Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Umetnost govori o nas, o naših svetovih. O tistih, ki so bili, ki so, ali pa bi lahko bili. Drugačni. Tako kot skladba Drugačen svet, ki napoveduje tretji album pianista in kantavtorja Dominika Bagole. Pod umetniškim imenom Balladero nam poje včasih otožne, včasih optimistične balade, nas popelje skozi sanjave meglice, z glasbo nežno poboža našo dušo, nas včasih zvabi tudi na ples. O njegovih glasbenih poteh in o drugih življenjskih rečeh bo tekla beseda v nočnem pogovoru, v katerem seveda ne bo manjkalo dobre muzike. Dominika Bagolo je na obisk povabila Nada Vodušek.
Skupina Šukar velja za eno bolj znanih zasedb pri nas, ki izvaja romsko glasbo. Letos obeležujejo trideset let delovanja. V prvih dneh januarja je izšel dolgo pričakovani novi studijski album Baro ilo oziroma Veliko srce. Nastal je na snemanjih, ki so potekala v studijih Radia Slovenija. Od prvotne zasedbe sta v njej ostala le še Igor Misdaris in Nenad Ljubotina, ki se nam bosta pridružila na nočnem klepetu. Po poti spominov Šukarjev se bo v spremstvu njihove glasbe z gostoma sprehodil Sandi Horvat.
Pravi, da je ekstremno pozitiven in da v vsaki stvari vidi dobro. Star je 42 let, poročen, oče treh hčera. Za njim je petnajst kemoterapij, dvaintrideset obsevanj, trije tedni toplic in osemnajst let od postavitve diagnoze limfom. Povabilo na Nočni obisk je sprejel predvsem zato, da bi tistim, ki se v tem času soočajo s hudo boleznijo, pokazal, da je v življenju možno vse. V noči s sobote na nedeljo je Iztok Konc v nočnem programu gostil Jako Jakopiča.
Na nočni obisk prihaja Maša Klavora, direktorica Fundacije Poti miru v Posočju, občinska svetnica in podžupanja Občine Tolmin, nekdanja predsednica Kluba tolminskih študentov, predvsem pa ljubiteljica doline Soče. Kako gre aktivizem skupaj s funkcionarstvom in (lokalno) politiko in kako jo je pri svojem delu zaznamovala aktivna družina in ljubezen do domačih krajev, se bo pogovarjala z Marišo Bizjak.
Veste, koliko naselij je v Sloveniji? Kar 6.036! In prav vsa je v malo manj kot šestih letih obiskal 30-letni Kranjčan Mitja Lavtar. Na več kot 42.000 kilometrov dolgem podvigu z imenom Projekt Slovenija, ki je po dolžini enak poti okrog Zemlje, je spoznaval kraje, ljudi in navade v vseh koncih Slovenije ter tako kot turistični vodnik in podiplomski študent turizma dobil odličen vpogled v turistično ponudbo in znamenitosti Slovenije. Mimogrede je poleg fotografij krajevnih tabel zbiral še sopomenke za izraz »napiti se« in seveda nova poznanstva.
Epidemija koronavirusa ne vpliva le na telesno, temveč tudi duševno zdravje. Tudi pri mladih. Najnovejše ugotovitve nam bosta razkrila četrtkova nočna gosta, Alenka Seršen Fras in Mitja Muršič s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.
Ves svet si postavlja vprašanje, ali lahko demokrat Joe Biden na predsedniških volitvah v ZDA premaga dosedanjega predsednika, republikanca Donalda Trumpa. Na prejšnjih volitvah se je zdela zmaga demokratske kandidatke Hillary Clinton zagotovljena, a je prepričljivo zmagal Trump, ki mu javnomnenjske raziskave takrat niso pripisovale velikih možnosti. Kako se bo razpletel eden izmed političnih vrhuncev tega leta, bomo neposredno spremljali v nočnem programu na Prvem. Voditeljema Špeli Novak in Juretu K. Čoklu se bo v studiu pridružil Ervin Hladnik Milharčič, iz ZDA pa bo neposredno poročal tudi ameriški dopisnik Andrej Stopar.
Tokratna gostja oddaje Nočni obisk bo mag. Ana Pavlič, politologinja in doktorska študentka politične teorije je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka Inštituta za preučevanje enakosti spolov - IPES, v sklopu katerega je nazadnje raziskovala vzdušja in odnose, ki so se v družinah in partnerstvih ustvarjali med prvim valom epidemije korona virusa pri nas. V tednu, ko se spet zapiramo med štiri stene, v tednu, ko svet pretresa ukinjanje pravic žensk na Poljskem in beležimo porast nasilja, jo je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Ker se poredni covidasti škrat nikakor noče vrniti v svoje skrivališče, poslušalci Prvega še bolj kot sicer pogrešamo pogovor. Zato vas Mojca Blažej Cirej vabi, da poklepetate z njo in poveste, kar vas teži ali veseli. Kako prenašate vse te ukrepe. Vas je strah koronavirusa? Poznate kakšno šalo v zvezi z njim? Kaj mislite o francoskih omejitvenih ukrepih?
Univerza v Novi Gorici letos zaznamuje 25-letnico svojega delovanja. Osrednjo slovesnost, ki bi morala biti prejšnji mesec, so zaradi epidemioloških razmer odpovedali. Na čelu te ustanove je vseh 25 let njenega izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega razvoja dr. Danilo Zavrtanik – najprej je deloval na mestu predsednika predhodnice novogoriške Univerze, danes pa njenega rektorja. In ob tej priložnosti se odpravljamo k njemu na pogovor v baročni dvorec, ki so ga grofje Lanthieriji zgradili leta 1659 in kjer je sedež novogoriške Univerze – v Vipavi. Nočni pogovor bo vodil Valter Pregelj.
Po koncertu Pod lipo od none bo naš gost Gianni Rijavec. Koncert je postavil v romantično okolje svoje kraške domačije, na kateri stoji skoraj dvesto let stara lipa. Mogočno drevo daje številnim rodovom navdih za ustvarjanje in poletno zavetje v senci. Gianniju Rijavcu je dalo tudi navdih za pesem Lipa od none, ki pripoveduje o druženju. Ljudje ga v zadnjem času zaradi pandemije močno pogrešamo. O koncertu Pod lipo od none, glasbi, ki je bila na njem zaigrana, pa tudi o ustvarjanju sicer bo z Giannijem Rijavcem po polnoči govoril Aleš Ogrin.
Na nočni klepet prihaja Maya Peron, mama, babica in pisateljica, ki zase pravi, da je optimističen multipraktik. Razpeta je med Slovenijo in Kanado, tako doma kot v tujini pa jo poznajo po vilinskih simbolih. To so ključi energij, ki na preprost način prebujajo naše sposobnosti in sprožijo zmožnost ustvarjanja življenja po svoji volji. Sliši se zanimivo in zelo preprosto. Vas zanima več? Prisluhnite malo po polnoči, ko jo bo na klepet povabil Robert Zajšek.
Tak je naslov monologa v predstavi Sedem dni, omnibusu človeških usod. Naših usod. Njegova interpretacija zareže v žile. Za vloge v predstavi je nedavno dobil Dnevnikovo nagrado za izjemen igralski dosežek na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Če ga ne ujamete na odru, ga lahko gledate v filmih in nadaljevankah. Njegove interpretacije literature lahko spremljate tudi na naših radijskih valovih. Čeprav je igranje okusil že v gimnaziji, AGRFT ni bil na prvem mestu njegovega študijskega seznama. A je, kot se v življenju pogosto zgodi, naključje poskrbelo, da je pristal prav tam. Njegove številne izjemne igralske stvaritve pričajo, da je šlo za zelo srečno naključje. In tako kot takrat poklic igralca tudi po petnajstih letih dela sprejema z odprtimi čuti, se veseli vsake nove izkušnje, se spopada z odgovornostjo in tremo, doživlja obdobja utrujenosti in si ne dovoli samovščečnosti, ki bi ga zapeljala v rutino. Igralca Mateja Puca je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Jeziki odpirajo svetove, krajšajo razdalje in pišejo zgodbe. Vse to bi zlahka našli tudi v življenju Mete Klinar, ki je že kot študentka slovenščine in francoščine začela s poučevanjem slovenščine kot tujega jezika. Kot Lektorico slovenskega jezika jo je pot odpeljala v Pariz, Gent, Bruselj, Buenos Airesu, Zagreb in Tokyo, zdaj pa že leto dni slovenščino poučuje na ljubljanski univerzi v okviru programa Leto plus, ki je namenjen tujim, redno vpisanim študentom. Pravi, da je hvaležna, da je imela priložnost odkrivati različne svetove poučevanja slovenščine v tujini. Vsaka dežela prinese nekaj svojstvenega in vtisov, takšnih in drugačnih se je seveda nabralo cel kup. S strastno bralko in ljubiteljico smučanja se bomo o tem pogovarjali kmalu po polnoči. Meto Klinar je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Borut Peterlin je eden naših najbolj samosvojih, priznanih in mednarodno uveljavljenih mojstrov fotografije. Širša javnost se ga morda najbolj spomni po na moč prepoznavnem, enkratnem in duhovitem fotografskem urednikovanju pri tedniku Mladina, rubrikah Striptiz in Portret. To je svojevrstna ironija, saj je od nekdaj večji izziv videl v reportažni fotografiji. Peterlin je tudi ustanovitelj Fotopuba, Festivala dokumentarne fotografije, ki je bil prvič organiziran leta 2001, sicer pa diplomant znamenite FAMU, praške Akademije za film, televizijo in umetnost. Podiplomski študij je opravil na Londonskem kolidžu za tisk. Njegov curriculum vitae je zavidljiv. Leta 2000 je prejel štipendijo v Fabrici, Benettonovem raziskovalnem centru za komunikacije, in začel delati s kontroverznim fotografom Olivierom