Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
V luči minulega tedna možganov se bomo pogovarjali o razvijanju miselnih sposobnosti pri najmlajših in spoznali načine, s katerimi lahko uporabljamo levo in desno polovico možganov – tako brusimo svoje možganske sposobnosti in tudi spretnosti. Naša sogovornica bo Mateja Car, ki je pred nekaj leti poslovni poti v medijih skoraj popolnoma pomahala v slovo. Svoj glas sicer še vedno posodi kakšni junakinji risank ali za radijske in TV-oglase. Večino časa pa zgovorna Mariborčanka preživi z najmlajšimi kot trenerka in vodja centra Brainobrain Maribor in jim pomaga uresničevati potenciale, ki jih klasično šolstvo velikokrat pušča ob strani. Z njo se bo pogovarjala Helena Ajdnik.
V eni izmed glavnih vlog nas zadnje tedne obiskuje v televizijski nadaljevanki V imenu ljudstva. Pripelje se z motorjem. Če bi bila vožnja z motorjem predmet na igralski akademiji, bi ga gotovo poučeval on in svoje učence spotoma naučil še sabljanja. Toda Branko Završan je najprej igralec, vsestranski igralec, ki prepričljivo uteleša številne gledališke in filmske vloge. In takoj za tem glasbenik, slovenski šansonjer, ki je šansone znamenitega Jacquesa Brela izvrstno prepesnil v slovenščino. Občasno se kot komet na odru pojavi tudi skupina Los Hermanos muy simpaticos, v kateri skupaj z odličnimi glasbeniki prepeva glasbene uspešnice z vseh vetrov. Zelo simpatični bratje so boljši od vsakega antidepresiva, saj razvedrijo še tako turobno vzdušje. Ali je gledališče, v katerem ni le igralec, temveč tudi oblikovalec giba, koreograf, režiser, ustvarjalec avtorskih predstav in pisec songov na prvem mestu, ali pa si ga deli s filmom, kjer je oblikoval mnoge vidne in tudi nagrajene vloge, morda niti ni pomembno. Pomembno je to, kar nam s svojim delom pripoveduje in daje. Branko Završan je nočni gost voditeljice Nade Vodušek.
V tokratni Noči šansonov bomo nadaljevali sprehod po opusu Édith Piaf, in sicer se bomo ustavili v 50-ih letih 20. stoletja. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Lahko bi rekla, da je nočna tekla počasi in mirno. Tone, 62 let, je čisto iz sebe zaradi vojne v Ukrajini. Nikakor ne razume, kako lahko Putin tako ravna. Pravi, da je satan. Še več, da je Nezemljan. Aleš iz Trbovelj je postal stalni prijatelj nočnih pogovorov. Slep je od rojstva, veliko si pomaga z računalnikom, tudi glasbo izvaja in ustvarja z njegovo pomočjo. Deset let je delal kot telefonist, zdaj pa ob napredku tehnike na področju telefonije zanj nikjer ni več dela, tako da se niti do invalidske pokojnine ne more prebiti, ker ne more nabrati dovolj delovnih let. Andreja je povedala šalo o dogodku v 1. razredu OŠ. V razredu so se pogovarjali o domačih živalih in Tonček je naštel ovco, piščančka, petelina, kokoške in očka. Učiteljica: »Kako – saj očka ni domača žival!« » Seveda je, saj je mamica rekla!« Marko iz Ljubljane tudi večkrat pokliče. Prebral je svojo trpko pesem o ruskem soldatu. Špela, 45 let, je bila v dobrih starih časih pred epidemijo obiskovalka bolšjega sejma in garažne razprodaje na Taboru. Moti pa jo dogajanje na družbenih omrežjih, predvsem Facebooku. Preveč je žalitev in laži, mlade ljudi to zavaja. Prebrala je nežno pesem Neže Maurer. Ko je poklicala jasnovidka Suzana iz Maribora, pa so se klici zanjo kar vsuli. O službi, zdravju, kako se znebiti napadov lenobe in kako kaže za službo. To je zanimalo Špelo, 45 let, ki ne ve, ali bi se odločila za delo asistentke deklici, ki je tetraplegičarka. Njen očka je nad Špelo navdušen, ona pa dvomi in se boji. Končno spet ena šala. Dušanova. Kmet pride v vaško gostilno in pogovor nanese na njegove tri hčere. Prva je zdravnica, ampak s plačo ne preživi meseca. Vsak mesec ji da vrečo krompirja. Tudi druga je študirana, je profesorica, tej mora dati dve vreči krompirja. Tretji pa gre pa kar v redu, dela v mestu in ima en čuden poklic. Potem se spomni, kako se mu reče: »Prostitutka je. Moja žena pa ji gre vsak konec tedna pomagat delat.«
V prvi uri nočnega programa, ki ga tokrat pripravalja Nataša Benčič, je naš gost TONE HOČEVAR, legenda slovenskega novinarstva, ki je kot dopisnik RTV Slovenija prepotoval svet, dolgo pa delal v Mehiki, na Kubi in kot dopisnik Dela kar 16 let poročal iz Rima. A vselej so njega in njegovo družino na teh poteh spremljali štirinožni prijatelji, ki so mu odprli tudi veliko diplomatskih vrat. Prav njim, svojim26-im psom, je posvetil svojo zadnjo knjigo "Kosmata druščina".
