Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
"Ljubite umetnost v sebi in ne sebe v umetnosti." Ta misel Stanislavskega prežema življenje nočnega gosta, ki bo razkril, kako se je znašel v igralskih, režiserskih in pedagoških vodah, kako se je mesec obiska Amerike razvlekel v več kot 20 let, pa o sodelovanju z Georgeem Clooneyjem in Cate Blanchett. Dodal bo, kako je bilo z ustanovitvijo Slovenskega narodnega gledališča Kranj s sedežem na Kokrici, ki v slovenski gledališki prostor prinaša nov vetrič. Radovednost bo Luciji Grm potešil igralec, režiser in pedagog Igor Korošec.
Nočni program tokrat pripravljajo iz koprskega studia. Mojca Klarič je na klepet povabila Stojana Ščuko. V prostem času obiskuje rock koncerte po Evropi, sicer pa je zaljubljen v naravo, zaljubljen je v pasje kosmatince, ukvarja se z botaniko, mikologijo, lovi ribe, sprehaja psa, obrezuje 79 oljk in ogromno najrazličnejših sadnih dreves, je tudi ornitolog. Tretji mandat je na čelu Javnega zavoda park Škocjanske jame. Z Mojco Klarič bosta govorila o projektih, ki tečejo v Parku Škocjanske jame, pa o lastnostih dobrega direktorja in o krasnih sodelavcih. Spomin bo segel v njegovo otroštvo in k sorodnikom na Kras. Odkrito bo direktor parka spregovoril tudi o tistem, česar mu doslej ni uspelo uresničiti.
Na nočni obisk pride 30-letni glasbenik iz Laškega, ki s skupino Dejan Dogaja že več let razveseljuje staro in mlado občinstvo po Sloveniji. S Poskočnimi muzikanti je začel svojo kariero, se preizkusil kot klarinetist in pevec, danes pa ga obožujejo številni mladi poslušalci. Znan je po izraziti irokezi, ki je njegov zaščitni znak. V glasbo in nastopanje je zaljubljen, morda se nekoč loti tudi vodenja otroške razvedrilne oddaje. Dejan Krajnc bo na Prvem nastopil malo po polnoči, ob spremljavi kitarista pa bo zapel tudi nekaj slovenskih popevk. Z njim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
V nočnem programu bomo potovali s popotnikoma Stanko in Igorjem Benčevičem, ki sta bila v začetku leta v Mehiki in Braziliji. Ptujčana s svojim ustvarjalnim pristopom že leta sooblikujeta gostinsko, turistično in kulturno podobo najstarejšega slovenskega mesta, z Muzikafejem pa sta ponesla v svet tudi ime našega starodavnega mesta. Z nami bosta delila svoja zelo raznolika doživetja.
Kot otrok je igral kljunasto flavto, potem je presedlal na violončelo, dokler ni pri trinajstih letih našel pravega instrumenta zase – bobnov. Od njih se ni več ločil in kmalu mu je postalo jasno, da bo glasba njegov poklic in njegovo poslanstvo. Navdušil ga je predvsem jazz, s katerim ga je spoznal profesor Adam Klemm. Na KGBL v Ljubljani je vpisal smer jazz bobni, potem pa študij nadaljeval na eminentni CODARTS university v Rotterdamu, kjer je leta 2020 diplomiral. Z magistrskim študijem je nadaljeval na amsterdamskem konservatoriju. Amsterdam je trenutno njegov drugi dom, v njem ustvarja in sodeluje s številnimi glasbeniki, dejaven pa je tudi v programih Inštituta za raziskave umetnosti, kritične misli in filozofije Inštitut.abeceda pod vodstvom Dréja A. Hočevarja. Na letošnjem Jazz festivalu v Ljubljani predstavlja svoj avtorski projekt Introducing Domen Cizej, set petih albumov z različnimi zasedbami. Na nočni pogovor ga je povabila Nada Vodušek.
V Nočnem obisku smo naredili sklep dogajanja na festivalu Parada ponosa. V goste smo povabili Katjo Sešek z Društva Parada ponosa, ki vodi program Varne in vključujoče šole. Sešek aktivno udejanja namero, da bi šole postale bolj prijazen prostor za mlade LGBTIQ+ osebe. Spregovorila je o izzivih uvajanja tovrstnih tematik v šole, o nestrpnem odnosu družbe do raznolikosti in o neodzivnosti ministrstva na pozive k sodelovanju. Ali je boj ene marginalizirane skupnosti boj za pravice vseh? Kako implementacija spremenjenega družinskega zakonika poteka v praksi? Koliko je posvojitev otrok s strani istospolnih parov? Vprašanja je Katji Sešek postavljala voditeljica Eva Lipovšek.
Ne zgodi se pogosto, da mora gost Nočnega obiska predčasno oditi iz službe, da lahko ob polnoči že sedi v našem studiu. In prav to se bo zgodilo nocoj – na poletno noč muzejev. Gost Nočnega obiska bo namreč paleontolog Matija Križnar. Poletno noč muzejev, ko so muzeji in galerije odprti do polnoči, bo podaljšal s pogovorom v živo v etru nočnega programa. Mag. Križnar je zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer skrbi za zbirko najdragocenejših slovenskih fosilov. Vas zanima, kaj se je dogajalo nekoč pri nas? Zato vas Matija Križnar in Iztok Konc vabita, da prvi uri v noči na nedeljo preživite z njima.
