Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Marko Alpner čez dan pretvarja kavo v spletne aplikacije, ponoči pa svoj dom najde pod odri mnogih slovenskih glasbenih skupin, kjer skuša ujeti v svoj objektiv energijo in vzdušje večera. Zadnji dve leti to - iz očitnih razlogov - počne veliko bolj poredko. Marko je glasbeni fotograf, ki med drugim redno fotografira skupine Siddharta, Dan D in Hamo & Tribute 2 Love. Na Primorsko pogosto zaide prav zaradi tega svojega najbolj resnega hobija, kot pravi fotografiji. Lani je bil med drugim tudi v Tolminu na MetalDays, pa v Ribogojnici Fonda. Povedal je tudi, koliko časa je že prek projektov povezan tudi z Big Bandom RTV Slovenija. Na pogovor v studio Radia Koper ga je povabila Anita Urbančič.
Še vedno je prva dama slovenske zabavne glasbe, ženska, ki za vsakim glasbenim izdelkom pusti svojo sled. Glasba jo zaznamuje dobrih 35 let, že pri dvanajstih letih je prvič javno nastopila na amaterskem tekmovanju Prvi glas Gorenjske na Jesenicah, prepoznavna je bila tudi na odrih nekdanje skupne države. Po medijsko odmevni poroki in ločitvi ostaja uspešna ustvarjalka v slovenskem medijskem prostoru, vodja vokalne akademije, tudi voditeljica televizijskih božičnih večerov. Na nočni obisk k voditelju Andreju Hoferju prihaja Helena Blagne.
Marko Alpner čez dan pretvarja kavo v spletne aplikacije, ponoči pa svoj dom najde pod odri mnogih slovenskih glasbenih skupin, kjer skuša ujeti v svoj objektiv energijo in vzdušje večera. Zadnji dve leti to - iz očitnih razlogov - počne veliko bolj poredko. Marko je glasbeni fotograf, ki med drugim redno fotografira skupine Siddharta, Dan D in Hamo & Tribute 2 Love. Morda bo med nočnim klepetom povedal tudi, kako se počuti na Primorskem, kamor pogosto zaide prav zaradi svojega najbolj resnega hobija, fotografije. Lani je bil med drugim tudi v Tolminu na MetalDays, pa v Ribogojnici Fonda. Mogoče izvemo tudi, kakšen projekt ga je povezal z Big Bandom RTV Slovenija. Na pogovor v studio Radia Koper ga je povabila Anita Urbančič.
Svoje poslanstvo, veselje in umirjenost vedno znova išče in najde v naravi. Ko od pomladi do jeseni nabira divje rastline, ko pozimi najde tisti pravi trenutek, da nežno izkoplje koreninice gabeza iz mrzle prsti. Korenine so naša najbolj stvarna, materialna, oprijemljiva in potemtakem našemu umu najbolj razumljiva prispodoba in vez z virom, z domom. Z začetkom in koncem naših poti. Tam se skrivajo vsi odgovori, tam se v obdobjih hladu, teme, navidezne smrti skrivajo in hranijo vse naše zdravilne in čarne moči, je zapisala. Zadnja leta se je skupaj z Dariom Cortesejem potepala po gmajnah in raziskovala moč narave. Zdaj nadaljuje njegovo delo in skrbi, da Nekaj divjega živi naprej. Darjo Gruden Vrana je na obisk povabila Nada Vodušek.
Nika Gorič je sopranistka, ki osuplja. Najprej z videzom, nato s simpatično energijo, predvsem pa s svojim glasom in petjem. Kar so opazili že mnogi doma in po svetu, med drugim denimo na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer je po končanem študiju prejela umetniški doktorat za najboljšo študentko. O svojih bogatih izkušnjah in o pripravah na glavno vlogo Donizettijeve opere Ljubezenski napoj, ki bo luč sveta ugledala 20, januarja v ljubljanski operni hiši, nam bo v nocojšnji oddaji Nočni obisk zaupala v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Tomaž Rauch je skladatelj, pevec in multiinštrumentalist. Še posebej ga zanima ljudska glasba, z njo se je začel poglobljeno ukvarjati v skupini Trinajsto prase. Igral je tudi v skupini Črnobela muzika, še danes pa je član Marko bande, ki je lani izdala novo ploščo. Osnova njegovega skladateljskega ustvarjanja je raziskovanje zvokov posameznih akustičnih in ljudskih glasbil, piše glasbo za zbore in priredbe ljudskih pesmi in viž ter avtorsko glasbo za igrane, animirane in dokumentarne filme, zanima ga tudi ustvarjanje za otroke. Poleg glasbe za lutkovne predstave in radijske igre je pred kratkim ustvaril tudi izvirno zvočno igro za dojenčke. O vsem tem bo pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma na nočnem obisku v nedeljo. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V pravljične svetove se s svojimi ilustracijami podaja ilustratorka Vesna Benedetič, ki jo boste lahko spoznali v tej uri. Rojena je v Gorici, nato je živela v Trstu in se pred leti preselila v Škrbino na Kras, kjer ustvarja v svojem ateljeju, ali jami kot jo rada poimenuje. Ustanovila je tudi Zavod za mreženje umetnosti, dve desetletji je sodelovala z mladinsko revijo Galeb, kasneje z glasilom Pastirček. Ustvarja že več kot 30 let, a risanje jo spremlja že od nekdaj. Njene slike pa so na ogled tudi v sobah pediatričnega oddelka bolnišnice v Trstu. O tem projektu, povezovanju umetnikov, zakaj so v njenih ilustracijah v ospredju živali in luna ter potovanjih v eno izmed afriških dežel ...
Kako vplivajo na rastline in tudi na našo hrano novodobne kemikalije, ki jih najdemo v vodi? Od ostankov zdravil, kofeina, do hormonskih motilcev. In kako vpliva na zemljo in onesnaženost vode mikroplastika? Tudi to so področja, ki jih raziskuje profesorica na biotehniški fakulteti, doktorica Marina Pintar, mednarodno priznana strokovnjakinja za namakanje tal in kmetijsko pridelavo. Voda postaja redka dobrina, pravi, zato je pomembno pravilno upravljanje z njo. Na nočni pogovor jo je povabila voditeljica Alenka Terlep.
Pred tremi leti je izdala knjigo Stres, kuga sodobnega časa. Postala je uspešnica. Maja lani je izšla njena druga knjiga Smem biti to, kar sem. In kdo pravzaprav smo? Kaj je naša identiteta? Odkrivanje sebe je dolg proces in Maja Megla je svoje jedro dolgo odkrivala skozi meditacijo. Njeni knjigi nista preprosta vodnika za samopomoč z navodili in napotki, temveč kompleksni študiji in analizi človeških mehanizmov, ki pa sta usmerjeni v konkretne rešitve. Pravi, da so jo mnogo bolj kot katerakoli šola izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer njen tukajšnji status in znanja niso pomenila nič. Tam je bila samo človek. Dolgoletno novinarsko delo jo je izmojstrilo v raziskovanju in pisanju. Zdaj namesto člankov nastajajo obsežnejše knjige, a način delovanja ostaja enak: iskanje resnice in brskanje za odgovori. Od nekdaj me je, tako kot Goethejevega Fausta, gnala radovednost, kaj »drži svet v tečajih«, zakaj smo ljudje in družba takšni, kot smo, kakšni mehanizmi nas poganjajo in kako bi lahko bilo drugače, pravi Maja Megla, nočna gostja voditeljice Nade Vodušek.
»Nomen est omen« pravi latinski rek, ki pomeni, da ime določa človeka. In v primeru naše nocojšnje nočne gostje še kako drži. Regina Križaj, prvakinja ljubljanske operne in baletne hiše, je dejansko »kraljica« baletnih podijev. O plesu, gibu, telesu, glasbi, pa tudi vseh neromantičnih plateh te romantične umetniške zvrsti nam bo zaupala nocoj v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Ob lesketajočih se lučkah, trku kozarcev s penino, bogatemu preživljanju časa s tistimi, ki nam pomenijo največ, bomo zopet kmalu prileteli ob trdna tla. Novo leto, novi izzivi, neuresničena pričakovanja, razočaranja, ki jih kdaj ne moremo skriti niti obvladati. Pa mora res biti vsakič tako? Nikakor. V posebni ponovoletni oddaji nam bo Marija Kočevar, soavtorica knjižnih uspešnic o zdravilni moči začimb, razložila naravo stresa, kaj ta napravi v telesu in kako se moramo nanj odzvati. Kaj moramo takrat jesti, piti in zakaj prav to. Da pa bomo tudi sijali v novem letu, bosta z voditeljico Vesno Topolovec govorili še o negativnem vplivu stresa na lepoto – kako poskrbeti zase tudi v takšnih trenutkih. Prisluhnite nam, po polnoči.
Robert Gregorčič je kuharski mojster. Požigi v mamini kuhinji pri 10-ih letih njegovega kuharskega genija niso zaustavili. Želel se je učiti od najboljših, najprej v takratni Mercatorjevi restavraciji v Moskvi, nato v multinacionalki, kjer je v samo 2 mesecih postal vodja izmene, v šestih mesecih vodja kuhinje in v letu dni vodja obrata. Mesto šefa kuhinje na Gradu Otočec je bilo logično nadaljevanje njegove vzpenjajoče se kariere. Danes vodi dve restavraciji. Ošterijo v Dolenjskih Toplicah in Dvorec Gregorčič v Šmarjeti. Če ne bi bil kuhar, bi bil arhitekt. Je izredno karizmatičen človek, tudi motivacijski govornik na Višji turistični šoli. Ljubi preprostost lokalnih sestavin, iz katerih zna doseči popolno harmonijo na vrhunskem krožniku. »Jedi bi ljudi morale pomirjati, v njih vzbujati radost« razmišlja naš nočni gost. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec. In, ja, tudi silvestrski klasični meni nam bo z nekaj triki dvignil na višjo raven.
V nočnem programu bomo - zadnjič v letu 2021 - pozdravili iz mariborskega studia. Tudi zato bomo izbranima sogovornikoma postavili vprašanje, od kakšnega leta se poslavljamo, kako smo ga na radijskih valovih obeležili in kaj si želimo v letu 2022. Zanj upamo, da bo - kot je ponavadi zapisano v novoletni poslanici – srečno in zdravo. Preplet zanimivih vsebin bosta med drugimi obogatila tudi izjemna glasbenika, Ana Bezjak in Marko Črnčec. Nočna voditeljica bo Helena Ajdnik.
Za druženje z Ježkom je čas zmeraj pravi. Vse, kar je zapisal, povedal in zapel, je živo, aktualno, se nas dotakne. V radijskem arhivu je shranjenega veliko njegovega bogastva, ki nam ga je zapustil v posluh in poduk. Čeprav ni bil nikdar ne pokroviteljski, ne obsojajoč. Bil je tankočuten, prodoren in iskriv opazovalec življenja. Rad je imel ljudi. In mi imamo radi njega. V dneh, ko prižigamo lučke vseh barv, še posebej zveni njegovo sporočilo – Ljudje, prižgimo luč, ki ga je posnel januarja 1976 za radijsko oddajo "Spoznavajmo svet in domovino." V nočnem programu bomo poleg njegovega glasu prisluhnili tudi drugim izvedbam njegovih pesmi. Glas, kot je njegov, nikoli ne utihne. Predaja gre iz roda v rod, njegova pot nikdar ne gre od tod, če parafraziramo naslov enega od besedil, ki je doživelo že mnogo izvedb – od Marjane Deržaj pred desetletji, do Nine Strnad danes. V nočni klepet, med preplet glasbe in besede voditeljica Nada Vodušek tokrat vabi tudi vas in vaše misli, občutja in spomine na Franeta Milčinskega Ježka. Prižgimo luč skupaj!
Vedre in trpke prihode obrazov, ne-vidnih, prisotnih, premalo upoštevanih, drugorazrednih piše na hrbtni platnici knjige Staneta Padežnika Brez slepomišenja, katere podnaslov je podoben – vedre in trpke prigode slepih in zaslepljenih. V tokratnem močnem programu bo voditeljica Lucija Grm podelila nekaj zgodb, v eter pospremljenih z glasbo tujih slepih in slabovidnih skladateljev in izvajalcev.
Prazniki - že drugi takšni bolj za eno figo. Ampak če mislite, da ste te dni sami, naj vam povemo, da niste. Vabimo vas v nočni program, ki je zanimiv, zabaven, tudi žalosten. Predvsem pa v njem spoznamo, kako različni smo ljudje v resnici. In kako kljub vsemu potrebujemo drug drugega. Po polnoči vas pričakuje Mojca Blažej Cirej, pridružite se ji.
V prvi uri, ki prihaja, se bomo sprehodili po Krkavčah, ki je ena najstarejših vasi Slovenske Istre in je biser koprskega zaledja. Kraj leži nad reko Dragonjo in tam živi Pavel Goja..…
Letos je zveza društev slepih in slabovidnih izdala izjemno antologijo slepih in slabovidnih literatov in likovnikov, ki so resnično premalokrat videni in predvsem slišani. Da vsaj malo ublažimo to dejstvo, je za tokratni nočni program voditeljica Lucija Grm iz te velike knjige izbrala nekaj pesmi in odlomkov nekaterih poetinj in poetov, pisateljic in pisateljev, ki so predstavljeni v knjigi z naslovom – Kipi v nas hrepenenje, iz arhiva Radia Slovenija pa potegnila nekaj morda že zaprašenih posnetkov pesmi slovenskih slepih in slabovidnih skladateljev oziroma izvajalcev. Pogledali bomo v svet slepih – in morda spregledali.
Mariborsko DJ-ko Teo Vučkovič označujejo tudi za ambasadorko tehno glasbe. Ne le zaradi dolgoletnega ustvarjanja, temveč tudi zaradi predajanja znanja na najmlajše. Več o svoji poti nam bo v družbi učencev zaupala v četrtkovem nočnem programu. Nočni voditelj bo Bratko Zavrnik.
Pred skoraj dvema letoma je spakirala kovčke in zapustila mesto. Zdaj kmetuje na eko kmetiji Na Samini. Prideluje ekološko zelenjavo in zelišča in redi prepelice. Ekološka pridelava in lokalna preskrba s hrano sta njena sedanjost. In verjame, da tudi naša prihodnost. Delo na kmetiji je trdo in zahtevno, še posebej, če s prstjo ravnaš odgovorno in spoštljivo, je ne izčrpavaš, ne uporabljaš težke mehanizacije, škodljivih pospeševalcev pridelka in lažnivih marketinških trikov. Še zmeraj jo lahko slišimo na Radiu Študent, vendar ne več tako pogosto. Mnogi jo poznamo tudi kot pesnico. O odločitvi za prehod iz kulture v agrikulturo, o ranih jutrih na njivi, pa tudi o pesniških momentih življenja z naravo se bo z Ano Marijo Garafol pogovarjala Nada Vodušek.
Neveljaven email naslov