Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


Nočni obisk

5422 epizod


Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


02.12.2020

Tine Grgurevič Bowrain

Trinajst glasbenikov na odru in polna dvorana. Večer odpre klavirski performans pianista in skladatelja Draga Ivanuše – Deset minut sreče. Sreča se nato le še stopnjuje in lebdi v zraku še dolgo potem, ko se oder izprazni. Nikomur se ne mudi domov. Koncert, ki je sredi februarskega mraza vsem čutom odprl vrata pomladnemu prebujenju. Zgodilo pa se je zaprtje. Načrtovanih ponovitev zato še ni, je pa posnetek. Zvočni in vizualni posnetek večera sodobne glasbe pianista, skladatelja in producenta Tineta Grgureviča. Skozi njegovo novo avtorsko ploščo, ki je nastala s sodelovanjem številnih vrhunskih glasbenikov, bo z Bowrainom potovala Nada Vodušek.


30.11.2020

Zgodovina epidemij

Novi koronavirus je dodobra prekucnil svet na bok. Kroji nam vsakdanje življenje, omejuje stike, prinaša žalost ob izgubi bližnjih in vnaša negotovost zaradi spremenjenih gospodarskih razmer. A če se zdi, da je ta epidemija nekaj zelo edinstvenega, postane slika drugačna, ko se ozremo v zgodovino. Ne le, da so se epidemije kužnih bolezni že dogajale, celo ponavljale so se. Kako so v različnih obdobjih zgodovine naši predniki pojmovali, razumeli in obvladovali epidemije, s kakšnimi strahovi so se soočali in kakšne ukrepe so sprejemali za zajezitev epidemij, o tem bo tekla beseda v nočnem programu nacionalnega radia v noči na ponedeljek. Naš gost bo zgodovinar dr. David Petelin. Na Nočni obisk ga je povabil Peter Močnik.


29.11.2020

Doc. dr. Mija Oter Gorenčič

Kolikokrat se v hitenju dneva sprehodimo mimo imenitne umetnostnozgodovinske dediščine pri nas, pa na to niti nismo pozorni ali pa tega niti ne vemo? Prve minute zadnje novembrske nedelje smo si vzeli za to, da pokukamo v nekatere dele bogate zapuščine umetnosti, ki se je v naših krajih izoblikovala skozi zgodovino, zlasti pa se bomo pri tem ustavili v srednjem veku. To obodje raziskovalno posebno zanima doc. dr. Mijo Oter Gorenčič, predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Iztočnica za pogovor so bile tudi aktualne razmere. Od tega, kako so v preteklosti bolezni kot je kuga vplivale ne umetnost, do tega kako vse bolj digitalni svet vpliva na raziskovanje in hrambo dediščine. Vmessmo se znova ustavili na balkonih in se sprehodili čez kakšen zanimiv srednjeveški most. doc. dr. Mijo Oter Gorenčič je na nočni obisk povabila Mojca Delač.


28.11.2020

Nanča Kosmač Kogej

Za Nočni obisk je sodelavka RA KP Smilja Baranja pripravila pogovor z Nančo Kosmač Kogej, komparativistko, sicer hčerko pisatelja Cirila Kosmača. Letos mineva 110 let od rojstva in 40 let od smrti pisatelja, scenarista, prevajalca, publicista in dramaturga Cirila Kosmača. Ob tej priložnosti je izšla knjiga kratkih zgodb »Lovim pomladni veter«, ki sta jo uredila Andraž Gombač in pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej. Vabljeni ste v svet Tantadruja in drugih imenitnih klasičnih del našega velikega slovenskega pisatelja.