V nočnem programu boste slišali pogovor z Izidorjem Simčičem. Prihaja iz Brd, kjer ga skoraj vsi kličejo Dorče. Njegova igra otroških let je bila lepšanje prostorov, kasneje se je odločil za študij arhitekture, izkušnje pa nato pridobival v tujini. Da si Izidor Simčič zasluži posebno mesto v knjigi razvoja Brd, so mu v tem mesecu znova priznali na briški občini, saj je z njegovo pomočjo postala ena pomembnih turističnih destinacij.Pogovor je pripravila Eva Furlan.
Manca Udovič se pred radijski mikrofon vrača v drugačni vlogi, kot je zanjo običajno. Kot gostja nočnega programa in ne kot nastopajoča na koncertu ali radijska novinarka, kar je nekoč že bila. Zdaj je ustvarjalka glasbe, skladateljica in glasbena pedagoginja, ki s svojo zasedbo RoManca nastopa po odrih po vsej državi. Kje išče navdih in kako skuša navdihniti mlajše? Še vedno začuti metuljčke, ko igra na koncertih? In nenazadnje – ali igra klavir tudi takrat, ko ji ga ne bi bilo treba? Med črno-belimi tipkami, ki včasih igrajo vesele, včasih pa bolj resne skladbe, se bo z njo sprehodil njen nekdanji radijski kolega Jure K. Čokl.
V četrtkovem nočnem programu bomo prisluhnili zanimivim pogovorom. Gostili bomo mariborske aktiviste iz Iniciative mestni zbor, ki se že 10 let trudijo, da bi mestna oblast slišala tudi glas običajnih meščanov. Pogovarjali se bomo tudi z dobitnico letošnjega Borštnikovega prstana Natašo Matjašec Rošker. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi: domači zasedbi Bomb Shell in pevcu Simonu Vadnjalu. Ob koncu nočnega druženja pa se bomo zazrli tudi v zgodovino.
Morda se zdi, da se človeku, ki se seznani z diagnozo bipolarne duševne motnje, popolnoma podre življenje, da bo moral trajno uživati zdravila, ob pomoči katerih bo sploh lahko normalno deloval. Vendar je resnica lahko tudi drugačna. Tone Vrhovnik Straka živi z diagnozo bipolarne motnje že več kot tri desetletja, in to brez zdravil. Zase pravi, da je le nekoliko nenavaden v tem, da je v čustvovanju bolj ekstremen, da ga včasih bolj nagiba na en, včasih pa na drugi konec lestvice. In če se človek kdaj zatakne na enem koncu, velja, da se je treba zdraviti z zdravili na recept. Obstajajo pa tudi alternative. Naš gost je kljub bipolarni motnji uspešen v svojem poklicu, dejaven v društvu Poglej in v številnih drugih dejavnostih. V sodelovanju s civilno družbo in stroko si prizadeva za spremembo zakonodaje in pogleda na psihiatrično oskrbo. V trenutkih, ko zdrsnemo na spodnji konec lestvice, v depresijo, najbolj potrebujemo nekoga, ki si bo vzel čas in se z nami pogovarjal.
Na tokratnem Nočnem obisku se nam je pridružil gledališki in televizijski igralec Matej Zemljič. Kljub temu da je predstavnik mlade generacije igralcev, je širši slovenski javnosti že dobro znan. V preteklosti je nastopal v mnogih slovenskih gledališčih, veliko pozornosti pa je pritegnil tudi z vlogami pred kamero. Med večjimi uspehi je vsekakor vloga Andreja v celovečernem filmu Posledice. Čeprav mineva že pet let od njegovega izida, film ob vsakem ponovnem predvajanju vzbudi pozornost gledalcev in gledalk. Z Matejem Zemljičem se je pogovarjal Rene Markič.
Z namenom, da bi imeli bolni otroci tudi v bolnišnici v Ljubljani šolo, je bila leta 1951 ustanovljena Bolnišnična šola. Ta ohranja in krepi življenjsko perspektivo in osmišlja dneve bolnih otrok. Ob šolskem delu pa izven bolnišničnih zidov nastaja še več drugih vsebin, med njimi so tabori sonca in radosti in bolnišnične olimpijske igre. Več o poslanstvu in delovanju šole bo v noči s sobote na nedeljo povedala profesorica Manja Žugman, vodja bolnišničnih šolskih oddelkov Osnovne šole Ledina. Na Nočni obisk po polnoči jo je povabila voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Zveza prijateljev mladine Slovenije letos obeležuje 70 let. Njena prva skrb so otroci, mladi in družine. S številnimi programi in akcijami si prizadeva, da bi jim pomagala, zastopala njihove interese in ščitila njihove pravice. Breda Krašna že vrsto let dela kot generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije, že prej pa je sodelovala z njimi kot prostovoljka. Njena profesionalna pot je pisana, seznam vseh ostalih dejavnosti dolg, saj je Ankarančanka Breda Krašna ena tistih, ki ne znajo sedeti križem rok. K pogovoru jo je povabila Nataša Ugrin Tomšič.