Če bi želeli prinesti popolno uglašenost v svoj svet, bi lahko živeli tudi kot zeliščarka, nabiralka divjih rastlin in raziskovala sveta Karmen Gajšek. Karmen svoja vrata naravi odpira v vsej njeni zmogljivosti, z njo živi, zaživi, z njo je globoko prepredena, zasvojena. In takšni postanemo vsaj malo tudi mi, ko sledimo njenemu ustvarjanju pod imenom Kje so tiste rožice. Zdi se, da Karmen od nekdaj blesti. Ko beremo rezime njenega dozdajšnjega mladega življenja, se nas dotakne. Od nekdaj je globoko vpeta v učenje, tako na svojih štoparsko-raziskovalnih turnejah čez kavkaške države, Gibraltar, Anglijo, kjer se je učila od velike poznavalke narave in zdravilnih rastlin Jules Cooper kot v izdelovanju naravnih izdelkov in jedi iz zdravilnih rastlin, ki rastejo v našem bližnjem okolju. «Ampak moram priznati, da se mi včasih celo milo stori tudi, ko se namenim kaj rastlinic nabrat, najraje bi jih vse kar tam pustila« pove Karmen. Hoče znati preživeti sonaravno na območju, kjer živimo in k temu vabi tudi nas. Z njo se bo ponoči pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Gost po polnoči bo Vid Kmetič, odličen poznavalec manj znanih ali že pozabljenih mariborskih zgodb, ki jih predstavlja sproščeno, duhovito in hkrati pronicljivo. Kot del ekipe Rajzefibra je popeljal številne obiskovalce po zanimivih mestnih kotičkih, zgodovino Maribora in okolice pa je opisal tudi v nekaterih svojih spominih. V nadaljevanju noči bomo slišali, kakšno je delo na ladjah križarkah in se pogovarjali z avtorico pesmi in aforizmov, Vero Ajlec Kos. Glasbenika Gregor Jančič in Martin Bezjak pa nam bosta predstavila irsko glasbo na njun način. Nočna voditeljica bo Darinka Čobec.
Pisalo se je leto 1981, ko je nastala punk skupina Otroci socializma. Protagonist skupine Brane Bitenc svojih besedil ni kričal v mikrofon, kot je bilo takrat običajno, recitiral jih je. Na Novem rocku, leta 1982, je prve pol ure nastopil obrnjen s hrbtom proti občinstvu, Introvertirani pesnik je s svojimi provokativnimi besedili nastavljal kritično ogledalo tedanji družbi, vznemirjal politike in se zasidral v srca in možgane publike s komadi '700 usnjenih torbic', 'Zamenite mi glavo', 'Vojak', 'Pejd ga pogledat, Brane' in mnogimi drugimi. Istega leta so pri Založbi Škuc izdali EP v obliki kasete. 200 izvodov, ki so danes rariteta. Zaradi cenzure in represije so se namesto s svojimi polnimi imeni na prvi uradni diskografski izid podpisali le z začetnicami. Otroci socializma so postali in ostali kultni bend. Njihov album je po štiridestih letih izšel v vinilni izdaji. Dobra priložnost, da člane skupine povabimo na nočni obisk in prisluhnemo muziki njihove mladosti. Andrej Štritof, Roman Dečman in Iztok Turk.