Toscanijem. Svoje fotografije je razstavljal že po vsem svetu (v galeriji Konica-Minolta na Japonskem, galeriji K2 v Turčiji, Martin-Gropius-Bauu v Nemčiji, galeriji Host v Veliki Britaniji, na festivalu fotografije Kaunas v Litvi, v muzeju Doland na Kitajskem, na festivalu Photo Fringe na Poljskem, v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani itn.). Prav po njegovi zaslugi je oživel tudi fotografski studio slovitega celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana, ki je danes del Muzeja novejše zgodovine Celje. Raziskovanje pionirskih starodavnih tehnik pa ga je začelo zanimati pred skoraj desetletjem, ko je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann in obstal kot uročen pred fotografijami, narejenimi v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot sto sedemdesetimi leti uporabljali pionirji fotografije. Tako se je začel njegov vzpon do ene največjih sodobnih avtoritet tega ustvarjalnega fotografskega postopka. Borut Peterlin je luciden umetnik, ki navdih za svoje ustvarjanje najde v obredjih bivanja v naravi in z njo, prebiranju Eckharta Tolleja in izvajanju metode mrzlega tuširanja in kopanja Wima Hofa. Je tudi oče treh otrok in Indijanec po duhu (opomba avtorice teksta). Njegove ustvarjalne in navdihujoče dogodivščine lahko spremljamo tudi na kanalu na YouTubu s Topshit Photography vlogi. Z Borutom Peterlinom se je pogovarjala Liana Buršič.
35-letna Goričanka Natalija Šaver je umetnica s številnimi darovi: pianistka, skladateljica, klasična in sodobna glasbenica, ki raziskuje ustvarjalno stičišče klasične in sodobne glasbe ter svoje projekte že desetletje nadgrajuje ter umetniško krasi z ustvarjanjem ozračja ob pomoči različnih medijev. Izvira iz glasbene družine. Klavir je začela igrati že pri petih letih, saj je njen oče Benjamin prav tako pianist, glasbenica je tudi njena mama Eleonora. Diplomirala je dvakrat in se nato vključila še v pilotski program Arts Leadership PR pri Doni Gioii na univerzi Južne Kalifornije v Združenih državah Amerike. Po uspešnih projektih, kot so Infinity, Oltremare in Classico, se goriška pianistka zdaj predstavlja z novim z naslovom Atmospherica, ki je pravzaprav njen umetniški manifest. Z Natalijo Šaver se je pogovarjala Tatjana Gregorič.
Betko Šuhel Mikolič ljudje povezujejo s Šmarno goro, čeprav, razen tega, da jo tam lahko srečamo skoraj vsak dan, z njo nima ničesar. Veliko pozornosti je zbudila, ko je v akciji od vzhoda do vzhoda 24 ur hodila na najbolj znano ljubljansko goro po različnih poteh. Njen glas je njeno orodje, ki ga je začela uporabljati že s 16 leti. Kot voditeljica je delala tudi na Radiu Slovenija, kjer bo po dolgih letih znova sedla za radijski mikrofon, ki ga ima še zmeraj tako zelo rada. Ali je ljubezen obojestranska, bo preverjal voditelj Jure K. Čokl.
Dr. Primož Sukič je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in razvijalec protiprisluškovalnih sistemov v lastnem podjetju. Govoril bo o čedalje bolj razširjenem pojavu, ki vdira tudi k nam, o ekonomskem prisluškovanju prek mobilnih telefonov oziroma novodobnem poslovnem vohunjenju. Izvedeli boste tudi, zakaj je mobilni telefon tako priročna in preprosta naprava za prisluškovanje?
Kaj vse nam lahko pove tako vsakdanji predmet, kot je ribja konzerva! Tako majhen, a vendar tako poln življenja, človeških usod, veselja in žalosti. Majhne pločevinke zgodovinskega spomina v vseh njegovih družbenih razsežnostih nam razgrinja zbornik Zgodbe iz konzerve, ki je pred kratkim izšel pri založbi ZRC SAZU. Odpirali jih bomo z Martinom Pogačarjem, enim izmed sourednikov in avtorjev tega zanimivega zbornika o preteklosti in svetu, ki si je upal misliti prihodnost. Doktorja znanosti s področja kulturologije in znanstvenega sodelavca na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Epidemija covida-19 je spet v polnem razmahu, vendar se bo prej ali slej končala in vrnili se bomo v življenje, za katerega pa nekateri pravijo, da ne bo nikoli več tako, kakršno je bilo. Kakšno bo življenje po koronavirusu? Katere ukrepe, ki jih moramo zdaj upoštevati, bi bilo pametno obdržati? Kakšne posledice bodo nosili mladi? In nenazadnje, kako se bo spremenil naš pogled na svet? V živo z voditeljem Juretom K. Čoklom takoj po polnoči na Prvem!
Neveljaven email naslov