V studio je prišel doktor filozofije in komparativist, predvsem pa – kot diplomirani slikar – stripar in ilustrator. Njegovi stripi že več kot 20 let izhajajo tako v digitalnih kot v tiskanih medijih ter v knjižni obliki. Ustvaril je več stripovskih albumov, ilustriral knjige za otroke in mladino ter poskrbel, da je inteligentni in duhoviti strip redno izhajal v časopisu. Velja za enega glavnih in najbolj aktivnih zagovornikov stripa ter risoromanov pri nas. Je soustanovitelj in soorganizator mednarodnega festivala Tinta, na Poljanski ulici v Ljubljani pa je odprl knjigarno Stripolis, ki presega meje prodajnega prostora, saj deluje tudi kot atelje in zavod za gojenje stripovske kulture. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Izarja Lunačka.
Gostja nočnega programa bo Petra Bašl, optičarka, ki za svoj poklic pravi, da je to poklic preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V to delo se je zaljubila že v otroštvu, ko je opazovala optiko v soseščini. Se ljudje zavedamo pomembnost oči? Na kaj moramo paziti pri nakupu očal? Naši gostji, ki je poslovna ženska, izzivi niso tuji, sprostitev in mir pa poišče v naravi, saj z družino živi na Pohorju? Prisluhnite malo po polnoči.
Pogovor z nekom, ki odhaja. Slovo prijateljev. A tega drugega ni na odru. Njegov stol je prazen. Očitno je že odšel. In tisti, ki je ostal, sam pri sebi preigrava slovo. Pripoveduje nam, ki se morda ob tem spomnimo svojih sloves, svojih monologov, izgovorjenih v bolečo tišino. Predstava Disco inferno je avtorski projekt igralca Luke Bokšana, v katerem skozi skoraj prazno, minimalistično scenografijo oder reže notranje trenje. Z zadržano igro brez poudarjenih gest in s sijajnim gibalnim koncem – "plesom" z dvema barskima stoloma gledalca ves čas drži v napetosti. Z monodramo, eno najzahtevnejših igralskih nalog, je pravkar magistriral na AGRFT v Ljubljani. O njegovi dozdajšnji igralski poti, o gledališču in umetnosti, o željah in prihodnosti se z Luko Bokšanom pogovarja Nada Vodušek.
Obnovitveno kmetovanje bi lahko razložili tudi kot inteligentno kmetovanje, posvečeno mikroskopskim organizmom , ki jih s prostim očesom ne moremo videti, zato si težko predstavljamo, kako bogato je lahko življenje pod našimi nogami. Pri Curkovih na Kmetiji Zeleni pašnik na Griču so doma mnogi. Ne le Klara in Miha, še zelo mladi gonilni sili kmetije, tam sta še otroka, Ema in Tine, kunci, piščanci, kokoši, ovce, krava cika Rozi, Sultan - čuvaj, muca, deževniki in mnogi ostali, neomenjeni, ki pričajo o tem, kako živa, rodovitna in bogata so lahko tla, če zanje ustrezno in trajnostno skrbimo. V simbiozi. Živali, rastline in ljudje. Temeljni vidik takšnega, revolucionarnega načina kmetovanja, je tudi zadovoljevanje potreb po prvovrstni hrani. Kako lahko in tudi podjetno je pravzaprav zemljišča bogatiti z obilico organske snovi, skrbeti za njihovo ravnovesje, s tem zaslužiti in naravi vračati, kar nam da, boste poslušali po polnoči, ko bosta naša gosta Klara in Miha Curk, ki živita in ustvarjata drugače od večine slovenskih kmetov. Napredna? Še kako.
Vstop v nedeljo bo zelo glasbeno obarvan – pokukali bomo namreč v življenjsko zgodbo in v 50 let petja opernega pevca in pevca zabavne glasbe. Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev v Trevisu dobil nagrado za najobetavnejšega mladega opernega pevca, je dvakratni zmagovalec festivala Melodije morja in sonca – prvič v duetu s Heleno. Ja, zdaj že veste, da bo gost nočnega programa Nace Junkar. Veliko pesmi v njegovi izvedbi bogati naš arhiv, a gostiteljico Lucijo Grm bodo predvsem zanimale zgodbe, ki jih je pisalo njegovo bogato glasbeno ustvarjanje.
V tokratni oddaji Nočni obisk vas vabimo v svet glasbe. Faraoni, legendarna skupina iz Izole, ki je bila ustanovljena leta 1967, gre po desetih letih spet skupaj na oder portoroškega Avditorija. Pred koncertom, ki bo 24 junija, so medije povabili na srečanje. Nelfi Depangher, Piero Pocecco, Tulio Furlanič, Marjan Malikovič in Slavko Ivančič so Nataši Benčič pripovedali zgodbe, ki jih je pisala njihovo življenje in njihova glasba.
Neveljaven email naslov