Na pragu pomladi nas prebujajo tudi čedalje toplejši sončni žarki, ki že kličejo po tem, da si naberemo novih moči. Si predstavljate občutek, da bi se v svoji koži skozi vse leto počutili dobro in hkrati z določenimi vajami poskrbeli za mladostni videz kadarkoli in kjerkoli? Temu močno prispeva joga obraza. Vsaj tako pravi učiteljica joge, Jasmina Turnšek, ki prihaja na nočni klepet z nasveti, kako z majhnimi koraki lahko vnesemo dobro voljo in sonce v naš vsakdan. Z nami bo delila svojo večletno pot, ki jo je vodila do spoznanja in ji prinaša nasmeh na obraz ter svoje znanje deli naprej. Ob dobri glasbi se bo na pot proti pomladi življenja z Jasmino Turnšek podal Sandi Horvat.
Ljudje slišimo od 18Hz do 20kHz. Zelo glasen pa je tudi – sicer človeškemu ušesu neslišen – živalski svet. O raziskavah biodiverzitete s pomočjo zvokov, pa tudi o zvočnem sobivanju človeka in živali pa več v pogovoru s prof. dr. Andrejem Čoklom, biologom, zoofiziologom. Z njim se bo pogovarjala nočna voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem programu bomo gostili judoistko Andrejo Leški. Koprčanka že vrsto let nastopa za ljubljanski Bežigrad, v minulem letu je bila izbrana za najboljšo športnico Kopra in Ljubljane. Ob tem je dobila tudi priznanje primorskih športnih novinarjev, dobila je plaketo projekta Naš športnik. Leto 2021 je Andreji prineslo medalji z evropskega in svetovnega prvenstva, redno je bila najboljša na praktično vseh največjih turnirjih. Za presežek je manjkala uvrstitev na olimpijske igre, v kategoriji do 63 kilogramov je Slovenijo v Tokiu zastopala Tina Trstenjak. Že čez dobri dve leti in pol bodo na vrsti olimpijske igre v Parizu, Andreja že načrtuje uvrstitev na zbor najboljših športnikov sveta. Judoistko, ki prihaja iz športne družine, bo v nočnem programu gostil Primož Čepar.
V nočnem programu bomo gostili judoistko Andrejo Leški. Koprčanka že vrsto let nastopa za ljubljanski Bežigrad, v minulem letu je bila izbrana za najboljšo športnico Kopra in Ljubljane. Ob tem je dobila tudi priznanje primorskih športnih novinarjev, dobila je plaketo projekta Naš športnik. Leto 2021 je Andreji prineslo medalji z evropskega in svetovnega prvenstva, redno je bila najboljša na praktično vseh največjih turnirjih. Za presežek je manjkala uvrstitev na olimpijske igre, v kategoriji do 63 kilogramov je Slovenijo v Tokiu zastopala Tina Trstenjak. Že čez dobri dve leti in pol bodo na vrsti olimpijske igre v Parizu, Andreja že načrtuje uvrstitev na zbor najboljših športnikov sveta. Judoistko, ki prihaja iz športne družine, bo v nočnem programu gostil Primož Čepar.
Nočni program nas bo popeljal po življenjski, predvsem pa ustvarjalni poti instrumentalistke, pevke, besedilopiske, predvsem pa slovenskemu občestvu znane televizijske voditeljice Darje Gajšek. Življenje ves čas piše takšne in drugačne prigode in morda jih bo več razkrila njeni radijski kolegici Luciji Grm. Seveda pa bo radijski eter nočnega polnila tudi njena glasba.
Čebelarska dejavnost je pogosto v ospredju zanimanja, čedalje pogosteje tudi kot kazalec stanja v okolju. Na nočnem obisku bomo gostili Vlada Vogrinca, Tomaža Samca in Vlada Pušnika. V ospredju pogovora bodo letošnji 26. marec – dan sajenja medovitih rastlin, apiterapija in zanimanje mladih za čebelarstvo. Po eni se bomo z zgodovinarjem dr. Jankom Prunkom spomnili 90 letnice sociologa in politika dr. Jožeta Pučnika, proti jutru pa izvedeli več o bližinah in razdaljah med ukrajinskim in ruskim jezikom ter prisluhnili zasedbi Toti big band. Voditelj bo Stane Kocutar.
