Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


Nočni obisk

5421 epizod


Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


05.08.2021

Naselje Zavrh

Na nočni obisk se bomo odpravili v slikovito naselje Zavrh, priljubljeno turistično točko, ki je v središču gričevnatih Slovenskih goric. Leži na slemenu nad Pesniško dolino. Na severnem predelu je pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Je edin kraj v Sloveniji, kjer se skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni neguje spomin na slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova. V nadaljevanju noči, po eni, bomo govorili o pozitivnem učinku gozda in o sanjah, nato pa bomo gostili glasbeni skupini Peron in Alo!Stari. Nočni program pripravlja Robert Zajšek.


04.08.2021

Sylvia Plath

Skozi noč bomo prebirali cvetove mladostnih pesmi Sylvie Plath, ameriške pesnice, ki je svoje zˇivljenje nelocˇljivo prepletla z literaturo in ga tudi avtofikcijsko ubesedila. Pesnica, ki ima danes mitski status, je živela polnokrvno, bila je lacˇna izkusˇenj, na valu navdiha se je zapenila vanje, ko so se ji ponudile, pravi Andreja Udovč, ki je njene zgodnje pesmi izvrstno prepesnila v slovenščino. Izšle so pri založbi Sanje, v zbirki Hiša pesmi. “Mnogo taksˇnega je v Sylvijini mladostni poeziji, ob cˇemer srce bralca zares bije. Tu so posejana semena Sylvijinega kasnejsˇega poeticˇnega klasja: pozorno, zavzeto snovanje pesemskega loka, iz katerega se v izpovednem liricˇnem tonu pneta dramaticˇnost in pripovednost; uvajanje sˇirokega razpona glasov, perspektiv, razpolozˇenj, likov; zametki in razvijanje metaforike, kljucˇne tudi v kasnejsˇi poeziji; in prepletanje osebnega s sˇirsˇim druzˇbeno- politicˇnim kontekstom. Pesmi Juvenilie so pomemben dokument rastocˇega samozaupanja v lastni samobitni pesnisˇki izraz. Rdecˇe poje liricˇna vrtnica v bujnem spletisˇcˇu zgodnjih pesmi Sylvie Plath; vrtinec prvih izkusˇenj, hrepenenje, bolecˇina, sanje in ljubezen so vpleteni vanje.”, piše v spremni besedi Andreja Udovcˇ. Pesmi Sylvie Plath bo interpretirala nočna voditeljica Nada Vodušek.


02.08.2021

Noč šansona, 5. del

To noč se bomo spet zadrževali ob pariških odrih 50-ih let in poslušali pevce, ki so bili takrat njihova stalnica in so pomembno sooblikovali podobo francoskega šansona. Tokratni interpreti bodo: René-Louis Lafforgue, Andrel, Lucienne Delyle, Bourvil, Guy Béart in Eddie Constantine.


01.08.2021

Jorg Zupan

Jorg Zupan (1987) je kuharski prvoligaš, ki je o kulinaričnem oskarju, kar Michelinove zvezdice tudi so, sanjal že kot mladostnik. In mu je uspelo. Z ljubljansko restavracijo Atelje. A šele takrat, ko mu ni bilo več tako zelo pomembno, da jo osvoji, ampak mu je še danes bistveno to, da je gost zadovoljen. Jorg kuha s srcem, čeprav pravi, da "jem le še svinjsko meso, ki ga sam zakoljem", strastno in ne mara predalčkanja v kateri koli kulinarični slog. On (se) razvija po svoje, avtorsko, pri tem pa se mu vendarle poznajo svetovljanske prakse v tujini, saj je pred leti v Avstraliji delal v takrat najboljši restavraciji na celini, sydneyjskem Quayu, od tam je šel v londonsko klasično francosko restavracijo z Michelinovo zvezdico - Pied-a-Terre, potem pa tudi za mesec dni še na prakso k Hestonu Blumenthalu v Fat Duck, in v Oslo v Maemo. Obe slednji se kitita s kar tremi michelinkami. Ljubitelj umetnosti, rolkanja in fermentiranih jedi, je pred kratkim odprl gostilno Breg, ki sledi konceptu "mastno in slastno, z jedmi za dušo". Zupan pravi, da nobena jed ne more biti boljša od sestavin in, da je v kuhinji pomembno to, da se ne ustrašiš, da imaš kontrolo. Bolj podrobno ga spoznajte v tokratnem Nočnem obisku, ko bo z nami delil svoje kulinarične zgodbe.


