Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5416 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Ali veste, kje je grobnica edinega kralja, ki je pokopan v Sloveniji? To je na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer so v grobnici pokopani zadnji člani francoske kraljeve rodbine Burbonov. A Kostanjevica skriva še številne druge zaklade: cerkev, okrašeno s štukaturami iz 17. stoletja, samostansko knjižnico s številnimi knjižnimi biseri in z več kot 30 prvotiski ter drugo največjo zbirko vrtnic burbonk v Evropi. Ob pomembnih jubilejih, ki jih letos praznujeta cerkev in frančiškanski samostan, je Karin Zorn Čebokli na nočni klepet povabila patra Nika Žvoklja in Mirjam Brecelj iz Frančiškanskega samostana Kostanjevica ter Minko Osojnik, odgovorno konservatorko za sakralno dediščino iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturno dediščine.
ʺŽivali so zanesljive, mnoge med njimi polne ljubezni, pristne v svoji naklonjenosti, predvidljive v svojih dejanjih, hvaležne in zveste. Zahtevni standardi za človeka,ʺ je le ena izmed misli o živalih. Osnovno človekovo poslanstvo je tudi skrb za živali, te nam pomagajo, da odkrijemo in izrazimo tisto najboljše in najlepše v sebi. Naše ljubeče skrbi ne znajo povrniti v človeškem jeziku, a ga skozi neverjetna subtilna, vdana sporočila, v katerih ni nikakršnega pretvarjanja, nadomeščajo s presenetljivem bogastvom telesnih signalov. Živali so resnično ljubeča bitja, v trenutku popravijo naše razpoloženjem ter dobro vplivajo na naše duševno, telesno in tudi socialno zdravje. Dr. Emil Senčar iz ptujske veterinarske bolnišnice živi v tesnem sožitju z živalskim kraljestvom. Sedežna garnitura v njegovi dnevni sobi je s kosmatinci pogosto tako zasedena, da nima kam sesti, pove ljubeče. Kot da bi živali častil, se zdi, je njihov zaščitnik in dobrotnik. O njegovi nerazdružljivi povezanosti z njimi boste veliko slišali po polnoči.
Na TV Slovenija se od januarja predvaja dokumentarno-igrana serija Inhumanum – Umori na Slovenskem, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje nekatere najodmevnejše zločine pri nas, mnenja pa deli tudi zaradi nazornih uprizoritev. Več o tem nam bosta povedala protagonista Boštjan Brezovnik, ki je napisal tudi scenarij, in novinar Janez Krušič, ki je poskrbel za dokumentarni del.
Kurt Vonnegut je ljubezenske zgodbe objavljal v tednikih Colliers, Cosmopolitan , Ladies Home Journal, Saturday Evening Post in drugih ter s honorarji vzdrževal svojo veliko družino. Skozi izbor avtorjevih zgodb se je prav na Valentinovo sprehodila voditeljica Nada Vodušek.
Na klepet je prišel prekmurski glasbenik in ambasador etno glasbe z romsko dušo, Vlado Kreslin, ki je lani zaznamoval svoje tridesetletno delovanje oziroma kot ga je sam poimenoval »Kreslinovanje«. Skozi pogovor in glasbo smo se sprehodili skozi tri desetletja dolgo glasbeno pot, številne koncerte in glasbeno udejstvovanje doma in v tujini. Premierno smo zavrteli tudi novo skladbo.
V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihaja pisateljica, publicistka in scenaristka Nina Kokelj. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov, mladinskega romana ter številnih slikanic. Je tudi strokovna sodelavka projekta B Air, ki ga vodi Radio Slovenija, v okviru katerega nastajajo nove zvočne vsebine za najmlajše in ranljive skupine. V okviru projekta se razvija Bolnišnični radio Pediatko, za katerega nastajajo nove radijske igre tudi izpod njenega peresa. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri nočnega programa smo k pogovoru povabili kustosa-pedagoga Davida Kožuha iz Goriškega muzeja. V tej osrednji muzejski ustanovi na širšem Goriškem so se pred leti z razstavo Igre moje mladosti prvič približali oziroma prilagodili svojo dejavnost tudi slepim in slabovidnim. Sledila je še vrsta odmevnih dogodkov – tako za širšo, splošno javnost kot tudi za ranljive skupine. Da so predvsem zadnjim muzejske zbirke dostopne in prilagojene je velika zasluga prav našega tokratnega nočnega gosta. Poleg njega vam v popotovanju skozi noč predstavimo še dve knjižni novosti – o razvoju izolske kirurgije in izvornem ozadju slovenskega besedotvorja. S pomočjo morskega biologa se podamo v globine spoznavat podvodni živelj, v slovenski Istri pa se seznanimo tudi z novostmi blagovne znamke Love Istria. V sobotnem nočnem programu, ki ga je pripravil novinar Valter Pregelj, vam postrežemo še z utrinkom iz novega dnevnega centra za starejše na Goriškem, manjkale pa ne tudi kulturno-umetniške vsebine.
