprav mineva že pet let od njegovega izida, film ob vsakem ponovnem predvajanju vzbudi pozornost gledalcev in gledalk. Z Matejem Zemljičem se je pogovarjal Rene Markič.
Z namenom, da bi imeli bolni otroci tudi v bolnišnici v Ljubljani šolo, je bila leta 1951 ustanovljena Bolnišnična šola. Ta ohranja in krepi življenjsko perspektivo in osmišlja dneve bolnih otrok. Ob šolskem delu pa izven bolnišničnih zidov nastaja še več drugih vsebin, med njimi so tabori sonca in radosti in bolnišnične olimpijske igre. Več o poslanstvu in delovanju šole bo v noči s sobote na nedeljo povedala profesorica Manja Žugman, vodja bolnišničnih šolskih oddelkov Osnovne šole Ledina. Na Nočni obisk po polnoči jo je povabila voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Zveza prijateljev mladine Slovenije letos obeležuje 70 let. Njena prva skrb so otroci, mladi in družine. S številnimi programi in akcijami si prizadeva, da bi jim pomagala, zastopala njihove interese in ščitila njihove pravice. Breda Krašna že vrsto let dela kot generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije, že prej pa je sodelovala z njimi kot prostovoljka. Njena profesionalna pot je pisana, seznam vseh ostalih dejavnosti dolg, saj je Ankarančanka Breda Krašna ena tistih, ki ne znajo sedeti križem rok. K pogovoru jo je povabila Nataša Ugrin Tomšič.
V studio je prišel doktor filozofije in komparativist, predvsem pa – kot diplomirani slikar – stripar in ilustrator. Njegovi stripi že več kot 20 let izhajajo tako v digitalnih kot v tiskanih medijih ter v knjižni obliki. Ustvaril je več stripovskih albumov, ilustriral knjige za otroke in mladino ter poskrbel, da je inteligentni in duhoviti strip redno izhajal v časopisu. Velja za enega glavnih in najbolj aktivnih zagovornikov stripa ter risoromanov pri nas. Je soustanovitelj in soorganizator mednarodnega festivala Tinta, na Poljanski ulici v Ljubljani pa je odprl knjigarno Stripolis, ki presega meje prodajnega prostora, saj deluje tudi kot atelje in zavod za gojenje stripovske kulture. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Izarja Lunačka.
Gostja nočnega programa bo Petra Bašl, optičarka, ki za svoj poklic pravi, da je to poklic preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V to delo se je zaljubila že v otroštvu, ko je opazovala optiko v soseščini. Se ljudje zavedamo pomembnost oči? Na kaj moramo paziti pri nakupu očal? Naši gostji, ki je poslovna ženska, izzivi niso tuji, sprostitev in mir pa poišče v naravi, saj z družino živi na Pohorju? Prisluhnite malo po polnoči.
Pogovor z nekom, ki odhaja. Slovo prijateljev. A tega drugega ni na odru. Njegov stol je prazen. Očitno je že odšel. In tisti, ki je ostal, sam pri sebi preigrava slovo. Pripoveduje nam, ki se morda ob tem spomnimo svojih sloves, svojih monologov, izgovorjenih v bolečo tišino. Predstava Disco inferno je avtorski projekt igralca Luke Bokšana, v katerem skozi skoraj prazno, minimalistično scenografijo oder reže notranje trenje. Z zadržano igro brez poudarjenih gest in s sijajnim gibalnim koncem – "plesom" z dvema barskima stoloma gledalca ves čas drži v napetosti. Z monodramo, eno najzahtevnejših igralskih nalog, je pravkar magistriral na AGRFT v Ljubljani. O njegovi dozdajšnji igralski poti, o gledališču in umetnosti, o željah in prihodnosti se z Luko Bokšanom pogovarja Nada Vodušek.
Obnovitveno kmetovanje bi lahko razložili tudi kot inteligentno kmetovanje, posvečeno mikroskopskim organizmom , ki jih s prostim očesom ne moremo videti, zato si težko predstavljamo, kako bogato je lahko življenje pod našimi nogami. Pri Curkovih na Kmetiji Zeleni pašnik na Griču so doma mnogi. Ne le Klara in Miha, še zelo mladi gonilni sili kmetije, tam sta še otroka, Ema in Tine, kunci, piščanci, kokoši, ovce, krava cika Rozi, Sultan - čuvaj, muca, deževniki in mnogi ostali, neomenjeni, ki pričajo o tem, kako živa, rodovitna in bogata so lahko tla, če zanje ustrezno in trajnostno skrbimo. V simbiozi. Živali, rastline in ljudje. Temeljni vidik takšnega, revolucionarnega načina kmetovanja, je tudi zadovoljevanje potreb po prvovrstni hrani. Kako lahko in tudi podjetno je pravzaprav zemljišča bogatiti z obilico organske snovi, skrbeti za njihovo ravnovesje, s tem zaslužiti in naravi vračati, kar nam da, boste poslušali po polnoči, ko bosta naša gosta Klara in Miha Curk, ki živita in ustvarjata drugače od večine slovenskih kmetov. Napredna? Še kako.
Vstop v nedeljo bo zelo glasbeno obarvan – pokukali bomo namreč v življenjsko zgodbo in v 50 let petja opernega pevca in pevca zabavne glasbe. Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev v Trevisu dobil nagrado za najobetavnejšega mladega opernega pevca, je dvakratni zmagovalec festivala Melodije morja in sonca – prvič v duetu s Heleno. Ja, zdaj že veste, da bo gost nočnega programa Nace Junkar. Veliko pesmi v njegovi izvedbi bogati naš arhiv, a gostiteljico Lucijo Grm bodo predvsem zanimale zgodbe, ki jih je pisalo njegovo bogato glasbeno ustvarjanje.
V tokratni oddaji Nočni obisk vas vabimo v svet glasbe. Faraoni, legendarna skupina iz Izole, ki je bila ustanovljena leta 1967, gre po desetih letih spet skupaj na oder portoroškega Avditorija. Pred koncertom, ki bo 24 junija, so medije povabili na srečanje. Nelfi Depangher, Piero Pocecco, Tulio Furlanič, Marjan Malikovič in Slavko Ivančič so Nataši Benčič pripovedali zgodbe, ki jih je pisala njihovo življenje in njihova glasba.
Neveljaven email naslov