Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Janez Beličič je bil glas Radia Trst A zadnja tri desetletja. Svojo radijsko pot je začel z oddajo od Milj do Devina, pisal je tudi za časopis Gospodarstvenik in fotografiral za Primorski dnevnik. Ker sta bila njegova starša iz Slovenije, je govoril drugače kot njegovi ostali zamejski kolegi. 30 let je bil edini moški napovedovalec na Radiu Trst A. Z velikim posluhom za jezik je bil Janez Beličič mentor generacijam radijcev, ki so svojo pot začeli tu. Tudi po upokojitvi bo njegova govorna zapuščina še leta odmevala po radijskih studiih, saj je njegovo znanje neprecenljivo. Po svoji poklicni poti, ki jo je posvetil tržaškemu radiu, se bo Janez Beličič na nočnem obisku sprehodil z Boštjanom Simčičem.
Nočni program bomo polnili z glasbo - jazzom, gospelom, popevkami, glasbo iz gledališč in muzikalov, sinhronizacijami risanih filmov, plesom, standardnimi in latinskomeriškimi plesi, pedagoškim delom, muzikoloigijo, učenjem petja in še mnogočem. Na nočni obisk je Lucija Grm povabila vsestransko umetnico Leo Bartho Pesek.
Gledališki in filmski igralec Bojan Maroševič je Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor zvest že 24 let. Kot mladenič nas je navdušil v Hladnikovem Sončnem kriku in zanj prejel nagrado za najboljšega mladega igralca. Rojen Jeseničah se v Mariboru zelo dobro počuti, v času zaprtja kulturnih ustanov pa je našel čas za branje, poslušanje klasične glasbe in za pripravo nove monodrame. Vsestranski igralec je zelo dejaven tudi zunaj gledališča, v pogovoru po polnoči pa bomo skupaj prehodili njegovo poklicno pot.
Nocoj bomo v oddaji Sami naši govorili o novem, poostrenemu zakonu o tujcih, ter o omejevanju prehoda državnih mej, kateri najbolj pogosto prizadene prav priseljence iz nekdanje skupne države. Zaradi izjav politikov, ki prav priseljence krivijo za poostritev ukrepov, so delavci iz nekdanje Jugoslavije dodatno izpostavljeni diskriminaciji in sovražnem govoru.
Zgodbe pripoveduje skozi likovno govorico. Njene ilustracije nas nagovarjajo s časopisnih strani kot vizualni politični komentarji vsakdana. Spretna je tudi z besedami, ki jih prepleta s podobami. Lani je izšel njen risoroman Adna, nadaljevanje kratke zgodbe Pismo Adni, v katerem begunska deklica, ki je medetem zraska v dekle, dobi svoj glas.V avtobiografskem romanu Balkanalije je pred leti izrisala svoje odraščanje znotraj migrantske delavske družine v času tranzicije. Z ilustracijami je obogatila številne knjige, mnoge je tudi oblikovala. Samiro Kentrić je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Gostja nocojšnje oddaje Nočni obisk bo igralka Nataša Burger. O njeni življenjski poti, razpeti med Ljubljano in Prago, in njenem pogledu na igro in igralski poklic se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Tako nekoč kot danes je vtkana v veselje slavja in v žalost pogrebnega rituala, v življenje … beseda, ki je peta. Petje. O tem kaj dobrega nam prinaša v krogotok našega življenja nocoj z gosti: psihologinjo psihoterapevtko Katarino Kompan Erzar, psihiatrom in psihoterapevtom Miranom Možino in nevropediatrom, primarijem Igorjem Mihaelom Ravnikom. Pogovor bo vodila Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Naš gost bo tokrat mladi primorski skladatelj in priljubljeni glasbeni pedagog Matej Bonin, nekdaj dijak Umetniške gimnazije v Kopru, še pred kratkim izjemno uspešen, večkrat mednarodno nagrajen študent Akademije za glasbo v Ljubljani, ki je ob koncu leta opozoril nase kot dobitnik pomembnega priznanja Univerze v Ljubljani, zdaj že kot docent, za izjemne dosežke na pedagoškem, raziskovalnem in umetniškem področju. Prislužil si ga je tudi kot koordinator pomembnega čezmejnega projekta treh glasbenih akademij (ljubljanske, dunajske in tržaškega konservatorija), "Swing", s katerim razvijajo programe za kakovosten pouk glasbe na daljavo, ki je v tem Corona času še kako aktualen. Je pa ta čas epidemije nekoliko zaustavil enega njegovih zadnjih skladateljskih projektov, "Gimnastika ne/smisla 2", ki je pred dobrim mesecem doživel zelo uspešen krst na spletu, a žal še ni doživel izvedbe pred občinstvom, ki je bila planirala - ne, ni šala - prav 1. aprila. Matjea Bonina bo v Nočni program Radia Slovenija povabila Lea Hedžet.
Najprej se je rodil, kar je lepo dejstvo, glede na to, kaj vse je nočni gost ponudil občestvu. Pronicljiv filmski, gledališki in televizijski igralec, glasbenik, režiser, pisec pesmi, voditelj, direktor, knjižničar, učitelj, lesar in tabornik Gojmir Lešnjak - Gojc, čigar život je rokenrol, bo tokrat pa čisto zares gost nočnega programa. Z voditeljico Lucijo Grm bosta prerešetala Gojčevo ustvarjalno pot seveda z veliko njegove dobre glasbe.
V četrtkovem nočnem programu bomo gostili štajerskega pevca, klaviaturista in skladatelja Žana Hauptmana, ki je pred kratkim na prvencu Finished, not perfect ponudil izbor avtorskih skladb z vplivi soula in jazza. Tudi sicer pa bo noč polna dobre glasbe in zanimivih zgodb iz sedanjosti in preteklosti.
Trenutno končuje študij violončela v Gradcu, s svojim instrumentom pa potuje po različnih glasbenih poljih. Klasika, seveda, a tudi jazz, improvizacija, sodobna in ljudska glasba. Radovednost in ljubezen ga vodita skozi raziskovanje in odkrivanje neskončnih možnosti instrumenta, ki jih udejanja v različnih zasedbah. Dva odmevna tria sta nastala med študijem v Gradcu. Trio Tempestoso je leta 2019 na tekmovanju Borisa Pergamenščikova v Berlinu, enem najprestižnejših tekmovanj pometel s konkurenco. Koncertu, ki so ga letos marca izvedli v ciklu Glasbene mladine Slovenije GM oder, lahko poslušate v arhivu tretjega programa našega radia. Trio Lumi pa je, kot pravijo sami, skupina treh prijateljev, ki jih povezuje skupna ljubezen do igranja ljudske glasbe. Januarja so izdali album Tere Tere, na katerem zvenijo sveže priredbe ljudskih pesmi in njihove lastne skladbe. Z Urbanom Megušarjem potujemo skozi lepe godbe in njihove zgodbe. Z voditeljico Nado Vodušek pred mikrofonom.
Pa smo spet tam! Ko smo že upali na sladke trenutke svobode, smo se spet znašli v kletki. Spet smo odvisni od svojega notranjega razpoloženja, koliko znamo biti sami s sabo. Da ne boste preveč sami v pozni nočni uri, vas prijateljica Mojca Blažej Cirej vabi na klepet po telefonu. In veste kaj? Teh sedem dni do junija bomo pa že stisnili!