Po vrnitvi s turneje po Argentini, na kateri je imel številne solistične koncerte za tam živeče Slovence, se mu je porodila ideja o samostojnem nastopu: koncertu s klavirjem. Začel je novo pot, ki pomeni odmik od njegovega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Glasbenik poskuša pop postaviti na tirnice klasične, simfonične glasbe. V tem glasbenem slogu nastajajo tudi njegove nove pesmi, prepojene z romantiko in čustvi. Na nočni obisk pride Primorec Gianni Rijavec.
Gostja nočnega obiska je bila Klara Širovnik. Novinarka in pred leti prejemnica debitantske nagrade za dosežke mladih novinarjev, ki je s svojimi reportažami o ljudeh z obrobja družbe prinesla svež veter v žanr reportažnega novinarstva.
Pesnik umre, poezija živi. Niti postara se ne, tudi če je njen jezik starinski, tudi če nekaterih besed ne izgovarjamo več v današnjem vsakdanu. Vse, o čemer poje poet, je skupno, zato ostaja v mislih in srcih ljudi skozi prostor in čas. Četudi je ostal en sam verz, droben okrušek, ki se je zasidral v spominu in ga brez truda lahko zmeraj znova zrecitiramo na pamet. Ali pa cela pesem, ki smo se je naučili, a ne vemo več natanko kdaj in zakaj. Poezija nam je dana, da jo živimo. Pesem na dan prežene banalnosti stran. Zato slavimo pesnike. To noč bomo slavili Prešerna. Z glasbo, besedo in z vami, dragi poslušalci in poslušalke.
Prostor ob robu gozda je košček zemlje v Pristavi pri Celju, na katerem sta nekoč stali lončarija in kmetija. V zadnjih letih se tu spet prebuja iskra življenja. Delavne ročice, strast do narave in odstiranje srčnih želja so zanetile zgodbo Sobivanja ob gozdu. Njen utrip nam bo približal Miha Belak, ki je resnični klic začutil v prenovi starega posestva ter graditvi skupnosti, ki stremi k sonaravnemu načinu življenja in življenju v harmoniji z vsemi živimi bitji.
Liana Buršič je tokrat v Nočnem obisku gostila glasbenika, ki živita z in za glasbo - pevko Moniko Avsenik, vnukinjo legendarnega Slavka Avsenika, ter basista Anžeta Langusa Petrovića - Dagija. Zaupala sta nam kar nekaj dragocenih zgodb, ki javnosti o svetovni ikoni slovenske narodnozabavne glasbe niso znane.
Tokatna Noč šansonov bo posvečena tako imenovanemu chanson grivoise, opolzkim ali žgečkljivim šansonom, ki je bil poseben žanr, priljubljen v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Peli nam bodo med drugim Charlus, Victor Léjal, Félix Mayol, Dranem, Dalbret, Montél, Paul Lack in Nitta-Jo.
Na nočni klepet prihaja Aleksandra Kelc, po poklicu grafična oblikovalka, sicer pa pisateljica, slikarka, fotografinja in učiteljica za osebni razvoj. Spregovorili bomo o njenem delu in samooskrbi, h kateri stremi. Z njo bo klepetal Robert Zajšek.