28.11.2020

Nanča Kosmač Kogej

V prvi uri nočnega programa boste nocoj slišali pogovor z Nančo Kosmač Kogej, komparativistko, sicer pa hčerko pisatelja Cirila Kosmača. Pred kratkim smo obeležili 110-letnico njegovega rojstva in 40-letnico smrti. Seveda nam bo pripovedovala o očetu, med drugim o tem, kakšne krivice je doživljal med preživljanjem kazni v zaporih v Trstu, Rimu, Kopru in Gorici, pa tudi potem, ko je bil izpuščen. V nočnem programu, ki ga bo nocoj v koprskem studiu povezala Smilja Baranja, bo naš gost tudi dr. Corrado Rojac iz Trsta, diplomirani harmonikar, čelist in pianist ter doktor zgodovine glasbe in kompozicije. Noč prinaša tudi posnetek koncerta zasedbe Flora & Paris, odpravili se bomo v dva obmorska naravna rezervata, spomnili pa se bomo tudi istrskega pesnika Alojza Kocjančiča.


27.11.2020

Zoran Predin

Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si


26.11.2020

Matjaž Kološa

Po polnoči bomo gostili Matjaža Kološo, diplomiranega inženirja živilske tehnologije, prehranskega svetovalca in predavatelja v Izobraževalnem središču Piramida v Mariboru. Govorili bomo o zdravi hrani in zdravem prehranjevanju, ki je pred prazničnimi dnevi za marsikoga poseben izziv. Vprašali se bomo tudi, kako pomembna pri prehranjevanju so prehranska dopolnila, kakšen je odnos mladih do zdrave hrane in kako prehransko ozaveščeni smo Slovenci, razložili pa bomo tudi, kaj se skriva za imenom Matjaževa kuharija.


25.11.2020

Ivan Šoštarič

Včasih si oprta čelo, poišče nenavaden kraj in zaigra. Včasih svoj nastop brez publike tudi posname in ga deli z nami na svojem You Tube kanalu Music Skywalker. Bacha v cestnem podhodu, priredbo Pata Methenya v vagonu starega vlaka v železniškem muzeju. Je član Slovenske filharmonije, igra tudi v številnih komornih zasedbah od klasičnih do bolj alternativnih, kot je bila All Capone štrajh trio. Če je glasba na prvem mestu, pa sta takoj za njo planinarjenje in veslanje. S psičko Nelly doživljata mnoge morske in gorske avanture, ki jih duhovito opisuje v svojih popotnih zapisih, pospremljenih s fotografijami. O glasbenih in drugih poteh se z gostom Ivanom Šoštaričem pogovarja Nada Vodušek.


23.11.2020

Tomaž Guček

Ves čas radijskega oddajanja program bogati glasba. A kdo so ti, ki z glasbenim izborom skrbijo za dobro voljo poslušalcev? Koliko znanja in včasih tudi domišljije je treba, da ugodijo vsaj večini glasbenih okusov? Enega izmed njih, Tomaža Gučka, bo v tokratnem nočnem klepetu razkrivala Lucija Grm. V ritmih, ki jih bo izbiral sam.


22.11.2020

Ana Porok - življenje z mojstrom Plečnikom

Arhitekt Jože Plečnik je v hiši v Trnovem živel 36 let. Ana Porok živi z njim in s hišo dobro desetletje manj. Začelo se je tako, da so v Plečnikovi hiši potrebovali nekoga za počitniško delo. Ker je s svojim entuziazmom in poznavanjem mojstrove zapuščine impresionirala enega največjih poznavalcev njegovega dela in življenja - dr. Petra Krečiča, je bilo počitniško delo njeno. To počitniško delo se je nadaljevalo s pripravništvom in končalo z zaposlitvijo. Ostalo je zgodovina! Ana Porok, diplomirana umetnostna zgodovinarka, je kustosinja Plečnikove hiše in njeno življenje se močno in zelo celostno prepleta z zapuščino Jožeta Plečnika. Ne naveliča se ga. Saj kljub temu, da mislimo, da o velikanu slovenske pa tudi svetovne arhitekture vemo že vse, je prostora za raziskave in nove uvide še ogromno. To je med drugim pokazala tudi trenutna razstava (zaradi epidemioloških ukrepov žal začasno nedostopna javnosti) v sodelovanju z NUK-om o prijateljstvu med trnovskima sosedoma- Plečnikom in duhovnikom ter pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem, ki temelji na njuni korespondenci in je razkrila veliko novega. Kako je živeti s Plečnikom, kaj je v njem tako presežno navdihujočega, da se je odločila posvetiti mu velik del življenja? V tokratnem Nočnem obisku v pogovoru z voditeljico Liano Buršič.


19.11.2020

dr. Vesna Mikolič

V nočnem programu bomo govorili o žlahtnosti in moči slovenskega jezika. Na obisk prihaja jezikoslovka dr.Vesna Mikolič, sicer redna profesorica in znanstvena svetnica na jezikoslovnem inštitutu ZRS Koper in na Oddelku za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu, ki je v svoji zadnji monografiji prva in temeljito raziskala to področje. Kdaj rečemo, da ima nekdo sočen jezik, da zna kdo kaj žmohtno povedati? Na drugi strani se nam marsikdo zdi medel, neprepričljiv. Slovenci smo bili v preteklosti znani kot še preveč umirjeni govorci. Z demokratizacijo družbene komunikacije se to spreminja- nas res bolj pritegnejo močne, udarne, celo grde besede? To je le nekaj iztočnic za pogovor s slovenistko in italijanistko, avtorico številnih znanstvenih del, ki je zelo aktivna tudi v lokalnem okolju. V zadnjem času si v posebnem projektu prizadeva za ovrednotenje reke Rižane.


21.11.2020

Dr. Vesna Mikolič

V nočnem programu bomo govorili o žlahtnosti in moči slovenskega jezika. Na obisk prihaja jezikoslovka dr.Vesna Mikolič, sicer redna profesorica in znanstvena svetnica na jezikoslovnem inštitutu ZRS Koper in na Oddelku za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu, ki je v svoji zadnji monografiji prva in temeljito raziskala to področje. Kdaj rečemo, da ima nekdo sočen jezik, da zna kdo kaj žmohtno povedati? Na drugi strani se nam marsikdo zdi medel, neprepričljiv. Slovenci smo bili v preteklosti znani kot še preveč umirjeni govorci. Z demokratizacijo družbene komunikacije se to spreminja- nas res bolj pritegnejo močne, udarne, celo grde besede? To je le nekaj iztočnic za pogovor s slovenistko in italijanistko, avtorico številnih znanstvenih del, ki je zelo aktivna tudi v lokalnem okolju. V zadnjem času si v posebnem projektu prizadeva za ovrednotenje reke Rižane.


20.11.2020

Biba Novak

Na nočni obisk prihaja Biljana Novak – Biba, operna pevka, ki je magistrirala na zagrebški akademiji za glasbo. Bila je operna solistka Hrvaškega narodnega gledališča Split in solistka koncertne Direkcije Zagreb, znana pa je tudi kot Hribarjeva Biba iz oddaje Hri-bar, ki je bila predvajana na Televiziji Slovenija. Poleg opere njeno kariero zaznamujejo tudi mnoga uspešna sodelovanja z drugimi glasbeniki, aktivna pa je tudi kot vodja otroškega zbora Lučke iz Kapel, v katerem glasbeno izobražuje 16 deklic.


19.11.2020

Nika in Boris Poslek

Prvo uro nočnega programa bo sladko, zdravo in medeno. Na obisk se odpravljamo v okolico Maribora, k očetu in hčeri, Borisu in Niki Poslek. Oče, nekdanji informatik, je poslušal klic iz otroštva in se ponovno podal na pot čebelarstva, Nika pa skrbi za prepoznavnost, kreativnost in inovativnost medenih izdelkov. In to je zmagovalna kombinacija, saj je njuna kremna medena Žlahtna Izabela že bila nagrajena doma, letos jeseni pa tudi na Finskem. Seveda pa boste slišali še veliko zanimivih in uporabnih dejstev o medu, zato prisluhnite malo po polnoči. Voditelj to noč bo Robert Zajšek, ki je izbral tudi glasbo.


18.11.2020

Semira Osmanagić

Včasih se nam zdi, da stopicljamo na mestu. Gotovo se je tudi vam že pripetilo. Se morda to dogaja junakinji romana Koliko korakov naredimo, kadar stojimo? Tega vam seveda ne bomo izdali. Zato pa se bomo o navdihu zanj pogovarjali z avtorico in vam postregli s kakšnim odlomkom. Leta 2015 je izdala prvenec Tri kroge okrog hiše. Še zmeraj hodi, šteje korake in si izmišlja besede na poteh samotnega pisanja, a tudi na odrih sodelovanja. V zdaj že kultni predstavi Skupaj, ki jo intenzivnih šest ur uprizarjata Leja Jurišič in Marko Mandič, ju spremlja z besedilom, ki nastaja sproti, in se med njunim gibanjem prikazuje na zaslonih. Vsaka beseda odpre pot novi. V nočnem pogovoru jih s Semiro Osmanagić odpira Nada Vodušek.


16.11.2020

Alenka Godec

V nov teden pregovorno turobnega novembra bomo vstopili z eno najvidnejših slovenskih pevk, ki se spogleduje s pop glasbo, jazzom, soulom, gospelom, večno zelenimi melodijami in muzikalom, z vedno nasmejano, optimistično, dobrosrčno, energično Dinamitko. Da bo pogovor z njo prvi dve uri podkrepljen s pesmimi v njej značilni in prefinjeni interpretaciji seveda ni treba posebej poudarjati. Vabljeni torej v iskriv Nočni program na pohajanju po pestri glasbeni poti izjemne vokalistke Alenke Godec.


15.11.2020

Luka Sešek in Jan Gerl, skupina Proper

Proper je petčlanska zasedba, prepoznavna po glasbeni širini – njene skladbe odmevajo na radijskih postajah in koncertnih prizoriščih, razveseljujejo pa tudi kot skupina za vsakovrstna, še posebno poročna slavja. Mladi, a izkušeni glasbeniki so lani predstavili svoj prvenec, album Naprej, te dni pa v studiu pridno vadijo in že pripravljajo nove skladbe. Kakšne bodo, zakaj ustvarjajo samo v slovenščini, kaj najbolj pogrešajo v teh časih – vse to boste izvedeli v noči s sobote na nedeljo, ko se bosta voditeljici Tadeji Bizilj v studiu pridružila pevec Luka Sešek in vodja skupine Jan Gerl.


14.11.2020

Primož Lemež

Primož Lemež, novinar, izjemen poznavalec področja e-mobilnosti je Nočni gost. Meseca septembra je izdal knjigo z zanimivim naslovom GOSTILNIŠKE ZGODBE O eMOBILNOSTI. In pravi, da električna mobilnost ne sodi več v prihodnost, ampak krepko pretresa sedanjost: z vsemi prednostmi in trenutnimi pomanjkljivostmi, zgodami in nezgodami povezanimi z električno mobilnostjo. Z njim se je v koprskem studiu pogovarjal Branko Laginja.


13.11.2020

Bojan Bešter

Bil je plavalec in trener, pojavljal se je kot vojak in berač, na odrskih deskah je oživil mnoge like, a najbolj ga Slovenija pozna v upodobitvi Franceta Prešerna. Iskriv, duhovit, ustvarjalen, iznajdljiv, predvsem pa prešeren gost vam bo krajšal minute nočnega programa Radia Slovenija. Lucija Grm je v goste povabila kranjskega igralca Bojana Beštra.


12.11.2020

Natalija Resnik

Natalija Resnik se ukvarja s kaligrafijo, v društvu Čar Griča pa skrbi, da stare šege, navade in običaji s Ptujskega ne utonejo v pozabo. Proučuje tudi modrost starih ljudstev; afriške pregovore, v katerih so strnjene izkušnje in modrosti več generacij, je zbrala v knjigi Pot do izvora. Pogovoru z zanimivo gostjo lahko prisluhnete takoj po polnoči.


Stran 50 od 272
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov