Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.

Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014,  ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:

Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega,  kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.

Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:

Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.

Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:

Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.

Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:

Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači  so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.

V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:

Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.

V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:

Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.

Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo –  izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:

Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.

Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.

To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.

Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.