Kje se srečata zgodovina pomorstva in umetnostna zgodovina? Zakaj ne smemo dovoliti, da bi nam bogata zbirka umetniških del in drugih predmetov Splošne plovbe spolzela iz rok, tako kot nam je naš edini ladjar? Koliko novodobnih stavb obmorskih mest Kopra, Izole in Pirana bi lahko uvrstili med vrhunska arhitekturna dela? Zakaj so Pirančani leta 1896 vzklikali 'Tartini in piassa, ali Tartini na trgu'? O vsem tem, pa tudi o veslanju po beneško, se bomo pogovarjali z nocojšnjo gostjo Duško Žitko, umetnostno zgodovinarko, muzejsko svetnico in kustosinjo piranskega pomorskega muzeja, ki je v svoji dolgoletni poklicni poti objavila več kot sto del, povezanih z umetnostjo in našo pomorsko dediščino. Njeno zadnje delo, Iztrgano pozabi, pa je monumentalen poklon Splošni plovbi. Kot pravi, ima srečo, da lahko dela to, kar jo najbolj veseli, v morje pa je dobesedno zaljubljena. Na nočni obisk jo je povabila Lea Širok.
Njena popotovanja po poljih umetnosti in teorije so številna in raznovrstna. Kot akterka je igrala v predstavah, kot dramaturginja je delovala v več gledališčih. Kot kritičarka je pisala o scenskih umetnostih, bila je novinarka in urednica redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent, soustanoviteljica zavoda in odgovorna urednica revije in založbe Maska, članica strokovnih žirij ter selektorica festivalov, tudi Borštnikovega srečanja. Zadnjih nekaj let je odgovorna urednica male Založbe/*cf., ki med bralce prinaša pomembne knjige. Vodi jo misel, da si bralci zaslužijo samo najboljše vsebine, vrhunske, uredniško in strokovno pregledane prevode in da je ob tem treba nenehno preverjati tudi lastno pozicijo, biti kritičen do svojega dela. Amelia Kraigher svoje poslanstvo vidi v prispevku k večji slišnosti humanistične kritične misli.
Gost nočnega obiska je bil dr. Uki, kot mu pravijo njegovi dijaki. Uroš Ocepek je profesor matematike in računalništva, ki je nedavno prejel najvišje priznanje republike na področju srednjega šolstva. Ukvarja se z raziskovanjem na področju umetne inteligence, programira in se ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem. Je angažiran učitelj, ki na inovativen način pretresa vrednote kolegov, predvsem pa zmanjšuje razdaljo med katedrom in dijaškimi klopmi.
Petek in sobota sta zabavna dneva: na Radiu Slovenija je Radio Ga – Ga, na Televiziji Slovenija pa Kaj dogaja. Ker je od silvestrske epizode minil že skoraj mesec dni, satirično oddajo Kaj dogaja mnogi že pogrešamo. Da bi čas hitreje minil, Iztok Konc na Nočni obisk ni povabil odličnih Tilna Artača ali Admirja Baltića in tudi Igorja Bračiča ne. V noči s sobote na nedeljo bo njegova gostja glavna ženska predstavnica, izvrstna sovoditeljica, igralka v žajfnici in back vokalistka Alenka Marinič. Kaj se dogaja v zakulisju oddaje? Kakšni so odzivi nanjo – kritike ali pohvale? In tudi zakaj je satira v današnjih časih celo potrebna?
V nočni program smo povabili fenomen športa, imenovanega kajtanje, Tonija Vodiška. Že od malih nog je veljal za čudežnega dečka, trikrat zapored je bil mladinski svetovni prvak, dandanes pa nosi celinsko in svetovno krono v članski konkurenci in velja za prvega favorita na poletnih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, v katerem bodo jadralske tekme v morju pred Marseillem. Tik preden je odšel na priprave na Kanarske otoke, ga je na pogovor povabil voditelj Iztok Novak Easy.
V studio je prišla igralka, katere opus vlog presega število 200. Ko govorimo o njej, govorimo o celoviti ustvarjalni osebnosti. O umetnici, v kateri se ustvarjalno prepletajo gledališče, poezija, proza, dramatika, nagovori, eseji, spremne besede in še in še in še ... Ona je dokaz, kako tesno je ena sama kreativnost povezana z osebnostjo in kako je ustvarjalen človek hkrati tudi družbeno angažirano bitje. V svoji karieri, ki ji nikakor ni konca, je odigrala vlog za kar nekaj igralskih življenj, vedno iskreno in s popolno predanostjo. Dolga kilometrina igralskega poklica jo je izurila do te mere, da se kakor dober dirigent poigrava z občinstvom, ga vodi, umirja, razburja, požene v galop in spet umiri ter v ravno pravšnjem trenutku poda poanto dialoga ali prizora. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Sašo Pavček.
Neveljaven email naslov