Dolgo je že tega, kar je vstopil v oglaševanje. V nekih drugih časih, ki bi jim lahko rekli kar zlati časi tega poklica. Duhovitost, igrivost, iznajdljivost in še mnogokaj so tlakovale njegovo poklicno pot. Danes je samostojni svetovalec, ki svoje znanje in izkušnje deli naprej. Še zmeraj ima rad radio. V oglaševalski svet je vstopil zaradi glasbe in ta je še zmeraj pomemben del njegovega življenja. Zveni tudi skozi projekt PianoRoom, s katerim popularizira klavirsko glasbo in mladim glasbenikom pomaga pri kariernem razvoju.V slovensko oglaševalsko zgodovino se je zapisal kot avtor nekaterih legendarnih radijskih oglasov. Svoje izkušnje je strnil v knjigi Povem vam na uho! Duhovito in poučno branje za vse, ki jim je radio ljub vsaj tako kot njemu. Mitja Petrovič je nočni gost Nade Vodušek.
Tanja Zajc Zupan je ena najbolj prepoznavnih citrark v Sloveniji. Kakšna je njena bogata 30-letna glasbena pot, s kom vse je že sodelovala, kam vse je potovala in kako je citre vpela v najrazličnejše glasbene žanre, nam bo v današnji oddaji Nočni obisk zaupala v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor. Morda pa tudi v živo kaj zaigrala ali celo izpolnila kakšno glasbeno željo … Prepustite se nežnemu zvoku citer po polnoči!
Matic Novak je urgentni reševalec na motorju, ki se je pred tremi leti poškodoval v prometni nesreči. Po več kot dveletni rehabilitaciji se je moral spopasti s psihičnimi težavami, strahovi, predvsem pa postaviti svoje življenje na novo. Odločil se je za delo v psihiatrični bolnišnici, kjer bo pomagal otrokom, ki so zasvojeni z drogami. Z njim se bo pogovarjal, malo po polnoči, Andrej Hofer.
Gost nočnega programa bo Aleš Oven, ki je konec minulega leta sam potoval po Južnoafriški republiki. Odpotoval je le nekaj dni pred izbruhom koronavirusne različice Omikron, ki se je po podatkih svetovnih epidemiologov prvič pojavila prav tam. Pozivov popotnikom, naj se vrnejo domov ni zasledil, saj je raziskoval na območjih, kjer ni bilo telefonskega signala. Pogosto tam tudi ni elektrike, je pa pravo razkošje tako naravnih kot kulturnih zanimivosti. In, kot bo povedal, tudi dobre hrane, ljudi in korupcije. K poslušanju vabi Mateja Brežan.
V noči s četrtka na petek bodo misli in besede potovale med Etiopijo in Slovenijo, med Afriko in Evropo. V goste prihaja direktor Inštituta za afriške študije Eyachew Tefera. Mož, ki ga je pred tremi desetletji študijska pot k nam pripeljala povsem naključno, v okviru inštituta danes razvija in promovira kulturne, gospodarske ter znanstveno-raziskovalne dejavnosti na obeh celinah ter opozarja na globalne izzive, ki jih prinašajo podnebne in geopolitične spremembe v svetu: migracije ter nujnost sodelovanja, globalnega učenja in vzajemnega razumevanja. Na Nočni obisk ga je povabil Peter Močnik.
V nočnem programu bomo odstirali izzive v luči minulega mednarodnega dne redkih bolezni. Sogovornica voditeljice Helene Ajdnik bo ERIKA STARIHA, specialistka klinične farmacije, soustanoviteljica in predsednica "Evropske fundacije SATB2, ustanove za SATB2 sindrom”, ki je mamica dečka s tem redkim sindromom. Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Medtem ko za nekatere posameznike zdravila ni, je pri drugih znanost v veliko pomoč in posledično delajo neverjetne korake napredka. Znanost je upanje, najbolj pomembna pa je ljubezen in sprejemanje.
Neveljaven email naslov