Doma so pogosto hodili v hribe, v tretjem razredu je bila prvič na Triglavu, v petem pa se je udeležila mednarodnega planinskega tabora v Avstriji in to je bil trenutek, ko se je zaljubila. Pa ne v kakšnega fanta, temveč v plezanje. A še preden je plezanje postalo del njenega vsakdana, so bile v otroštvu Martine Čufar Potard druge športne aktivnosti.

Plezalni začetki

Doma so pogosto hodili v hribe, v tretjem razredu je bila prvič na Triglavu, v petem pa se je udeležila mednarodnega planinskega tabora v Avstriji in to je bil trenutek, ko se je zaljubila. Pa ne v kakšnega fanta, temveč v plezanje. A še preden je plezanje postalo del njenega vsakdana, so bile v otroštvu Martine Čufar Potard druge športne aktivnosti.

“Ko sem prišla domov s planinskega tabora, sem hotela le še plezati.”

Za pravi začetek plezalne kariere šteje prvo tekmo, decembra leta 90, na kateri je bila tretja med fanti. Leta 91 je bil prvič organiziran pokal Slovenije v športnem plezanju za mlajše kategorije in od takrat je redno tekmovala in zato tudi vse več trenirala. V svoji kategoriji je bila vedno prva, od leta 94 pa tudi članska državna prvakinja.

Prvič je na stopničke SP stopila leta 97, leta 99 je bila tretja v skupnem seštevku, leta 2001 pa je bilo najuspešnejše do takrat; štirikrat je stala na najvišji stopnički, postala svetovna prvakinja v švicarskem Winterthuru in sezono končala na prvem mestu svetovne jakostne lestvice. Vendar pa tekmovanja niso bila edino področje Martninih plezalnih uspehov. Tudi v plezanju v naravnih stenah je bila v svetovnem vrhu; leta 97 je kot peta ženska na svetu preplezala smer z oceno 8b+.
Martina se je v času svoje športne kariere preizkusila tudi kot vodja, trenerka mladincev in to skupaj z bivšim selektorjem mladinske reprezentance Borutom Kavzarjem, ki smo ga med pogovorom poklicali.

“Plezalci smo zelo eni hipiji, friksoni – neresni ljudje.”

Iz Slovenije v Francijo …

Če z glavo nisi 100% prisoten na tekmi, uspeha ni. In tako je leta 2006 Martina tekmovalno kariero obesila na klin. Nekaj let za tem je našla srečo zunaj naših meja.

“Kot bi že prej čutila, da bom nekoč v Franciji, sem se že zelo zgodaj začela učiti francoščino.”

El capitan

Ko danes gleda fotografije El Capitana na steni v sobi, Martina pravi, da začuti veter, sliši bučanje slapu, petje ptic … A potovanje na vrh je bilo vse prej kot enostavno.

“S seboj imaš tudi prenosno stranišče – in po petih dneh to ne diši najbolje – za tabo letijo muhe, ko to nosiš z gore.”

Ob tem dodaja še zanimivo anekdoto:«Me en malo smešen plezalec z avstrijskim naglasom začne spraševati o El Ninu, da bi ga šel rad splezat. Pred nekaj urami sem ga srečala nad smerjo Separate Reality (7a poč), ko se je pritoževal, da je nikakor ni mogel splezat, kar za Evropejce ni nič čudnega, a za nekoga, ki se podaja v El Cap, v eno od težjih smeri, vseeno nepričakovano. »Ne vem, mogoče se tale Avstrijec zaganja v pretežko smer«, sem si mislila, in mu povedala čisto vse o njej, skoraj do giba natančno, namerno pa sem velikokrat omenila, da so svedri, kjer so, zelo narazen, da je plezanje res tehnično, velikokrat malo adrenalinsko in da je vse skupaj velik zalogaj. No, ko si na koncu izmenjava maile, ugotovim, da človek mora vedeti, kaj je adrenalin in kako se pleza tehnično zahtevne plate; bil je namreč Hansjorg Auer, tisti ki je lani soliral Ribo v Marmoladi!«

Smer 8c lansko leto septembra …

Lanskega septembra je Martina opravila izjemen vzpon v smeri Max power (8c) v francoskem plezališču Bionnyssay. Zgodba ima še eno zanimivost, saj je Martina preplezala smer, v kateri je prvi vzpon pred petimi leti opravil njen mož Nico. V družbi varovalke in nekdanje sotekmovalke Liv Sansoz je uspela v tem večletnem projektu. Zanjo je bila to druga smer težavnosti 8c, leta 2005 je v Mišji Peči preplezala smer Vizija (8c). Takrat je bil to prvi slovenski ženski vzpon v smeri, ocenjeni z 8c in je postala šesta plezalka na svetu, ki ji je uspel takšen podvig.

“Dobro moraš biti telesno pripravljen in najti smer, ki ti odgovarja.”

Martino Čufar Potard lahko v tem tednu ulovite na predavanju v Cankarjevem domu na 11. Festivalu gorniškega filma.