Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


Nočni obisk

5422 epizod


Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


30.05.2021

Uroš Macerl

Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si


29.05.2021

Nadja Terčon

Na nočni obisk prihaja dr. Nadja Terčon, kustosinja Pomorskega muzeja, ki svojo bogato raziskovalno dejavnost že več kot tri desetletja namenja novejši zgodovini pomorstva. Letos je objavila odmevno monografijo, posvečeno našima prvima pomorščakinjama, Savi Kaluža in Jolandi Gruden. Terčonova poudarja, da pomorska usmeritev neke države ni nekaj samoumevnega, ni dana kar z morjem. Še posebej ne v mestih ob današnji slovenski obali, iz katerih so po vojni večinoma odšli italijanski prebivalci, naselili pa so jih prebivalci iz vse Slovenije in iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Šele generacija, ki ima danes petdeset let in več, je te kraje začutila kot svoj pravi dom, izpostavlja. Več pa bo povedala novinarki Lei Širok.


28.05.2021

Doc. dr. Andreja Poljanec

Na Nočni obisk prihaja psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka in supervizorka doc. dr. Andreja Poljanec. Njeno strokovno delo sega na številna področja psihologije in psihoterapije, še posebej blizu so ji medosebni odnosi, pri čemer si prizadeva k razvoju čustvenega stika in empatije. V svojem strokovnem in zasebnem življenju, kot žena in mama petih otrok, raziskuje in preučuje razvoj sproščenega in sočutnega starševstva ter razvija terapevtsko delo s skupinami, družinami, otroki, mladostniki in pari. Doc. dr. Andreja Poljanec je soustanoviteljica in strokovna vodja Študijsko raziskovalnega centra za družino in vodja študijskega programa Psihologija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, predava pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Je avtorica številnih slovenskih in tudi mednarodnih prispevkov, med drugim knjig; Rahločutnost do otrok, Rahločutno starševstvo, Med dvema ognjema. Spodbuja k ustvarjanju varnih in dostojanstvenih odnosov, ki omogočajo kvalitetnejše in polnejše življenje ter razvoj posameznika.


27.05.2021

Davorin Živkovič

Ta teden zaznamujemo teden multiple skleroze, ki se bo končal z mednarodnim dnevom multiple skleroze v nedeljo, 30. maja. Na nočni obisk smo zato povabili Mariborčana Davorina Živkoviča, ki ga bolezen tisočerih obrazov, kot ji tudi rečemo, spremlja že dobrih 10 let. Kinča, kot ga kličejo prijatelji, v vsem tem času ni izgubil veselja do življenja in, kot pravi v knjižici, ki jo je napisal in nosi naslov Smešna plat bolezni, verjame, da se je treba z multiplo sklerozo naučiti živeti.


26.05.2021

Eva Pavli

Na nočni obisk prihaja umetnica, akademsko izobražena pevka in slikarka Eva Pavli. Zanjo kreativnost nima meja, zato zelo rada združuje različne umetniške zvrsti. Navdih za ustvarjanje išče v naravi, klasični glasbi in dobrih knjigah, pa tudi v ljudeh, ki jih srečuje. Je strastna zagovornica narave in ekologije. Več Eva Pavli pove v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.


24.05.2021

Rok Šteblaj

V mesecu majo prevladuje pravo čebelje rojilno razpoloženje. Čebelice vzgojijo novo matico, ko ta odloči, da je čas, da zapustijo svoje domovanje, se družina odpravi. Zato ste morda naleteli na grozde čebel na drevesih, v grmovjih, dimnikih. Takrat ne pridejo na pomoč le gasilci, velikokrat so podizvajalci teh del prav čebelarji, ki čebele ujamejo in naselijo v panj. Biti čebelar pomeni biti 'tavžent mojster'. Treba je znati tudi popraviti, pobarvati panj, domisliti inovacije, svet čebelarja je zelo širok. Skrb za čebele pomeni samo en delček. O tej esenci življenja na našem planetu bo v nedeljo ob polnoči z voditeljico Vesno Topolovec govoril Rok Šteblaj, čebelar, predsednik Čebelarskega društva Ig, tudi član upravnega odbora pri Čebelarski zvezi Slovenije.


23.05.2021

Nočni pogovori z Mojco

Naše posebno koronaživljenje se še kar nadaljuje, te dni v vrstah pred cepilnimi centri. Če ste se za to odločili, kako ste cepljenje preživeli, ste imeli kakšne stranske učinke? Topli dnevi so že in voditeljico Mojco zanima, kakšni so vaši načrti za poletje. Kam vas bo zanesla na novo pridobljena svoboda? Pokličite pet čez polnoč, pa bomo poklepetali tudi o številnih drugih temah, mogoče se bomo celo nasmejali!


22.05.2021

Enzo Smrekar

Nočni program bo tokrat potekal iz studia Radia Koper. V njem bo Jasna Preskar gostila predsednika Smučarske zveze Slovenije, direktorja družbe Atlantic Droga Kolinska in menedžerja leta, Enza Smrekarja. Z njim se bo pogovarjala o uspehih naših športnikov, njihovih pripravah na prihodnjo sezono in olimpijske igre, pa tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo gospodarstveniki.


21.05.2021

Andrej Boštjančič

V začetku tedna smo obeležili svetovni dan telekomunikacij in informacijske družbe, zato tudi tokratni gost Nočnega obiska prihaja iz teh voda. Po izobrazbi inženir elektronike, strokovnjak, menedžer in podjetnik, direktor edinega slovenskega podjetja v Vietnamu in na Filipinih. Njegovo podjetje sicer deluje v več kot 20 državah, kar mu je uspelo s trdim delom, veliko poguma, nenehnim učenjem in s stalnim načrtovanjem novih ciljev. Andrej Boštjančič je svetovljan, veliko potuje, tako poslovno kot zasebno. Na svetovni dan kulturne raznolikosti sta z Andrejo Čokl govorila o medkulturnih razlikah, poslovanju in potovanjih v »korona času«, pa tudi, kako pomembne so v teh okoliščinah telekomunikacije in informatika.


20.05.2021

Tatjana Jamnik Pocajt

Gostja po polnoči bo bibliotekarka v splošni knjižnici Maribor, avtorica več knjig za otroke in mladino, pravljic, humoresk in pesmi, prevajalka in pravljičarka, Tatjana Jamnik Pocajt. Pred leti je med potovanjem po Aljaski nastalo njeno izvirno avtorsko delo Duh gore Denali, v katerem posebej izpostavlja srčnost, pogum in vztrajnost, lastnosti, ki so v tem času še kako pomembne.


19.05.2021

Mirana Likar

Glava je komandant, vse je v njej, pravi glavni junak romana Nikolaj. Ali je to sploh njegovo pravo ime, ne vemo. Roman Pripovedovalec nam razgrne njegovo življenjsko zgodbo, skozi katero se nam pred očmi zavrti usoda človeka v vrtincu zgodovine. Svojo zgodbo pripoveduje ženski, s katero sta vstopila v neobičajno razmerje, ki obema daje tisto kar sta potrebovala: on zvesto poslušalko, ona materialno varnost. Mojstrsko napisan roman nas ne izpusti vse do zadnjega stavka. Po zbirkah kratkih zgodb, za katere je prejela kar nekaj nagrad, in prvencu Babuškin kovček je to avtoričin drugi roman, ki je letos nominiran tudi za Cankarjevo nagrado. Pisateljico Mirano Likar je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.


17.05.2021

Nuša Derenda

Nekega lepega dne 1969 leta je na svet privekala Anuška Žnideršič, deklica, ki je že v zgodnjem otroštvu pokazala veliko pevsko nadarjenost, saj je že takrat rada pela in nastopala pred poslušalci. Danes jo pozna ne le Slovenija, pač pa tudi Evropa. A čeprav na glasbenem področju ves čas ustvarjanja žanje lepe uspehe, ji največ pomeni družina – saj bi bili brez nje tudi največji uspehi nesmiselni, pravi. Več o poti, karieri in glasbi pa v tokratnem nočnem obisku. V studio je Lucija Grm povabila edinstveno Nušo Derendo.


16.05.2021

Prof. dr. Kristina Sepčič

V prvih minutah nedelje se nam bo na nočnem obisku pridružila prof. dr. Kristina Sepčić, predstojnica katedre za biokemijo na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Lansko leto ji je Slovensko biokemijsko društvo podelilo Lapanjetovo nagrado, najvišje strokovno priznanje za vrhunske delovne dosežke, raziskovalne uspehe, znanstvene projekte, patente in pedagoško delo. Prejela je tudi naziv Mentorica leta 2019. O raziskovanju, delu z mladimi, o Cresu, umetnosti, karateju in še čem se bo s prof. dr. Kristino Sepčić na nočnem obisku pogovarjala Mojca Delač.


15.05.2021

David Črmelj

Slovenija je iz obrobne kolesarske dežele, z nekaj posameznimi prebliski v minulih letih in desetletjih, postala tako rekoč velesila, s prvim in drugim kolesarjem svetovne lestvice. O fenomenu, ki ga predstavljata Primož Roglič in Tadej Pogačar, o izzivih, ki so pred njima in tudi pred ljubitelji tega garaškega športa, nam bo več povedal David Črmelj. David je v Vipavski dolini od koder prihaja, nekoč tudi sam vrtel pedala, danes kolesarskim karavanam na največjih dirkah sledi kot športni novinar televizije Slovenija. Na nočni obisk ga je povabil Sandi Škvarč, v pogovoru tudi zanimivosti iz zakulisja tega športa.


14.05.2021

Ana Ferme

Na nočni obisk prihaja Ana Ferme, pevka in igralka, ki že pol desetletja nastopa kot spremljevalni vokal Nine Pušlar, blestela pa je tudi v muzikalih Cvetje v jeseni in Briljantina. Nase je opozorila že s singlom Na pogled, nedavno pa je posnela novo pesem z naslovom Sama, ki jo boste med pogovorom tudi slišali. Poleg tega, da Ana Ferme nastopa na koncertnih in festivalskih odrih, je tudi strastna motoristka in ljubiteljica živali. Prav zato sta bili njeni psički glavni zvezdi videospota, ki ga je posnela za pesem Sama.


13.05.2021

Simon Eržen

V prvi uri nočnega programa bomo kolesarili. Naš gost bo Simon Eržen, vodja projekta Diagonala 335, ki spodbuja ljudi h gibanju, vztrajnosti in dobrodelnosti. Simon je že od malih nog kolesar. V najstniških letih je z BMX-om je osvojil 72 zmag doma in v tujini, kasneje pa prekolesaril 27 držav, zadnjih pet let je gonilna sila Diagonale 335, mož prav tako aktivne žene Mateje in oče enoletne hčere Elle. Gostil ga bo Robert Zajšek.


12.05.2021

Luka Uršič, KALU

Njegovo ustvarjanje se pretaka skozi polja muzike, zvoka, slikarstva, performansa in multimedijskih instalacij. V tem plesu z različnimi izraznimi oblikami ga zanima, kako ujeti tisto, kar se skriva onkraj besednega. Vse naše zastrte reasničnosti. Zvok je vezivo za vizuane podobe, v prepletu se razkrijejo nova doživetja, nove razsežnosti. Pri ustvarjanju glasbe se pusti ponesti njenemu toku in včasih ga cilj tudi preseneti. Pomembno je, da ob njenih zvokih telo in duša zaplešeta. Ne boji se nostalgije in sentimentalnosti. V svojih zvočnih eksperimentih razvija romantično poetiko. Smisel in napredek človeštva vidi izključno v pripravljenosti na medsebojni čustveni stik posameznikov. Luko Uršiča je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.


10.05.2021

Noč šansonov - Francoski šanson, 2. del

To noč bomo vnovič posvetili nekaterim pevcem francoskega šansona, ki so bili stalnica pariških odrov 50-ih let, nekateri pa tudi že prejšnjega ali še naslednjih desetletij, in so pomembno sooblikovali podobo te zvrsti: morda ne toliko z velikanskim lastnim opusom, saj je bila takrat navada, da so številni šansonjerji peli iste pesmi, ki so bile pač železni repertoar časa, kolikor z individualno interpretacijo, ki jim je zagotovila mesto v zgodovinskem spominu. Tokrat bomo poslušali Andréja Claveauja in Tina Rossija, pa prepevajoče igralce tistega časa, kot so bili Lucien Jeunesse, Arléty, Andrex, pa še Féluxa Martena, Anny Gould, Francisa Blacha in Mathé Altéry, Henrija Slavadorja in Annie Cordy, Félixa Leclerca in zasedbo Les Compagnons de la chanson. Povedali bomo kaj o njihovem življenju in karierni poti, predvsem pa bomo predstavili šansone, ki so jih poustvarjali, tudi s prevodi besedil. Nočni voditelj bo Miha Zor.


09.05.2021

Katarina Habe

Naša kultura je močno usidrana v vizualno dojemanje, vendar je zvok – čeprav pogosto spregledan – prav tako pomemben za naš razvoj. V našem vsakdanjem življenju še toliko bolj - sploh glede na dejstvo, da zvok zaznavamo z vsako celico našega telesa. Tako je tudi z glasbo. O poslušanju in odzivih na zvok in glasbo od zgodnjega otroštva do pozne starosti, se bomo pogovarjali z doktorico psihologije in glasbenico, Katarino Habe. Pogovor bo vodila Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.


08.05.2021

Nina Kovšca

Nina Kovšca je četrto leto pevka Špadnih fantov z Vipavskega. Njen zares čudovit glas pa jo je zapeljal v kar nekaj različnih glasbenih žanrov. Slišali jo boste kot solistko pri vipavskih Tamburjaših …, poje pa tudi v dveh domačih zborih, v cerkvenem ter v zboru Duri s Cola. Jutri je dan Evrope … In Nina je Evropo doživela na enomesečni turneji s svetovno operno divo Anno Netrebko, z opero Jolanta, Petra Iljiča Čajkovskega. Pela je z zborom Ljubljanske opere in zborom Slovenske filharmonije. Narodno-zabavno glasbo je Nina pred leti prepevala v ansamblu Gorski cvet, danes pa poje s Špadnimi fanti, in prav s pesmijo Špadnih fantov začenjam klepet z Nino Kovšca. Venček travniških je to …


Stran 42 od 272
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov