Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Tomaž Rauch je skladatelj, pevec in multiinštrumentalist. Še posebej ga zanima ljudska glasba, z njo se je začel poglobljeno ukvarjati v skupini Trinajsto prase. Igral je tudi v skupini Črnobela muzika, še danes pa je član Marko bande, ki je lani izdala novo ploščo. Osnova njegovega skladateljskega ustvarjanja je raziskovanje zvokov posameznih akustičnih in ljudskih glasbil, piše glasbo za zbore in priredbe ljudskih pesmi in viž ter avtorsko glasbo za igrane, animirane in dokumentarne filme, zanima ga tudi ustvarjanje za otroke. Poleg glasbe za lutkovne predstave in radijske igre je pred kratkim ustvaril tudi izvirno zvočno igro za dojenčke. O vsem tem bo pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma na nočnem obisku v nedeljo. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V pravljične svetove se s svojimi ilustracijami podaja ilustratorka Vesna Benedetič, ki jo boste lahko spoznali v tej uri. Rojena je v Gorici, nato je živela v Trstu in se pred leti preselila v Škrbino na Kras, kjer ustvarja v svojem ateljeju, ali jami kot jo rada poimenuje. Ustanovila je tudi Zavod za mreženje umetnosti, dve desetletji je sodelovala z mladinsko revijo Galeb, kasneje z glasilom Pastirček. Ustvarja že več kot 30 let, a risanje jo spremlja že od nekdaj. Njene slike pa so na ogled tudi v sobah pediatričnega oddelka bolnišnice v Trstu. O tem projektu, povezovanju umetnikov, zakaj so v njenih ilustracijah v ospredju živali in luna ter potovanjih v eno izmed afriških dežel ...
Kako vplivajo na rastline in tudi na našo hrano novodobne kemikalije, ki jih najdemo v vodi? Od ostankov zdravil, kofeina, do hormonskih motilcev. In kako vpliva na zemljo in onesnaženost vode mikroplastika? Tudi to so področja, ki jih raziskuje profesorica na biotehniški fakulteti, doktorica Marina Pintar, mednarodno priznana strokovnjakinja za namakanje tal in kmetijsko pridelavo. Voda postaja redka dobrina, pravi, zato je pomembno pravilno upravljanje z njo. Na nočni pogovor jo je povabila voditeljica Alenka Terlep.
Pred tremi leti je izdala knjigo Stres, kuga sodobnega časa. Postala je uspešnica. Maja lani je izšla njena druga knjiga Smem biti to, kar sem. In kdo pravzaprav smo? Kaj je naša identiteta? Odkrivanje sebe je dolg proces in Maja Megla je svoje jedro dolgo odkrivala skozi meditacijo. Njeni knjigi nista preprosta vodnika za samopomoč z navodili in napotki, temveč kompleksni študiji in analizi človeških mehanizmov, ki pa sta usmerjeni v konkretne rešitve. Pravi, da so jo mnogo bolj kot katerakoli šola izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer njen tukajšnji status in znanja niso pomenila nič. Tam je bila samo človek. Dolgoletno novinarsko delo jo je izmojstrilo v raziskovanju in pisanju. Zdaj namesto člankov nastajajo obsežnejše knjige, a način delovanja ostaja enak: iskanje resnice in brskanje za odgovori. Od nekdaj me je, tako kot Goethejevega Fausta, gnala radovednost, kaj »drži svet v tečajih«, zakaj smo ljudje in družba takšni, kot smo, kakšni mehanizmi nas poganjajo in kako bi lahko bilo drugače, pravi Maja Megla, nočna gostja voditeljice Nade Vodušek.
»Nomen est omen« pravi latinski rek, ki pomeni, da ime določa človeka. In v primeru naše nocojšnje nočne gostje še kako drži. Regina Križaj, prvakinja ljubljanske operne in baletne hiše, je dejansko »kraljica« baletnih podijev. O plesu, gibu, telesu, glasbi, pa tudi vseh neromantičnih plateh te romantične umetniške zvrsti nam bo zaupala nocoj v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Ob lesketajočih se lučkah, trku kozarcev s penino, bogatemu preživljanju časa s tistimi, ki nam pomenijo največ, bomo zopet kmalu prileteli ob trdna tla. Novo leto, novi izzivi, neuresničena pričakovanja, razočaranja, ki jih kdaj ne moremo skriti niti obvladati. Pa mora res biti vsakič tako? Nikakor. V posebni ponovoletni oddaji nam bo Marija Kočevar, soavtorica knjižnih uspešnic o zdravilni moči začimb, razložila naravo stresa, kaj ta napravi v telesu in kako se moramo nanj odzvati. Kaj moramo takrat jesti, piti in zakaj prav to. Da pa bomo tudi sijali v novem letu, bosta z voditeljico Vesno Topolovec govorili še o negativnem vplivu stresa na lepoto – kako poskrbeti zase tudi v takšnih trenutkih. Prisluhnite nam, po polnoči.
Robert Gregorčič je kuharski mojster. Požigi v mamini kuhinji pri 10-ih letih njegovega kuharskega genija niso zaustavili. Želel se je učiti od najboljših, najprej v takratni Mercatorjevi restavraciji v Moskvi, nato v multinacionalki, kjer je v samo 2 mesecih postal vodja izmene, v šestih mesecih vodja kuhinje in v letu dni vodja obrata. Mesto šefa kuhinje na Gradu Otočec je bilo logično nadaljevanje njegove vzpenjajoče se kariere. Danes vodi dve restavraciji. Ošterijo v Dolenjskih Toplicah in Dvorec Gregorčič v Šmarjeti. Če ne bi bil kuhar, bi bil arhitekt. Je izredno karizmatičen človek, tudi motivacijski govornik na Višji turistični šoli. Ljubi preprostost lokalnih sestavin, iz katerih zna doseči popolno harmonijo na vrhunskem krožniku. »Jedi bi ljudi morale pomirjati, v njih vzbujati radost« razmišlja naš nočni gost. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec. In, ja, tudi silvestrski klasični meni nam bo z nekaj triki dvignil na višjo raven.
V nočnem programu bomo - zadnjič v letu 2021 - pozdravili iz mariborskega studia. Tudi zato bomo izbranima sogovornikoma postavili vprašanje, od kakšnega leta se poslavljamo, kako smo ga na radijskih valovih obeležili in kaj si želimo v letu 2022. Zanj upamo, da bo - kot je ponavadi zapisano v novoletni poslanici – srečno in zdravo. Preplet zanimivih vsebin bosta med drugimi obogatila tudi izjemna glasbenika, Ana Bezjak in Marko Črnčec. Nočna voditeljica bo Helena Ajdnik.
Za druženje z Ježkom je čas zmeraj pravi. Vse, kar je zapisal, povedal in zapel, je živo, aktualno, se nas dotakne. V radijskem arhivu je shranjenega veliko njegovega bogastva, ki nam ga je zapustil v posluh in poduk. Čeprav ni bil nikdar ne pokroviteljski, ne obsojajoč. Bil je tankočuten, prodoren in iskriv opazovalec življenja. Rad je imel ljudi. In mi imamo radi njega. V dneh, ko prižigamo lučke vseh barv, še posebej zveni njegovo sporočilo – Ljudje, prižgimo luč, ki ga je posnel januarja 1976 za radijsko oddajo "Spoznavajmo svet in domovino." V nočnem programu bomo poleg njegovega glasu prisluhnili tudi drugim izvedbam njegovih pesmi. Glas, kot je njegov, nikoli ne utihne. Predaja gre iz roda v rod, njegova pot nikdar ne gre od tod, če parafraziramo naslov enega od besedil, ki je doživelo že mnogo izvedb – od Marjane Deržaj pred desetletji, do Nine Strnad danes. V nočni klepet, med preplet glasbe in besede voditeljica Nada Vodušek tokrat vabi tudi vas in vaše misli, občutja in spomine na Franeta Milčinskega Ježka. Prižgimo luč skupaj!
Vedre in trpke prihode obrazov, ne-vidnih, prisotnih, premalo upoštevanih, drugorazrednih piše na hrbtni platnici knjige Staneta Padežnika Brez slepomišenja, katere podnaslov je podoben – vedre in trpke prigode slepih in zaslepljenih. V tokratnem močnem programu bo voditeljica Lucija Grm podelila nekaj zgodb, v eter pospremljenih z glasbo tujih slepih in slabovidnih skladateljev in izvajalcev.
Prazniki - že drugi takšni bolj za eno figo. Ampak če mislite, da ste te dni sami, naj vam povemo, da niste. Vabimo vas v nočni program, ki je zanimiv, zabaven, tudi žalosten. Predvsem pa v njem spoznamo, kako različni smo ljudje v resnici. In kako kljub vsemu potrebujemo drug drugega. Po polnoči vas pričakuje Mojca Blažej Cirej, pridružite se ji.
V prvi uri, ki prihaja, se bomo sprehodili po Krkavčah, ki je ena najstarejših vasi Slovenske Istre in je biser koprskega zaledja. Kraj leži nad reko Dragonjo in tam živi Pavel Goja..…
Letos je zveza društev slepih in slabovidnih izdala izjemno antologijo slepih in slabovidnih literatov in likovnikov, ki so resnično premalokrat videni in predvsem slišani. Da vsaj malo ublažimo to dejstvo, je za tokratni nočni program voditeljica Lucija Grm iz te velike knjige izbrala nekaj pesmi in odlomkov nekaterih poetinj in poetov, pisateljic in pisateljev, ki so predstavljeni v knjigi z naslovom – Kipi v nas hrepenenje, iz arhiva Radia Slovenija pa potegnila nekaj morda že zaprašenih posnetkov pesmi slovenskih slepih in slabovidnih skladateljev oziroma izvajalcev. Pogledali bomo v svet slepih – in morda spregledali.
Mariborsko DJ-ko Teo Vučkovič označujejo tudi za ambasadorko tehno glasbe. Ne le zaradi dolgoletnega ustvarjanja, temveč tudi zaradi predajanja znanja na najmlajše. Več o svoji poti nam bo v družbi učencev zaupala v četrtkovem nočnem programu. Nočni voditelj bo Bratko Zavrnik.
Pred skoraj dvema letoma je spakirala kovčke in zapustila mesto. Zdaj kmetuje na eko kmetiji Na Samini. Prideluje ekološko zelenjavo in zelišča in redi prepelice. Ekološka pridelava in lokalna preskrba s hrano sta njena sedanjost. In verjame, da tudi naša prihodnost. Delo na kmetiji je trdo in zahtevno, še posebej, če s prstjo ravnaš odgovorno in spoštljivo, je ne izčrpavaš, ne uporabljaš težke mehanizacije, škodljivih pospeševalcev pridelka in lažnivih marketinških trikov. Še zmeraj jo lahko slišimo na Radiu Študent, vendar ne več tako pogosto. Mnogi jo poznamo tudi kot pesnico. O odločitvi za prehod iz kulture v agrikulturo, o ranih jutrih na njivi, pa tudi o pesniških momentih življenja z naravo se bo z Ano Marijo Garafol pogovarjala Nada Vodušek.
Vas zanima jadranje? Ste vedeli, da imamo v Sloveniji podjetje, ki proizvaja rekreativne jadrnice, konkurenčne na svetovnih trgih? Bi radi izvedeli kaj več o življenju na jadrnici in celo o prečkanju Atlantika z jadrnico? Z Andražem Mihelinom, soustanoviteljem in direktorjem podjetja Seascape ter prekaljenim jadralskim mačkom, se bom v tokratni oddaji Nočni obisk pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Na nočni obisk prihaja Gorenjec, ki je star toliko kot je mlada slovenska država – 30 let. V Begunjah na Gorenjskem je kot predstavnik tretje generacije sledil glasbeni poti očeta ter velikega dedka. Že 11 let z ansamblom in novim pevcem razveseljuje staro in mlado, po Sloveniji in Evropi. Gost nočnega programa in voditelja Andreja Hoferja bo oče dveh deklic ter harmonikar Sašo Avsenik.
Na nočni obisk prihaja Irena Dolinšek iz Portoroža. V zlatih letih portoroškega turizma je bila vodja prireditev, animatorka, pred tem turistična vodička. Danes, pravi, uživa v svobodi, ki jo je zaživela po upokojitvi. Še vedno je izjemno dejavna. Tudi v tem predprazničnem času otrokom in starejšim običajno prinaša dobro voljo s svojimi zgodbami, ki jih pripoveduje v kateri od vlog. Lahko je Rdeča vila, gusarka, Rosa Klemenetina. A ker pandemija tudi letos omejuje neposredne stike, je bolj aktivna na facebooku, kjer spremlja tudi stisko mladih, ki jo je zaradi omejevanja stikov prinaša pandemija.
Med študijem grafičnega oblikovanja se je odločila, da poskusi srečo kot vizažistka v New Yorku, meki modne industrije. Da je tam lahko živela, je pomagala v gostinstvu, posledično pa začela razmišljati o promociji slovenske kulinarike v ZDA in odprla svoje catering podjetje. Po sedmih letih se je vrnila v rodno Novo mesto, kjer zdaj Slovencem predstavlja eno od tradicionalnih ameriških dobrot: pite, tako sadne kot kremne. Maja Kumelj je s svojimi pitami osvojila že marsikaterega slovenskega sladkosneda, z nasveti in lastnimi izkušnjami pa pomaga tudi ostalim, ki bi želeli svoj kuharski hobi spremeniti v posel. Sladek in ameriško obarvan Nočni obisk Maje Kumelj bo gostila Andreja Čokl.
V nočnem programu bomo s sogovorniki odstirali duh časa in prostora in iskali odgovor na vprašanje, ali je vloga človeka ob praznikih drugačna kot sicer, zakaj ob koncu leta nekateri posamezniki tako radi delajo osebne zaključke? In kako je z novoletnimi zaobljubami? Se jim zavežemo ali vidimo 1. januar kot samo še en datum na koledarju, ki pomeni le nov dan in nam daje novo priložnost? V nočno družbo vabi voditeljica Helena Ajdnik.
Neveljaven email naslov