31.07.2021

Marjan Strmljan

Poletje se bliža vrhuncu in temu primerno bo sledil izbor glasbe po navdihu Armanda Šturmana, kot tudi pomembnejših vsebin minulega tedna z našega konca. Veliko bo poletnih tem. Govorili bomo o promociji štirih turističnih destinacij pod skupno blagovno znamko LOVE ISTRIA, obiskali smo Izolo in Izolane, šli bomo na morje in s slovenskim reprezentantom Tonijem Vodiškom poskušali ugotoviti, zakaj je kajtanje tako privlačno. Ponovno boste lahko prisluhnili osebni, tudi boleči izpovedi Lise Valetti, doma iz Brescie v Italiji, ki se je rodila kot moški z imenom Christian. Skozi izbrane vsebine vas bo ob glasbi vodil Branko Laginja. Sproščenemu poletnemu branju na plaži ali na dopustu pa je namenjena pred kratkim izdana kriminalka Dolomitske sanje, slovenskega avtorja Marjana Strmljana, ki jo bomo skupaj predstavili v prvi uri nočnega programa.


30.07.2021

Francoski šanson, 5. del

To noč se bomo spet zadrževali ob pariških odrih 50-ih let in poslušali pevce, ki so bili takrat njihova stalnica in so pomembno sooblikovali podobo francoskega šansona. Prvo nočno uro bomo posvetili enemu najpomembnejših francoskih šansonjerjev sploh, Gerogesu Brassensu, drugo uro pa prav tako zelo pomembni Patachou, pa René-Louisu Lafforgueu in znamenitima pevcema in avtorjema Marcelu Mouloudjiju in Borisu Vianu.


29.07.2021

Dr. Igor Žiberna

Na nočni obisk prihaja dr. Igor Žiberna, profesor geografije na mariborski Filozofski fakulteti, ki bo poskušal razložiti, zakaj smo v zadnjem času priča vse več ekstremnim vremenskim pojavom in kako, če sploh kako, se lahko nanje pripravimo.


28.07.2021

Nina Simić

Nina Simić, popotnica, butična načrtovalka potovanj, predavateljica in novinarka v zadnjem času pogreša predvsem svetovne avanture, saj so te njena velika ljubezen. Nina, ki je velika ljubiteljica mačk in živahnega družabnega življenja, vsak trenutek, ko ni na lovu za zanimivimi poslovnimi izzivi, rada izkoristi za uživanje. Poskuša živeti v stilu "Work hard, play hard" (Trdo delaj in uživaj polno). Ob dobro uigranem ravnovesju med delom in uživanjem življenja s polno žlico za takšen stil življenja navdihuje mnoge, med drugim preko svojih prispevkov na socialnih omrežjih. Pogosto se odpravi izven rodne Ljubljane in po svetu potuje tudi sama. Kako enostavno se znajde v tej vlogi in kako lahko vseeno potujemo tudi v teh časih bo razkrila nočni voditeljici Vesni Topolovec.


26.07.2021

Boštjan Marušič

Pred skoraj desetletjem je profesor filozofije Borut Osojnik poklical inženirja računalništva Boštjana Marušiča, ter mu predlagal, da združita moči in ustvarita slovenski viski. Preučila sta škotsko tradicijo in proces predelave viskija nadgradila s slovensko vodo in zrakom. Od ročne izdelave kotla, izbiranja kombinacije sodov za zračenje do poskušanja in razvijanja pijače – osem let je trajalo, da sta na domači trg postavila prvo serijo. Vmes sta izdelala in razvila še gin, po katerem ju danes verjetno bolj poznamo. Broken Bones ekipo je na Nočni obisk povabila Darja Pograjc.


25.07.2021

Nočni pogovori z Mojco

Negotovi časi nas morijo celo ob čofotanju po morski plitvini. Kako naj se brezskrbno prepustimo sončnim žarkom in druženju s prijatelji, če nad nami ves čas visi neka grožnja! Potrebujemo malce sprostitve, recimo dve uri dobre volje in zabavnega druženja, prav res. Zato vas Mojca Blažej Cirej vabi k poslušanju nočnega programa, mogoče si boste zaželeli celo poklicati – pogum velja!


24.07.2021

Mojca Milone

Gostja nocojšnjega nočnega programa bo Mojca Milone, učiteljica tehnike, fizike in astronomije na Osnovni šoli Solkan, pevka in ljubiteljica narave, ki je letos skupaj z domačini iz Trnovsko-Banjške planote opozorila na, po njihovem mnenju, nepravilno gospodarjenje s Trnovskim gozdom in tudi dosegla določene spremembe. Za njeno delo z mladimi in promocijo tehnike je bila večkrat nagrajena, letos tudi z nagrado Inženirska iskra. V več kot treh desetletjih je iz njene učilnice prišla marsikatera zanimiva inovacija, ki so jo poslali tudi na podjetja Mercedes, Ford in Opel. Nočni program bo povezala Karin Zorn Čebokli.


23.07.2021

Zgodovina opere v dveh urah

V dveh urah pretresti zgodovino ene najpomembnejših glasbenih ustanov Slovenije je seveda misija nemogoče, vendar smo sprejeli izziv. Voditeljica Lucija Grm bo z umetniškim direktorjem Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana Markom Hribernikom in vodjo za stike z javnostjo ljubljanske opere Barbaro Čepirlo pokukala v zgodovino skoraj 130 let opernega in 102 leti baletnega gledališča. Pregledali bomo aktualni program, pogledali v prihodnost in na sam razvoj slovenske opere in baleta, vse pa bodo seveda okraševali posnetki čudovitih arij in baletnih odlomkov naših in tujih opernih umetnikov.


22.07.2021

Marjeta Čič

Po polnoči bo z nami Marjeta Čič, prejemnica priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2020, pobudnica novih delovnih skupin Gluhi strežejo v planinskih kočah, Za slepe in slabovidne ni ovir, Paraplezanje in številnih drugih. Aktivna je v Planinski zvezi Slovenije in številnih drugih nevladnih organizacijah, sodeluje tudi pri pripravi in izvedbi inkluzijskih pohodov. Zanjo je prostovoljstvo vrednota, ki izvira iz njene osebne naravnanosti. Pred mikrofon jo je povabila nočna voditeljica Darinka Čobec.


21.07.2021

Jelena Soro

Eden od razlogov, da se je kot študentka preselila v Slovenijo, je bila tudi slovenska umetniška scena. Muziko Bratka Bibiča je poslušala že v otroštvu. Prihaja iz sveta klasične glasbe. Na Berklee College of Music v Valenciji je z odliko magistrirala kot najboljša študentka na smeri sodobnega izvajanja in produkcije. A klic etno muzike jo je odpeljal med glasbe sveta in improvizacije. Oboistka, pevka, skladateljica in glasbena pedagoginja raziskuje in poustvarja balkansko ljudsko glasbo v številnih zasedbah. Je avtorica projektov Balkan Open Jam, PostArt Ensemble, v Ljubljani vodi Etno zbor, z zasedbo The Balkan Experience of Song and Ritual je nedavno izdala album. Skupina treh pevk in tolkalista se suvereno sprehaja skozi zvoke ljudskih pesmi iz različnih balkanskih dežel in nas popelje v zgodbe – žalostne, srhljive, vesele, igrive. Vsestransko glasbenico in avtorico je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.


19.07.2021

Noč šansona - 4. del: Francoski šanson

To noč bomo vnovič posvetili nekaterim pevcem francoskega šansona, ki so bili stalnica pariških odrov 50-ih let, nekateri pa tudi že prejšnjega ali še naslednjih desetletij, in so pomembno sooblikovali podobo te zvrsti: morda ne toliko z velikanskim lastnim opusom, saj je bila takrat navada, da so številni šansonjerji peli iste pesmi, ki so bile pač železni repertoar časa, kolikor z individualno interpretacijo, ki jim je zagotovila mesto v zgodovinskem spominu. Tokrat bomo poslušali nekatera največja imena francoskega šansona: Leója Ferréja, Catherine Sauvage, Gilberta Bécauda, pa še Michelle Arnaud, Jacquesa Pillsa, Johna Williáma in René-Louisa Laforguea. Povedali bomo kaj o njihovem življenju in karierni poti, predvsem pa bomo predstavili šansone, ki so jih poustvarjali, tudi s prevodi besedil.


18.07.2021

Filip Kržišnik

Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si


17.07.2021

Matjaž Kosmač

V prvi uri nočnega programa Radia Slovenija, ta bo danes, 17. julija 2021, do pete ure zjutraj potekal iz studia Radia Koper,boste deležni pogovora z zgovornim Primorcem Matjažem Kosmačem, za katerega ob pogovoru hitro ugotoviš, da je eden tistih hiperaktivnih ljudi, ki pomembno soustvarjajo številne glasbene in druge projekte, a zunanji opazovalci zanje redko slišimo, saj najraje ostajajo v ozadju. Ste, recimo, opazili zadnji videospot Kvatropircev, ki so ga posneli v Benetkah, bili na katerem od koncertov v okviru Sozvočja Primorske, na Gori Rocka ali pa morda ujeli video utrinke z letošnjega jubilejnega festivala Melodije morja in sonca? Naš nocojšnji gost je bil zraven prav povsod. Vabljeni, da mu oziroma nama prisluhnete – takoj po prvi skladbi, ki jo je izbral prav on.


16.07.2021

Metka in Rajmond Debevec

Spoznala sta se pred dobrimi tridesetimi leti in morda bi prav zanju lahko rekli, da se nasprotja privlačijo. Če je res tako, nam bosta v noči s četrtka na petek povedala kar sama. Gosta Nočnega obiska bosta Metka in Rajmond Debevec. V javnosti bolj poznamo Rajmonda – strelca, ki je za Slovenijo osvojil kar tri olimpijske medalje. V zgodovino bo za vedno vtisnjena njegova podoba iz leta 2000, ko je na Poletnih olimpijskih igrah v Sydneyju ob Zdravljici, ki so jo zaigrali njemu v čast, potočil kar nekaj solza. Še več o Rajmondu in Metki Debevec izveste v nočnem pogovoru. K poslušanju vas vabi Iztok Konc.


15.07.2021

Tatjana Grča

Na nočni obisk prihaja Tatjana Grča. Je mama treh sinov in direktorica družinskega gradbenega podjetja, ki se je soočila s tesnobo in poskusila svojo največjo preizkušnjo preobraziti v priložnost za osebno rast in umetniško ustvarjanje. O tem je spregovorila v knjigi Skodelica življenja. Na nočni klepet jo je povabil Robert Zajšek.


14.07.2021

Poetična noč z Emily Dickinson

Skozi poletno noč bo šepetala poezija, prepletan z odlomki iz romana o življenju največje ameriške pesnice, ki za časa življenja ni izdala nobene pesniške zbirke, danes pa ima kultni status med mnogimi bralkami in bralci po svetu. Prvi zvezek njene poezije smo pred tremi letu dobili tudi v slovenščini, v sijajnem prevodu Tadeje Spruk. Obsega 298 pesmi, napisanih med leti 1850 – 1861. Emily Dickinson je živela in ustvarjala v odmaknjenosti, a vendar je bila ves čas v živem stiku z zunanjim svetom. Strastno je prebirala knjige in časopise, si dopisovala z znanci, prijatelji in sorodniki. Ohranjenih je okoli tisoč. Njena pesniška zapuščina pa obsega 1800 pesmi. O moči poezije pravi: “Če preberem knjigo, ob kateri moje telo oledeni in ni več ognja, ki bi me lahko ogrel, vem, da je to poezija. Če fizično čutim, kot bi mi nekdo odrezal vrh glave, vem, da je to poezija. Le po tem dvojem jo prepoznam. Jo je mogoče prepoznati kako drugače?” V svet poezije Emily Dickinson vas bo popeljala avtorica oddaje Nada Vodušek.


Stran 39 od 272
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov