Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
V nocojšnji oddaji Nočni obisk boste lahko spoznali Mateja Prevca, magistra klasične filologije in navdušenca nad latinščino, ki ta mrtvi jezik na izviren način približuje mladim, pa tudi glasbenika, asistenta režiserja in še marsikaj. Z njim se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Napovedujemo jo s citatom:»Žulji in čepki za ušesa, oboje je del caminovske ikonografije, podobno kot školjka in palica.«* To je avtorica knjižnih uspešnic pisateljica Janja Vidmar. V njenem najnovejšem romanu z naslovom »Niti koraka več« z junakinjo Alenko hodimo po najbolj znani romarski poti Camino in odkrivamo skrivnosti življenja. Pogovarjala sta se Janja Vidmar in Iztok Konc. *Bukla, leto17/ št. 160
V goste smo nocoj povabili dr. Suzano Todorović, profesorico italijanskega jezika in književnosti, univerzitetno diplomirano sociologinjo kulture. Pred dnevi je izšla njena prva knjiga o narečjih letos, sicer pa v zadnjih 7 letih že petnajsta. Tokrat se je lotila govora in ljudske kulture treh med sabo jezikovno precej različnih vasi. To so Bertoki, Šared in Pomjan. V nasprotju s prvima dvema, o Pomjanu že obstajajo dialektološki zapisi. Kljub temu pa je v tokratnem delu dodala tisto, za kar razume kot neobhodno osnovo jezikovnega proučevanja. To je terensko delo, s čimer je v Bertoke in na Šared kot raziskovalka prišla prva. Kaj je odkrila, nam bo zaupala v nočnem pogovoru z Matejo Brežan.
Gostja nocojšnjega Nočnega obiska Sonja Pungertnik pravi, da ima v življenju nekaj osnovnih vodil, ki se jih skuša držati: »Biti hvaležna in se veseliti tistega, kar mi je dano. Učiti se iz preteklosti in v polnosti živeti sedanjost tako, da mi mojega ravnanja v prihodnosti ne bo treba obžalovati.« Vse življenje se spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. V sebi in v drugih išče dobro in lepo, predvsem pa se trudi pričevati s svojim življenjem. Sad njenih prizadevanj je tudi književno delo - njen prvenec Misliš resno?, v kateri je glavni junakinji pripisala tudi številne svoje izkušnje. Sonja Pungertnik je tudi Slovenka leta 2014 in ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti.
V četrtkovem nočnem programu bomo spoznali mariborski Kulturni center Pekarna. Nekdanji vojaški kompleks že od sredine devetdesetih let gosti raznolike alternativne kulturnike in nevladne organizacije, ki pa jih v zadnjem času vznemirja občinska ideja, da bi njihove dejavnosti preselili. V nadaljevanju noči bomo prisluhnili tudi odlični glasbi mariborskega reggae ustvarjalca Tadeja Tratnika in kantavtorja Marka Groblerja. Skozi noč vas bo popeljal voditelj Bratko Zavrnik.
V oddaji Sami naši na Prvem vam bomo nocoj predstavili dva zanimiva manjšinska projekta. Prvi je projekt zavoda Burja, manjšinska mladinoteka, drugi pa je ustanovitev prvega dneva srbsko-slovenskega prijateljstva. Predvsem pa poslušajte prispevek o Slovensko-srbsko-makedonski glasbeni skupini Lelee, ki bo v petek predstavila svoj novi album.
Nadenimo si slušalke in se odpravimo na pohod po degradiranem mestnem območju ob železniških tirih. Ali pa prisluhnimo življenju dreves, zvoku listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, zvoku lomljenja vej, podiranja dreves in uničujočega ognja. Brane Zorman raziskuje zvok na mnogotere načine. Sodobne umetniške prakse udejanja skozi delovanje zavoda CONA, ki sta ga leta 2007 ustanovila z Ireno Pivka. Njuni performansi nas vodijo po pokrajinah naravnega in urbanega zvoka in umetnost povezujejo z družbo, ekologijo, tehnologijo in prostorom. Kot skladatelj je ustvaril številna glasbena dela za gledališke in plesne predstave, performanse in instalacije. Pomnimo ga tudi kot frontmana skupine O! KULT, ki je zaznamovala slovensko punk in post industrijsko muziko. Braneta Zormana je na nočni zvočni sprehod povabila Nada Vodušek.
Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij je krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij pri nas. Združujejo več kot 1400 različnih zvez in posameznih društev, zavodov in ustanov. S svojim znanjem in izkušnjami, s strokovnjaki s področij zagovorništva, prava, vodenja projektov, financ in komuniciranja slovenskemu nevladnemu sektorju zagotavljajo celostno in profesionalno strokovno podporo, razvijajo potenciale sektorja in spodbujamo kreativno in kritično miselnost. Kako to delo poteka v praksi in s kakšnimi izzivi, programi in predlogi se na njih obračajo tisti, ki delujejo v nevladnem sektorju? Na to in še mnoga druga vprašanja bomo iskali odgovore skupaj z vodjo zagovorništa, Tino Divjak s centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. Na nočni klepet jo je povabil Sandi Horvat.
V nočnem obisku bomo tokrat govorili o boleznih in težavah govornega aparata. S specialistko, klinično psihologinjo magistro Petro Bavčar, se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem programu bo govora o varnosti na slovenskih avtocestah, ki so poleti med najbolj obremenjenimi v Evropi. Kako bo delovala avtocestna policija, ki za zdaj nima ne zadostnih kadrov, ne opreme ... Z gostom Mitjo Palčičem, dolgoletnim komandirjem koprske prometne policije, ki je zdaj v vrhu avtocestne policije se jepogovarjala Tjaša Škamperle.
Je edini slovenski manager, ki ima status vrhunskega športnika v svetovnem razredu. Prvi Slovenec, ki je pod vodo, v t. i. statični apneji, zdržal dobrih devet minut. Večkratni državni prvak in rekorder v potapljanju na vdih v bazenskih disciplinah, svetovni podprvak v dinamični apneji s plavutjo. In vse te športne uspehe uspešno združuje z uspešno poslovno potjo, je vodja oz. center manager največjega nakupovalnega središča pri nas. 40-letni Kranjčan Andrej Ropret ljubi izzive, predvsem tiste najtežje, in tekmuje predvsem s samim seboj in s svojim telesom. Na Nočni obisk po polnoči ga je povabila Andreja Čokl.
V prvi uri nočnega programa bo naš gost upokojeni zdravnik dr. Elko Borko. 7. junija 1941 so ga kot 8 letnega dečka v Slovenski Bistrici z družino natrpali v živinske železniške vagone in kot prve slovenske izgnance odpeljali v Srbijo. O fenomenu medvojnega izgnanstva bo spregovorila tudi dr. Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.
Pleše že od malih nog. Zakaj je postala plesalka, pa se je začela spraševati mnogo kasneje, takrat, ko je za hip podvomila v svojo odločitev in si zastavila vprašanje, ali je zaradi barve svoje kože nezavedno ponotranjila stereotipe in pričakovanja svoje okolice? Kajti to, da je drugačna, ji je okolica sporočala od nekdaj. Sama pa si je želela biti čim bolj neopazna. Morda se zdi paradoksalno, da je stopila na oder, vsem na očeh. Toda oder je njeno ustvarjalno polje, na njem sama postane ples, kar osvobodi in spremeni pogled. O izkušnjah drugačnosti pripoveduje tudi njena zadnja predstava Črna koža, bele maske. Plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Maša Kagao Knez je nočna gostja Nade Vodušek.
To noč bomo vnovič posvetili nekaterim pevcem francoskega šansona, ki so bili stalnica pariških odrov 50-ih let, nekateri pa tudi že prejšnjega ali še naslednjih desetletij, in so pomembno sooblikovali podobo te zvrsti: morda ne toliko z velikanskim lastnim opusom, saj je bila takrat navada, da so številni šansonjerji peli iste pesmi, ki so bile pač železni repertoar časa, kolikor z individualno interpretacijo, ki jim je zagotovila mesto v zgodovinskem spominu. Tokrat bomo poslušali nekatera največja imena francoskega šansona: Charlesa Treneta, Léoja Ferréja, Catherine Sauvage, Gilberta Bécauda in Georgea Brassensa. Povedali bomo kaj o njihovem življenju in karierni poti, predvsem pa bomo predstavili šansone, ki so jih poustvarjali, tudi s prevodi besedil.
Kaj delajo čebele ponoči? Koliko se že ve o njihovem ritmu budnosti in spanja? To je gotovo eno od vprašanj, ki ga zastavimo nedeljskemu nočnemu gostu, izr. prof. dr. Janku Božiču s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Profesor Božič je izjemen mednarodno uveljavljen poznavalec čebel in čebeljega vedenja, ki se je za čebelarjenje navdušil že v osnovni šoli, nato pa ga je to vodilo po njegovi akademski poti, kjer se s čebelami ukvarja še danes. Več o svojem življenju in delu nam bo povedal kmalu po polnoči. Izr. prof. dr. Janka Božiča je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Na nočni obisk bo najprej prišla sociologinja, dr. Jasna Podreka, raziskovalka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njena področja raziskovanja so vprašanja diskriminacije žensk ter nasilja nad ženskami, spolnega nasilja intimnopartnerskih umorov in femicida. Če ženske predčasno umrejo zaradi nasilnih vzrokov, je to najpogosteje posledica intimnopartnerskega nasilja in nasilja, ki ga v družini izvajajo drugi sorodniki, izpostavlja raziskovalka Jasna Podreka. Z njo se bo pogovarjala Vesna Potočar Godnič.
Skozi polja umetnosti in popularne kulture potuje kot strasten raziskovalec, ki ga zanima vse od filma, popularne glasbe, stripov, mode, življenjskih slogov, do kulinarike. Vse, kar oblikuje našo skupno identiteto v času, ki ga živimo, zna v svojih člankih in knjigah ubesediti temeljito in duhovito. Študentom in študentkam kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je redni profesor, med predavanji gotovo ni dolgčas. Pravkar je izšel drugi del njegove Zgodovine slovenskega celovečernega igranega filma, zato se bo nočni klepet pletel med gibljivimi podobami, zvoki popularne glasbe, a tudi med mnogimi drugimi rečmi, ki nas sooblikujejo. Petra Stankovića je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Na nočni obisk prihaja slikar Rajko Ferk, ki ga ljubezen do slikanja spremlja že dobri dve desetletji. Slika z lopaticami, kar ni povezano samo s to posebno tehniko, ampak ima tudi praktični namen. Izvedeli boste ob poslušanju nočnega klepeta, v katerem bomo predstavili letošnjo že 12. mednarodno likovno kolonijDuplek art, ki bo ta vikend. Na nočni klepet ga je povabil Robert Zajšek. V nadaljevanju noči pa bomo gostili upokojenega ekonomista in predsednika domačega planinskega društva Janka Kovačica iz Poljčan, razvajali pa vas bomo tudi z aktualno glasbo z lestvice Top 17.
Kako je, če bolnišnično haljo zamenjaš za mikrofon, kakšna je razlika med malim vaškim odrom in največjim evropskim, kaj je Gitarijada? Svojo glasbeno odisejado bo v tokratnem nočnem programu, Luciji Grm razkrival vedno energičen, navihan, šaljiv in nasmejan slovenski pevec popularne, rock in heavy metal glasbe - Vili Resnik.
V goste prihaja Ana Tavčar. Večina poslušalcev jo zagotovo pozna kot enega obrazov, ki nas vsak delavnik pozdravi preko televizijskih zaslonov v oddaji Dobro jutro. Le malokdo ve, da je Ana po izobrazbi profesorica angleščine in nemščine. Je tudi doktorica znanosti, saj je doktorirala s področja jezikoslovja na oddelku za germanistiko. Jeziki so ena njenih strasti, ki jih je potrebno negovati, ohranjati, razvijati. Svojo ženstveno energijo pa vliva v številne skladbe in glasbo, letos je posnela tudi avtorsko skladbo. V Nočnem obisku nas bo popeljala v zakulisje oddaje Dobro jutro in odgrnila zavese svojega vsakdana ter spregovorila o ljubezni do življenja na sploh. Z Ano Tavčar bo v zadnji majski noči poklepetal Sandi Horvat.
Neveljaven email naslov