Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Glasba v življenju Matica Juvana igra pomembno vlogo že od samega začetka, saj je kot otrok poslušal pete pravljice, sestrino igranje klavirja in dedkovo občasno igranje harmonike. Že takrat se je tudi sam potikal okoli klavirja in pritiskal na tipke. Glasbena želja je prerastla v strast, najprej kot učenje violine in klavirja, potem kot študij muzikologije na Filozofski fakulteti. Letos je »Matthiyas«, kot je njegovo odrsko ime, izdal tri skladbe, za katere je sam napisal melodijo in besedilo, njegova največja želja pa je, da bi se razmere s koronavirusom toliko izboljšale, da bi glasbeniki lahko spet stopili na oder, pod katerim bi jih čakali poslušalci.
Sol je nepogrešljiv del kulinarike. Nanjo se je v zadnjih letih osredotočil Davor Podbevšek, doma iz Kopra, ki je sol povezal z različnimi okusi. Ročno pridelana sol z zelišči, čilijem, paradižnikom in drugimi sestavinami je tako postala njegova strast in zgodba o uspehu, ki je tesno povezana tudi z njegovo družino. V nočnem programu se bo z njim pogovarjala Tjaša Lotrič.
Študirala je novinarstvo in francoščino, pisala o zunanji politiki, smučanju in glasbi, zadnja leta pa njene članke na multimedijskem portalu RTV Slovenija radi spremljajo ljubitelji kulinarike in potovanj. Kaja Sajovic je del majhne skupine t. i. gastro novinarjev z vsega sveta, ki jedo v najboljših svetovnih restavracijah, spijo v luksuznih počitniških resortih in svojo oceno nato delijo z bralci, poslušalci, gledalci … Je tudi soavtorica knjige Ane Roš Sonce in dež in soavtorica gastronomske strategije za Slovenijo. Kakšno je v resnici njeno delo, kako ga sprejema slovenska javnost, kako je sodelovati z najboljšo kuharsko mojstrico sveta in zakaj prisega na naravna vina, bo Kaja Sajovic povedala po polnoči.
V četrtkovem nočnem programu bomo prisluhnili seriji pogovorov z organizatorji in nastopajočimi na nedavno končanem mariborskem Festivalu Lent, ki bo šel v zgodovino zaradi zahtevne organizacije 240 prireditev v razmerah koronavirusa. Prisluhnili bomo tudi kantavtorjema »outlaw« oziroma »odpadniškega« countryja Orvillu Pecku in Sturgillu Simpsonu ter spoznali mojstre tradicionalnega kovaštva.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Zgodilo se je v zadnjih avgustovskih dneh pred natanko 50 leti. Na otoku Wight v Rokavskem prelivu je leto po znamenitem Woodstocku potekal glasbeni festival, ki velja za enega največjih rokovskih dogodkov vseh časov. Sedemsto tisoč hipijev in vseh vrst frikov pod odrom, ki je bil svobodna tribuna, na njem pa Jimi Hendrix, Jethro Tull, Joan Baez, Leonard Cohen, The Doors, Miles Davis, Gilberto Gil, The Moody Blues in številni drugi. Šestdnevni praznik glasbe in miru je hkrati pomenil začetek zatona hipijevske subkulture Med peščico Slovencev, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke, se je festivala udeležil tudi publicist Jože Rozman. Pred 50 leti je na avtoštop odšel na britanski otoček, ki se je za nekaj dni iz poštirkane dopustniške oaze spremenil v glasbeni in mirovniški center sveta, z nedelje na ponedeljek pa Jože Rozman prihaja na nočni obisk. Na Prvem bo spomine z njim obujal Bojan Leskovec.
Prve minute zadnje avgustovske nedelje, ki pomeni tudi zkonec poletnih počitnic, bomo izkoristili za obujanje počitniških spominov in turističnih izkušenj »kot so nekoč bile«. Od prenatrpanih majhnih avtomobilov, v katere se je poleg vsega potrebnega stlačila še petčlanska družina, pa postankov na poti ob cestah proti morju, ki seveda niso bile takšne kot danes. In obveznega ocvrtega mesa - za malico. Gotovo imate tudi vi v zalogi kakšno zgodbo in anekdoto. Pri tem se bomo spomnili na razstavo, ki so jo pred nekaj leti pripravili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in se s prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar z ljubljanske ekonomske fakultete pogovarjali o zgodovini turizma pri nas. Veseli bomo vaših spominskih počitniških razglednic. Z lepimi pozdravi v nedeljo kmalu po polnoči! Pripravlja: Mojca Delač.
Kmalu bo minilo leto dni, odkar je Slovenija brez letalskega prevoznik, Adrie Airways. V tem času je bilo veliko povedanega in napisanega o vzrokih in posledicah odločitve o stečaju družbe. Morda je še najbolj prizadel prav pilote in o tem, kako ohranjajo stik s svojim poklicem, s kakšnimi izzivi se soočajo pri ohranjanju letalskih dovoljenj in pooblastil, pa tudi o stanju letalskega prometa v času koronakrize, nam bo v nočnem obisku pripovedoval prometni pilot Primož Jovanović iz Ajdovščine. Na klepet ga je povabil Sandi Škvarč.
Kakšna je vojska danes in kakšna je bila z gledišča posameznika vojska nekoč? Bi bilo dobro mlada dekleta in fante spet pošiljati na služenje vojaščine ali je prav, da se za kariero vojaka odločajo sami? Kakšna je sploh vloga vojske leta 2020 in kakšne naj bodo naloge, ki jih opravlja? Takoj po polnoči bo radijski eter z vami živo o tej temi delil voditelj Jure K. Čokl.
Z nami bo naš nekoč vrhunski predstavnik v daljinskem plavanju Rok Kerin. Predstavil bo svojo plavalno akademijo, govoril o užitkih in pasteh plavanja in povedal, zakaj je zanimanje za daljinsko plavanje pri nas še vedno skromno. Govorili bomo tudi o utopitvah, kako se preventivno ubraniti tovrstnih nesreč, o tehnikah samo-reševanja in učenju najmlajših za varno in odgovorno gibanje v vodi. Pripravlja Teodor Bostič.
Začnimo nov teden in pojdimo novim zmagam naproti z nasmehom. "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, jim pravijo graščine. Ime je vasi Butale." Tako je Fran Milčinski začel pred sto tremi leti napisano pripovedko o Butalcih, knjigo, ki naj bi jo vsi brali, ki jo bolj ali manj vsi poznamo, toda nočemo si priznati, da nas je malo tudi napisala. Nas še piše? Voditeljica Lucija Grm vas bo z odlomki iz nje vabila h klepetu o tem vprašanju.
Postavitev družine je terapevtska metoda, ki temelji na tem, da je uspešna šele takrat, ko je posameznik v slogi in soglasju s svojimi starši. Ko prizna in sprejme starše in ko od njih z vso ljubeznijo vzame življenje, je potem tudi kot posameznik najbolje pripravljen na vse, kar ga čaka v življenju, saj ima korenine, ki mu dajejo moč. To je najpomembnejše načelo brezpogojne ljubezni do staršev. Utemeljitelj oziroma začetnik metode postavitve družine je nemški duhovnik, filozof in psihoterapevt Bert Hellinger (1925-2019), ki je svojo življenjsko zgodbo (dvajset let je kot misijonar preživel tudi med Zuluji v Afriki), kompleksno znanje in izkušnje združil v povsem svojstveno metodo, ki jo težko zapremo v katerikoli predal psihoterapevtskih praks, saj v marsičem presega spoznanja in okvire današnje znanosti. V Slovenijo je metodo postavitve družine leta 2002 pripeljal Hellingerjev učenec in sodelavec Matej Škufca. Postavil ji je temelje pri nas in hkrati razvil svoj edinstven način dela v podjetju Korenine in krila. Je tudi ustanovitelj 1. Inštituta za fenomenološke terapije v Sloveniji. Pridružite se Mateju Škufca in voditeljici Liani Buršič v nocojšnjem pogovoru, ki se bo dotikal naših korenin. Tam smo vsi najbolj občutljivi in ranjeni, a imamo hkrati ravno pri koreninah največ možnosti za celjenje in (od)rešitev.
V nočnem programu nas bo obiskal Alan Goljevšček, voznik brezpilotnih letalnikov, dobitnik srebra na svetovnem prvenstvu v dvoranskem akrobatskem letenju z modeli. Alan je strast do letenja uresničil z razvojem lastnih letalnikov, poleg svojih inovativnih načrtov nam bo predstavil tudi svoje poglede na pravno ureditev tovrstnega področja pri nas. Pred mikrofon ga je povabil Blaž Maljevac.
V nočnem programu nas bo obiskal Alan Goljevšček, voznik brezpilotnih letalnikov, dobitnik srebra na svetovnem prvenstvu v dvoranskem akrobatskem letenju z modeli. Alan je strast do letenja uresničil z razvojem lastnih letalnikov, poleg svojih inovativnih načrtov nam bo predstavil tudi svoje poglede na pravno ureditev tovrstnega področja pri nas. Pred mikrofon ga je povabil Blaž Maljevac.
Ostrava, Brno; pomislili boste – manjka še Praga. Pa ne drži! Na življenjski in službeni poti naše nočne gostje manjka – Ljubljana! Čehinja Jana Šnytova namreč že petnajst let živi in dela v Ljubljani. Doktorica znanosti na Filozofski fakulteti predava češko književnost, prevaja, organizira dogodke in literarne večere. V Sloveniji je ostala zaradi ljubezni do službe, do družine in poezije. In ja, profesorica Šnytova je ljubiteljica piva. Več pa v živo v noči s četrtka na petek. Jano Šnytovo je na Nočni obisk povabil Iztok Konc. Foto: osebni arhiv
Na nočni obisk se tokrat odpravljamo na kmetijo Hecl, kmetijo v okolici Maribora, ki ima bogato tradicijo – obstaja od leta 1850. Naš gostitelj bo Peter Hecl, ki s soprogo Martino od leta 1996 nadaljuje tradicijo. Govorili bomo o izrednem pomenu lokalnih proizvodov in samooskrbi v današnjem času. Heclovi so znani po proizvodnji domačih mlečnih izdelkov, predvsem sirov in jogurtov. Zagotovo pa ne bo manjkal tudi namig za pripravo teh jedi doma. Pripravlja Robert Zajšek.
Raziskovalec, ki nas strokovno, suvereno, a tudi duhovito sproščeno vodi skozi pokrajine našega jezika. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe, avtor slovenskih slovnic za osnovne in srednje šole in urednik portala Fran, ima rad slovnice, literaturo in glasbo. Ko piše o jeziku za širšo javnost, svoja razmišljanja preplete s številnimi področji, jih začini z anekdotami in zgodbami, ki pritegnejo. Ob prebiranju zbirke njegovih kolumen Kozmologija, ki je letos izšla pri založbi Goga, ni nobenega dvoma, da jezik prežema naša življenja na vseh ravneh. Jezika ne moremo ljubiti, če se ga bojimo, in tudi skrb za jezik se lahko sprevrže v pretirano iskanje napak in izključevanje, je prepričan Kozma Ahačič, ki ga je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
17.avgusta praznujemo dan priključitve Prekmurja matičnemu narodu, zato bomo že prve minute prazničnega dne namenili seveda Prekmurju. Tudi z vašo pomočjo bomo z žlahtno besedo prekmurskih pesnikov in pisateljev, melanholično glasbo prekmurskih glasbenikov in sočno kulinariko odkrivali lepote tega konca Slovenije. Pripravlja Lucija Grm.
Čudni časi so in čudno poletje. Ampak morje in sonce še imamo, nočno radijsko družbo pa tudi. Mojca vas vabi k poslušanju in k telefonu. Ob šalah in novih stvareh, ki so se vam zgodile do sredine avgusta vam bo prebrala še ljudsko pravljico, ki jo je poslal Vilibald, z naslovom Moja jetra nazaj.
Na nočni obisk prihaja Maja Bavdaž Gross, ki je že 35 zapisana lutkarstvu. V magičnost lutkovnega gledališča se je zagledala že v otroštvu. Danes jo poznamo zlasti kot umetniško vodjo in producentko večine projektov Mednarodnega centra lutkovne umetnosti v Kopru, kot so PUF festival, Etno Histeria, Festival Plavajoči grad in drugih, ki tudi letos, kljub koronačasom, navdušujejo obiskovalce. Gosti jo Neva Zajc.
Neveljaven email naslov