Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Pogovor z virologinjo mag. Katarino Prosenc Trilar, ki je nekaj časa delala pri Svetovni zdravstveni organizaciji
Nočni program, ki ga pripravljamo v studiu RA KP bo glasbeno naravnan. V studio prihaja Platana, ena bolj prepoznavnih obalnih zasedb, ki je nastala poleti leta 1972. Ustanovila sta jo Armando Baruca in Vili Bertok v Koštaboni. Všečnost in neizmerna energija številnih članov zasedbe, sedemintrideset se jih je skozi leta izmenjalo, sta tista dejavnika, ki sta botrovala dejstvu, da je bila Platana v naslednjih petdesetih letih nepogrešljiva na plesih in šagrah v obmorskih krajih in vaseh. Ob zlatem jubileju aktualna zasedba Platane, Armando Baruca, Adriano Baruca, Ervin Može in Marino Marinac, napoveduje veličastni koncert z naslovom Zlati časi. Ta se bo zgodil na velikem odru dvorane OŠ Koper, 5. novembra 2022, ob 20. uri. Nocoj pa Platana z nami v prvi uri nočnega programa RA SLO …
Zeleni in trajnostni turizem v povezavi z ohranjanjem in predstavljanjem kulturne in naravne dediščine, je zapisan v razvojnih načrtih marsikatere slovenske občine. Projektu »Ljubljanica« je Unesco podelil znak najboljših praks za podvodno arheologijo v svetovnem merilu. Kako daleč ali kako blizu je Nauportus oziroma Vrhnika pridobitvi Centra za podvodno arheologijo in uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine? Kaj pomeni oblikovanje »zelenega prstana«? Ali je realna širitev Notranjskega regijskega parka do meja Ljubljanskega barja? Kako plovnost Ljubljanice uskladiti z varovanjem kulturne dediščine in interesi lokalnih skupnosti? Gosta nočnega programa sta bila nekdanji vodja projekta »Moja Ljubljanica« in oblikovalec celostnih prostorskih rešitev Janko Skodlar in trajnostni bojevnik dr. Benjamin Leskovec.
V Mariboru že dve leti deluje Svet za starejše pri mariborski občini. Sestavljajo ga predstavniki organizacij starejših občanov in upokojencev z namenom izboljšati ponudbo mesta za to ranljivo skupino prebivalstva. Pobude že nekaj časa sprejemajo na poseben telefon, nedavno pa so odprli tudi sprejemno pisarno.
Aleksij Kobal je v svojem jedru zavezan slikanju, a njegovi pogledi suvereno drsijo tudi čez druge pokrajine umetnosti – skozi video, glasbo in pisano besedo. Zvok ga je našel dobesedno med železjem, s katerim se je začel poigravati in nazadnje izdelal flavto in dva saksofona. Potem je glasbo raziskoval kot član skupine The Stroj. Čeprav je zdaj spet zavezan svojemu osnovnemu poklicu slikarja, ga zvoki iz preteklosti kdaj še vedno obiščejo. Tako sta letos nastala glasbena kompozicija in video z naslovom Alamut. Spomladi pa je izšel tudi njegov drugi roman Topologija zlatoroga. S slikarjem, glasbenikom in pisateljem Aleksijem Kobalom se bomo podali na nočno plezalno avanturo po intrigantni psihološki zgodbi o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.
Pred govorjenim, racionalnim jezikom, nastopi jezik intonacije, ritma, različnih registrov in melodije. Prav zvočna stimulacija, ki jo tvorijo glasba, besede, fonemi in zvok predmetov iz okolja, znatno vpliva na otrokov zgodnji čustveni, kognitivni, socialni in motorični razvoj. S tem namenom je v okviru mednarodnega projekta B Air za dojenčke in malčke med 6. in 18. mesecem starosti nastala radijska igra z naslovom Glasbena kuhinja. V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihajajo ustvarjalke igre in spremne besede: avtorica libreta in režiserka Tajda Lipicer, skladateljica izvirne glasbe Alenja Pivko Kneževič in strokovna sodelavka projekta, doktorica psihologije in glasbenica Katarina Habe. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem klepetu bo naša gostja muzikologinja Helena Filipčič Gardina, dilomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca.
Kristino Galun poznajo številni obiskovalci Knjižnice Domžale in njenih enot. A Kristina ni le knjižničarka, je ljubiteljica domoznanstva, zbirateljica lokalne zgodovine in zgodb, ukvarja se s fotografijo, slikanjem, piše članke, poje, Slovencem predstavlja japonsko gledališče kamišibaj.
Na nočni obisk prihaja Gaber Marolt, bobnar skupine Nude, ki bo prihodnje leto praznovala trideset let. Je podjetnik, doma in v tujini priznan predavatelj in trener NLP nevrolingvističnega programiranja in avtor pravkar izdane knjige Vzgoja in učenje z manj stresa.
Za zbirko kratke proze Obvoz je letos prejel nagrado festivala Novo mesto short. Liki v zgodbah so običajni ljudje, srečujejo se na postajališčih in peronih, na ulicah in v kavarnah, zaspano se spogledujejo na zgodnjih jutranjih vožnjah, ki jih po dobro znanih cestah vodijo v službo. Če se seveda ne zgodi obvoz, ki jih zdrami iz navajenosti in za nekaj dolgih minut pretrese rutino. Vendar so ti ljudje običajni le na prvi pogled. Bolj ko spoznavamo njihovo potovanje, bolj nam postaja jasno, da bivajo med sanjami in budnostjo, preveva jih tesnobno občutje, da s svetom, ki ga motrijo z roba, nekaj ni v redu. Odmikajo se od njega v nekakšno pasivnost, a ga v sebi še kako intenzivno opazujejo in doživljajo. Avtor nas subtilno vodi skozi njihove zgodbe in nam obenem z lirično globino riše prostore urbanih in obrobnih pokrajin, skozi katere drsijo liki, zatopljeni v svoj miselni tok. Vasi in hiše, ki so nam nekako znane, perone, na katerih smo čakali avtobus, ulice, na katerih vsak dan srečujemo iste ali nove neznance.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Večino pozornosti bomo tokrat namenili žanru, ki so mu rekli Pesmi igralk in avtorjev. Gre za pesmi, ki so jih izvajale igralke, dramske pripovedovalke in pevke in je bila zanje značilna svojevrstna izvedba, ali pa so jih peli pesniki, ki so zanje napisali besedila. V drugem delu noči pa bomo poslušali tiste šansone, ki so žanrsko označeni kot véliki ljudski valčki.
Na nočni obisk pride raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Njegovo ime je Dan Podjed.
Če bi radi slišali, kako zveni švedska balada iz devetega stoletja, bodite to noč z nami. Morda vam je tuja tudi beseda Svitar, ki si jo je naša gostja izbrala za ime zavoda. Ali pa še nikoli niste stopili na grad Rihemberk, enega najstarejših gradov na Slovenskem, ki je postal njen drugi dom. Spoznajte Bojano Čibej, pevko in interpretatorko kulturne dediščine, ki ima prav posebno poslanstvo.
Veliko ljudi si danes začetka dneva ne zna predstavljati brez skodelice kave. Ta pijača je postala tako samoumevna, da pozabljamo, da gre v resnici za luksuzno dobrino in da za ta naš luksuz plačujejo tako lokalni pridelovalci kot okolje. Vse premalo se zavedamo pomena izvora in načina pridelave kave, kar nenazadnje vpliva tudi na njen okus. O tem pa zagotovo veliko ve tokratni nočni gost Tine Čokl, pa tudi o tem, kako kavo pripraviti, da bomo zares dobili popoln napitek.
V nočnem programu bomo gostili Niko Mirt, mlado Mariborčanko, ki se je pred meseci odrekla plašču anonimnosti, pod katerim je Štajerski argo utvarjala dobra štiri leta. Spregovorili bomo o tej - sedaj že kultni blagovni znamki, ta je od objav na družbenih omrežjih prešla na oprijemljive izdelke za vsakdanjo rabo, knjigo, koledar, radijsko rubriko; besede bomo namenili njeni primarni zaposlitvi, je namreč tetoverka, dodali še kakšno o življenju nasploh in ljubezni do štajerskega narečja.
Ste vedeli, da so lahko kokoši ljubeče, zveste in tako kot druge živali, ki jih imamo radi ob sebi, izkazujejo številna čustva, tudi strah, pričakovanje, zaskrbljenost, celo sočutje? Ko se sprehahajaš med tristotimi kokošmi na regenerativni kmetiji Monera hitro spoznaš, da so lahko prijateljice. Miha Dežman z ženo Kristino in dvema majhnima otrokoma skrbi za prvo takšno kmetijo v Sloveniji, na kateri odkrito in podrobno govorijo o načinu pridelave jajc in življenju kokoši, ki so mojstrice oživitve tal. Kako ustvarjajo nove, regenerativne poti v kmetijstvu, ki jih v tem trenutku nujno potrebujemo za dobro družbe in narave v prihodnosti, boste slišali po polnoči.
Neveljaven email naslov