Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


Nočni obisk

5422 epizod


Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


30.08.2021

Jure Ivanušič

Na krilih glasbe bomo leteli od klasike do šansona, z močjo besede se bomo podali v svet gledališča, filma, radia in televizije, itinerarij ustvarjalne glasbene in igralske poti pa bo pisal interpret, katerega kritični in humorni um se kaže v njegovih besedilih, kot interpret pa sodi v sam vrh slovenskega šansona. Pianist, pevec in skladatelj, igralec, scenarist in režiser, radijski in televizijski moderator Jure Ivanušič bo gost tokratnega nočnega programa, v studio pa ga je povabila Lucija Grm.


29.08.2021

Marjan Žiberna

Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si


28.08.2021

Salvator Žitko

V prvi uri nočnega programa, ki ga bo povezala Janja Lešnik, bomo gostili zgodovinarja in umetnostnega in zgodovinarja Salvatorja Žitka, dolgoletnega ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru, ki je svojo bogato znanstveno kariero posvetil raziskovanju Istre, predvsem Kopra in njegove kulturne dediščine. In mesto Koper, kljub številnim aktivnostim še vedno ostaja njegova inspiracija.


27.08.2021

Ivana Stipić Lah in Saša Banjanac Lubej

Dve oddaji, ki nastajata v kar šestih jezikih, kažeta moč, vrednost in širino Radio-Televizije Slovenija. Na Televiziji Slovenija je to oddaja NaGlas, na Radiu Slovenija pa oddaja Sami naši. Obe sta glas etničnih skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Tako ob slovenščini slišimo albanščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino. To so materni jeziki gostov, ki so ponosni na svoje korenine. S četrtka na petek smo v studiu nočnega programa gostili urednici oddaj Sami naši in NaGlas: Ivano Stipić Lah in Sašo Banjanac Lubej. Na Nočni obisk ju je povabil Iztok Konc.


26.08.2021

Marjan Pipenbaher in Boštjan Videmšek

V četrtkovem nočnem programu objavljamo pogovora z zanimivima gostoma. Prisluhnili bomo slovenskemu inženirju mednarodnega slovesa Marjanu Pipenbaherju, ki se je kot odgovorni projektant nazadnje podpisal pod most na hrvaški polotok Pelješac. Poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek pa nam bo predstavil svoj pogled na grozeče posledice podnebnih sprememb. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi, med drugim irskemu blues rock kitaristu Roryju Gallagherju.


25.08.2021

Rea Kolbl

V noči s torka na sredo bomo pred mikrofonom gostili astrofizičarko in vzdržljivostno športnico Reo Kolbl. Otroška leta je preživljala na treningih gimnastike, telovadnico pa je nato zamenjala z laboratorijem, ko se je odločila za študij astrofizike v ZDA. In čeprav se je že zdelo, da je šport dokončno izgubil talent in je na ta račun pridobila akademska sfera, se je v njenem življenju spet zgodil velik preobrat: mlada teoretična fizičarka je med doktorskim študijem ugotovila, da pokojnine ne bi rada dočakala v pisarnah in laboratorijih ob odkrivanju osnovnih zakonitosti vesolja, ampak da jo pravo življenje čaka v naravi, raziskovanju sveta in premagovanju lastnih meja. »Med ukvarjanjem s športom sem bila zelo srečna, v laboratoriju pa malo manj, in ko sem ugotovila, da lahko enako zaslužim s športom, sem zgrabila priložnost,« pravi zvezdnica gorskega teka z ovirami Rea Kolbl, ki bo sogovornica voditeljice Tadeja Bizilj.


23.08.2021

Jana Fak

Kaj je ilustracija? Ali je res samo slikovna oblika v risbi, sliki, fotografiji ali kateri koli drugi umetniški obliki, ki marsikomu prikazuje in razlaga čutne informacije zgodbe, pesmi, pripovedi ali samo ujet trenutek avtorja? In kako pravzaprav nastane ilustracija? Kaj se dogaja v njenem ustvarjalnem procesu? Na ta in še mnoga vprašanja bomo iskali odgovore z gostjo Nočnega obiska. Na klepet prihaja ilustratorka Jana Fak, ki je lani začela poseben projekt. Začela je ustvarjati pobarvanke, ki ljudi nagovarja k sočutju, ki je v danih razmerah še kako pomembno. V svet barv vas bo skupaj z gostjo v družbi dobre glasbe popeljal Sandi Horvat.


22.08.2021

Noč literature z Lucijo Grm

Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca, je eden od stotih najboljših aforizmov Žarka Petana in začetek konca tedna bomo zaokrožili še s kakšnim. Ponovno bomo pokukali v Novo butalsko čitanko Vinka Möderndorferja, voditeljica Lucija Grm pa vam bo predstavila tudi duhovito kriminalko V vodi mrtve Savke Janka Valjavca. Ni ga - čez smeh.


21.08.2021

Igor Miljavec

Začenjamo s pogovorom o premagovanju težav, pravzaprav različnih ovir, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni na Goriškem. Naš gost je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. V drugi nočni uri se najprej odpravimo na Kanalski Kolovrat, kjer bomo občudovali bogato sakralno dediščino. Potem v Čepovanu obiščemo etnološko-muzejsko zbirko, v Novi Gorici pa še mlade filmske navdušence, ki so ustvarjali na 10. mednarodnem filmskem taboru. Seznanili se bomo tudi z letošnjo bero navtičnega turizma, pokukali v pravljično deželo nad Mostom na Soči in izmerili turistični utrip v srednji Soški dolini. Proti jutru bomo še umetniško dobrodelni in športno-turistično razgreti na brzicah reke Soče.


20.08.2021

Dr. Mitja Ferenc

Dr. Mitja Ferenc je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze leta 1985 diplomiral iz zgodovine in leta 1999 pod mentorstvom Dušana Nećaka doktoriral s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Leta 2001 se je zaposlil na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Leta 2001 je bil izvoljen za docenta, leta 2007 pa v naziv izrednega profesorja. Raziskuje slovensko novejšo zgodovino, leta 1994 je dobil Steletovo priznanje za delo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Mitja Ferenc je tudi član in pevec popularne kostelske tamburaške skupine Prifarski muzikanti, ki je med drugim dosegla zmago na Festivalu narečnih popevk 2008, na Slovenski popevki 2009 pa prejela nagrado občinstva. V nočnem programu ga bo gostila voditeljica Lucija Grm.


19.08.2021

Igor Lorenčič

Na nočni radijski obisk prihaja mag. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske 2. gimnazije, ki ga 1. septembra letos ne bo v šolo. Dan prej se bo namreč upokojil, mi pa bomo izvedeli kateri so bili ključni izzivi obdobja njegovega ravnateljevanja. V nočnem nadaljevanju bomo izvedeli več ob obnovi gradu Podčetrtek, spoznali avtorja edine slovenske knjige o ne pretirano koristni a vsekakor izjemno zanimiv napravi imenovani klopotec, dodali nekaj utrinkov s koncerta zasedbe Toti big band in tik pred jutrom povabili v Prlekijo. Glasbeni opremljevalec bo Tinček Bradač, voditelj pa Stane Kocutar.


18.08.2021

Mojca Jug in Alma R. Selimović

Poletje se bo tudi letos izteklo s festivalom Mladi levi, že 24. po vrsti. Kako živo in dejavno je umetniško polje v teh čudnih časih? Kaj se dogaja s festivali, kako umetnost išče in najde poti do ljudi? O vsem tem, pa tudi o zanimivih, prodornih predstavah in drugih dogodkih letošnjega festivala se bomo pogovarjali z vodjo programa Stare elektrarne Mojco Jug in v.d. direktorice Bunkerja Almo R. Selimović, ki sta soselektorici letošnjega festivala. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.


16.08.2021

Matej Kastelic

Če je vse eno … … je vseeno, Tudi tisto ker je eno Je vse, Ko bo svet za oba … …bo obsvetila svetloba. To so stihi Mateja Kastelica, skladatelja, ljubitelja besede, gledališča in narave. Z njim se je pogovarjala Višnja Fičor.


15.08.2021

Nočni pogovori z Mojco

Na, pa smo še v enem vročinskem valu, najmočnejšem to poletje, pravijo na Arsu. Če pa pomislimo na škodo, ki si jo s svinjanjem podnebja povzročamo sami, je pa to še najmanj. Pomislite samo na poplave v Nemčiji, pa na točo ta teden pri nas, na 45 stopinj v Grčiji, na požare in grozo, ko so živali žive zgorele, ko je ogenj zajel živalski vrt. Kaj tako groznega upam, da ne bomo več slišali. Si še želite na dopust kam daleč? Raje ostanimo na varnem, kolikor je to sploh mogoče, in v zanimivi nočni družbi.


14.08.2021

Uroš Marušič

Znanj, kako naši možgani nadzorujejo gibanje, je zelo malo. S tem se ukvarja raziskovalna ekipa v novem laboratoriju v Kopru, pod vodstvom dr. Uroša Marušiča iz Znanstveno raziskovalnega središča, ki je tokratni gost nočnega programa. V nočno družbo vabi Tjaša Lotrič.


13.08.2021

Ana Cajhen

V glavni sezoni nošenja slamnikov smo na nočni obisk povabili Ano Cajhen, mlado rokodelko, ki je ena redkih, ki pri nas izdeluje ta slamnata pokrivala. Obenem vam predstavi še bogato tradicijo slamnikarstva v Domžalah, saj kot lokalna turistična vodnica sodeluje s tamkajšnjim Slamnikarskim muzejem ali pa vas popelje po Pravljičnem Šumberku. Od kod ljubezen do ustvarjanja s slamo, kako se je sploh znašla v tej že nekoliko pozabljeni obrti in kakšni slamniki so trenutno najbolj priljubljeni in iskani, je Ana Cajhen povedala Andreji Čokl po polnoči.


12.08.2021

Sebastijan Škorc

Z gostom Sebastijanom Škorcem, dolgoletnim slovenskim odbojkarskim reprezentantom, govorimo o pomembnosti športa, njegovih lepih plateh, izzivih mladih igralcev in o največjem izzivu slovenske članske odbojkarske vrste ta hip – septembrskem evropskem prvenstvu. Biti del trenerskega štaba reprezentance je zanj velika čast in odgovornost. Nič drugače ni na klubski ravni, kjer ga letos čaka evropski izziv. Odbojkarski klub Merkur Maribor, katerega prvo ekipo vodi že nekaj let, je lani osvojil naslov državnega prvaka. Naslov, ki prinaša nove obveznosti. Naporne, a se jih s sodelavci in igralci zelo veseli. Z njim se je pogovarjala Helena Ajdnik.


11.08.2021

Ema Kobal

Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.


09.08.2021

Prof.dr. Marina Lukšič Hacin

Skozi stoletja se je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov selilo na milijone ljudi. Vse to je in še oblikuje svet migracij. Z njim se že vrsto let ukvarja prof. dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, kjer deluje že od leta 1989. Prav gotovo nas v prvih urah ponedeljka odpelje po svetu, tudi na Švedsko. Za doktorat se je namreč ukvarjala s tamkajšnjim multikulturalizmom in slovenskimi izseljenci. Od sodobnih migracij, begunstva, izseljenstva do vračanja in kroženja možganov. O vsem tem je prof. dr. Marina Lukšič Hacin pripovedovala na ponedeljkovem Nočnem obisku, na katerega jo je povabila Mojca Delač.


08.08.2021

Projekt B-AIR: dr. Helena Korošec

Helena Korošec je doktorica znanosti, profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Je tudi strokovnjakinja s certifikatom Peter Hess na področjih zvočne masaže in komunikacije z zvokom za otroke. O pozitivnih učinkih zvoka za podporo zdravju, čustveni stabilnosti, povečanju zavedanja vseh čutil in izboljšanju komunikacije študira tudi na Britanski akademiji za terapijo z zvokom. Z dr. Heleno Korošec se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.


Stran 38 od 272
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov