Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Pridružili ste se nam po polnoči, ko smo se ozrli čez ramo leta 2018. Kateri dogodki so se vam najbolj vtisnili v spomin, po čem si boste zapomnili to leto? Ste se naučili kakšno novo življensko lekcijo in morda postali kakšen odtenek modrejši? Ste obudili kakšno staro tradicijo ali pa opustili kakšno slabo navado? Vse to je zanimalo Leo Ogrin, ki je bila z vami v oddaji Nočni obisk.
Noč bo glasbena. Prvo uro bo naša gostja mag.Urška Majdič, pevka in avtorica, ki je glasbeno pot pričela leta 2001 v skupini Billy’s Private Parking, zadnje leto pa jo poznamo pod umetniškim vzdevkom UMA. Poleg glasbe pa je podjetnica in kreativna producentka za izjemne projekte v kulturi, komediji in glasbi. Po eni uri bo naš gost Jan Plestenjak, ki je letos praznoval 25. let glasbenega ustvarjanja. Ob njegovih skladbah se bomo spomnili njegovih začetkov in med drugim izvedeli, katero rekreacijo ima najraje. Med drugo in peto uro zjutraj vam bodo pogled na leto 2018 in želje za 2019 povedali člani glasbenih skupin in pevci: Manouche, DMP, Brest, Dan D, Siddharta, Kevin Koradin, Neisha, Challe Salle, Ketrin Nera, Mrly in številni drugi. Pripravlja Robert Zajšek.
Ob novem letu nas zajame občutek minevanja, ampak v nočnem programu se bo voditeljica Mojca potrudila, da nam bo zabavno in prijetno. Ni treba, da imamo kakšno težko temo, dovolj je, da se družimo.
Nočni pogovor z jamarjema Klemnom Sušo in Jašo Zidarjem iz Jamarskega kluba Železničar
Zarja Kambič je pred dobrimi petimi letim pustila redno službo, kupila enosmerno letalsko karto in od takrat dalje potuje po svetu. Ta december je šele drugič odkar je odšla, obiskala domovino, v vsem tem času pa doživela marsikaj. Na Novi Zelandiji je spoznala tradicionalni maorski načina zdravljenja, na Tongi postala vodička za plavanje s kiti, na Pacifiku reševala želve, odkrivala Aljasko, na Kubi videla, kako se izdelujejo cigare, v Kanadi med Indijanci spoznala tradicionalni ples Pow wow, v Mehiki pa odkrivala posebne običaje ob 1. novembru. Tam je obeleževanja spomina na mrtve vesel praznik, s parado, petjem in plesom. Ljudje si nadenejo tradicionalna oblačila in obrazne poslikave, na ulice postavijo oltarje s hrano in pijačo za duše umrlih.
Konji so bitja lepote. Kot je zapisal že Shakespeare: “Skozi njegovo grivo in rep zapoje višavski veter in ju razmrši, da zaplapolata kot angelska krila.” Čarobnost teh čudovitih živali je že od nekdaj privlačila tudi Špelo Semolič iz Vrtojbe. Prav ljubezen do konjev je nato prerasla v poklicno pot in danes je inštruktorica jahanja v Konjeniškem klubu Vrtnica. Poleg lahkotnega galopiranja po hribovitih predelih severne Primorske, ogromno časa posveča tudi tekmovanju in tako je letos postala pokalna prvakinja Slovenije v preskakovanju zaprek. Na nočni obisk je Špelo Semolič povabil Boštjan Simčič.
Kdo so radioamaterji? Kakšna je njihova oprema? Kaj počnejo s svojimi radijskimi postajami in s kom vse lahko govorijo? Kakšna je njihova vloga, če pride do izrednih dogodkov, kot na primer leta 1991 ob osamosvojitvi? V studiu nacionalnega radia voditelj Jure K. Čokl gosti Tilna Cestnika z Zveze radioamaterjev Slovenije. V petek, takoj po polnoči. Sprejeto in končano.
Z nami bo Robert Kereži, knjižničar, pravljičar, v prostem času pa ultra tekač. Nedavno je premagal peklenski ultra tek po omanski puščavi. S kakšnimi vtisi se spominja tega, zadnjega v seriji izjemnih tekaških podvigov, kako tovrstne izkušnje vplivajo na njegovo dojemanje življenja, družbe, medčloveških odnosov ali je ta beg iz urbanega okolja k naravi neke vrste protest proti težnjam k lagodnosti življenja modernega vsakdanjika, kako je pri tako ekstremnih naporih potrebna skladnost telesa in duha? Poslušajte po polnoči. Voditelj: Teodor Bostič
Zgodba o tem, kako se plesalka s klasično baletno šolo zaljubi v flamenko. In o tem, kako njegov plesni kod poveže s sodobnimi performativnimi praksami in njegovo ognjevitost drzno spoji z metal zvokom električne kitare. Metal flamenko? Zakaj pa ne! Plesalka, koreografinja, performerka, pedagoginja, ustanoviteljica Plesno kulturnega društva Flamenko in predavateljica teorije flamenka Ana Pandur Predin bo nočna gostja Nade Vodušek.
Operni pevec in pevec zabavne glasbe Nace Junkar je v letošnjem letu zabeležil dva jubileja – življenjskega in glasbenega. Čeprav v zadnjih letih njegovo življenje poteka v mirnejših ritmih, je glasba še vedno njegov svet. Zna ceniti drobne življenjske radosti in je pozoren poslušalec – tudi nočnega programa. Tokrat bo na drugi strani etra, kot to radi rečemo. Nace Junkar bo gost Lucije Grm, nočni klepet pa poln življenjskih izkušenj in glasbenih zgodb.
Urška Ajdišek je večino časa poslušala očitke: “Zakaj ne moreš biti taka kot drugi?” »Ker ne morem,« pravi. Želja po spoznavanju jo je gnala v preizkušnje, pogosto nenavadne in za večino ljudi tvegane. Toda tako se počuti živo. Zanimanje za človeško dušo čuti kot svoje poslanstvo, s katerim je prišla na ta svet. Vsak pristen stik s sočlovekom jo je oblikoval, številne ovire na poti pa so jo krepile, širile razpon njenih občutkov in jo prekalile, da natanko ve, kaj hoče. Vsako povabilo v osebno globino pri svojem delu sprejema z velikim spoštovanjem in s hvaležnostjo. Čuti namreč, da jo vsako popotovanje po človeški duši bogati.
S svojo ekipo Aluminij je presenečenje jesenskega dela nogometne sezone: pred njim sta le Olimpija in Maribor. Rojen je na Jesenicah, nogometno je odraščal v Kranju, življenje si je uredil v Kopru. Pomembna prelomnica se je danes 40letnemu Oliverju Bogatinovu zgodila pred desetletjem, ko je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani in se obenem lotil trenerskega poklica. Ta ga je med drugim odpeljal tudi v Saudsko Arabijo, to jesen je pod vrh pripeljal ekipo iz Kidričevega. O bogati in zanimivi igralski in trenerski poti, o študentskih letih in tudi o njegovih pogledih na svet, se bo z Oliverjem Bogatinovim pogovarjal Sandi Škvarč.
Razmere v družbi bi lahko bile zelo drugačne, če med nami ne bi bilo posameznikov, ki so se pripravljeni razdajati za tiste, ki potrebujejo pomoč. Na nočnem obisku se nam bo pridružil aktualni Naj prostovoljec v starostni skupini do 19 let Urban Lečnik Spaič. Kot je zapisano v obrazložitvi nagrade, izjemno dejaven mladostnik, ki izkazuje visoko raven vodstvenih in organizacijskih sposobnosti, ki jih nesebično uporablja za motiviranje vrstnikov in dejavnosti v lokalni skupnosti. Njegove aktivnosti zajemajo širok spekter prostovoljstva v okviru dijaške skupnosti, taborniškega ter gasilskega društva. O vseh njegovih dejavnostih in tudi o tem, kako je z gasilskim intervencijskim pozivnikom sedel v šolskih klopeh, bomo z Urbanom Lečniokom Spaičem govorili po polnoči.
Boris Gjerkeš je pronicljiv profesor razrednega pouka na eni izmed mariborskih osnovnih šol, ki na anomalije šolskega sistema opozarja na glas – v dobro učencev, staršev in učiteljev. Zase pravi, da po merilih naše šolske politike ni preveč dober učitelj; med drugim ga moti, da starši skušajo reševati spore med učenci. Več po polnoči. Pripravlja Darinka Čobec.
O kosu, ki je bil vsemu kos je naslov slikanice, radijske igre in interaktivne pravljice za pametne telefone, ki se z inovativnim pristopom loteva zelo aktualne tematike v današnji družbi, (ne)enakosti med spoloma. Knjiga je izšla v sklopu projekta Nadebud, njena avtorja Urška Kozak in Kobrowsky ter izvajalka projekta pri zavodu Mundilfari, Neža Kozak pa bodo kot gostje Nočnega obiska spregovorili tudi o namenu, pomenu in izzivih nastajanja slikanice ter ostalih aktivnostih in delavnicah za, po njihovem mnjenju, najobčutljivejšo in najdojemljivejšo publiko – otroke. Na klepet jih je pred radijski mikrofon povabil Sandi Horvat.
Bernarda Jurič se v prostem času že nekaj let ukvarja z ultramaratonskim kolesarjenjem in tekom na smučeh. Letos je po dolgem in počez prekolesarila Avstralijo. Spomladi je kot prva in edina Slovenka v 28 dneh uspešno prevozila Indian Pacific Wheel Ride, 5.500 kilometrov dolgo pot od Pertha do Sydneyja. Na povabilo organizatorjev pa jeseni v 34 dneh, še 6.500 kilometrov dolg kolesarski maraton s severa na jug – Terra Australis Bike Epic -TABE. Bernarda Jurič – edina Evropejka, ki ji je ta podvig uspel v istem letu, bo gostja nočnega obiska.
Neveljaven email naslov