Klara Otorepec, po izobrazbi diplomirana socialna pedagoginja, je novinarka, radijska tehnica in publicistka. Od l. 2014 je sourednica prve feministične radijske oddaje v Sloveniji, Sektorja Ž na Radiu Študent in voditeljica oddaje Kafe sa šlagom. Vodi tudi seminar, ki je namenjen obravnavi klasičnih feminističnih del ter predavanjem o sodobnih oblikah delovanja patriarhalne oblasti in ključnih problemov za feminizem danes. Do nedavnega je sodelovala pri kulturnem društvu prostoRož, ki se ukvarja z vprašanji javnega urbanega prostora. Pravi, da jo v tem kontekstu zanima položaj žensk v arhitekturi in javnem prostoru. Udejstvuje pa se tudi na literarnem področju ter kot piska člankov in recenzentka. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.
Gostja tokratnega nočnega programa iz studia Radia Koper bo magistrica psigolije Barbara Čibej Žagar. Profesorica psihologije na srednji šoli, psihoterapevtka, sicer pa vodja enote za psihološko pomoč v sistemu zaščite in reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami. Osrednji pogovor se bo vrtel prav o tem podorčju, kjer psihologi pomagajo reševalcem po težjih in stresnih intervencijah, da predelagjo travmatične situacije. Ob tem pa tudi o težavah, s katerimi se srečujemo v že več kot leto trajajočem soočanju s pandemijo Corona Virusa. K poslušanju nočnega programa vabi INgrid Kašca Bucik.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Nočni gost bo Oliver Tič. Konjičan, ki je pred leti začutil, da mu telo in duha ubija enoličnost vsakdana. Od leta 2013, ko se je podal na pot iskanja meja svoje osebnosti in postal Oli Walker, ima v nogah na tisoče kilometrov. Oktobra 2018 se je odpravil na življenjsko preizkušnjo – od juga Argentine do severa Aljaske. Seveda je bil zaradi razmer tudi on primoran malce spremeniti načrte. Po letu dni čakanja in trenutkov, ki jih je večinoma namenil delu – da si za nadaljevanje poti prihrani čim več denarja – se kmalu vrača v kolumbijski Cali. Tam ga v pasjem hotelu nestrpno čaka psička Carlitos, ki jo je rešil nepredvidljivih in nevarnih ulic Kolumbije. Čez dober teden dni bosta skupaj nadaljevala pot proti Aljaski.
Nocoj bomo v oddaji Sami naši ob zgodbi pesnika Dejana Kobana obiskali hrvaški otok Mljet. Pogovarjali se bomo tudi o arhitektonski uspešnici, ljubljanskem islamskem kulturnem centru, za katerega so arhitekti Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss lani dobili Plečnikovo nagrado, pred kratkim pa še eno pomembno mednarodno priznanje.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V prvih minutah ponedeljka se bomo veliko potepali in pokukali v panogo, ki je v zadnjem letu - obstala. Dr. Ljubica Knežević Cvelbar je redna profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, gostujoča profesorica na več kot tridesetih univerzah po svetu, raziskovalka, svetovalka in vsestranska strokovnjakinja na področju turizma. Seveda ne bomo mogli mimo vprašanja, kako je v turizem, na vseh nivojih, zarezalo zadnje leto, pogovarjali se bomo o trajnostnem turizmu, o razvoju, prihodnosti in pa o njenih potovanjih - tistih z nahrbtnikom, ki odkrivajo neznane kotičke, in tistih, ki človeka peljejo po življenjski in delovni poti. Prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Matej Grahek je akademski glasbenik, soloflavtist Orkestra Slovenske filharmonije in velik ljubitelj jadranja, morja in narave na splošno. Lani se je z 8-člansko odpravo na katamaranu odpravil čez Atlantski ocean. Svoje izkušnje pa se je v obliki potopisa Dnevnik malega glasbenika na velikem oceanu odločil deliti tudi s širšo javnostjo. V knjigi bralca popelje v notranji svet doživljanja, spraševanja o sebi in družini, hkrati pa z opisi odnosov med posadko riše lok človeškega sobivanja in spreminjanja na tako majhnem prostoru, kot je katamaran. Kaj vse se je dogajalo na 23-dnevni odpravi? Več v pogovoru z Markom Rozmanom.
Neveljaven email naslov