Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Naš gost bo kipar Andrej Grabrovec - Gaberi, ki sodi med ugledna imena mariborske, slovenske in evropske likovne ustvarjalnosti. S svojimi deli krasi številne javne prostore evropskih držav, in je prvi slovenski kipar, ki je prejel visoko priznanje za svetovne dosežke na likovnem področju. Predstavili bomo dve ekološki kmetiji, ki so ju obiskali osnovnošolci, ob svetovnem dnevu oživljanja pa spomnili, kako pomembno je pravočasno ukrepanje. Svoje nove skladbe pa nam bo predstavila Neisha. Nočna voditeljica bo Darinka Čobec.
Koliko razočaranj potrebujemo za pravo ljubezen; koliko strahu, da zberemo pogum za soočenje z neznanim; koliko sovraštva moramo premagati, da začnemo spravo; kolikokrat nam mora spodleteti, da najdemo svoj potencial; koliko izgube moramo preživeti, da smo srečni; kolikokrat moramo oditi, da prispemo? Na ta vprašanja bosta med drugim odgovarjala avtorja predstave »Koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo«, v življenje in delo sodobnih bardov Mateja Recerja in Gregorja Zorca pa bomo pogledali oziroma poslušali tudi na podlagi njunega glasbenega izbora. Voditeljico Lucijo Grm bo zanimalo tudi – zakaj igralski poklic in kako z njim živeti – in preživeti.
V tokratni Noči šansonov se bomo z Édith Piaf podali iz poznih 30-ih let v prvo polovico 40-ih 20. stoletja. Gre za obdobje, v katerem je Édith prvič zapela številne šansone mnogih avtorjev, s katerimi je nato sodelovala vse do konca življenja, kot so bili Henri Contet, Marguerite Monnot in Michel Emer, pod marsikatero pesem pa se je podpisala tudi sama. K poslušanju Édith Piaf vas vabi Miha Zor.
Tik preden skočimo v zimski čas in si še skrajšamo beli del dneva, vas Mojca Blažej Cirej vabi na nočni klepet. Stvari, ki nas žulijo, je cel kup, ampak tudi takih, ki nam ogrejejo srce, je veliko. Recimo kuža, muca, dobra knjiga, šale, dogodki v vašem kraju, prijatelji. Tem za pogovor prav gotovo ne bo nikoli zmanjkalo, obljublja Mojca.
Na nočni obisk prihaja popotnica, publicistka, po izobrazbi novinarka Anja Kovačič. 34-letna ustvarjalka spletnih zapisov Blue eyes discover prihaja iz Celja, a je v zadnjih letih prepotovala nemalo sveta. Naključje je hotelo, da je na začetku pandemije namesto 7 kar 47 dni ostala ujeta na Salomonovih otokih med neznanimi ljudmi in običaji. »Prisilni dopust« je izkoristila za pisanje knjige Ujeta v svobodi, ki bo izšla te dni. Z njo se bo pogovarjala Mariša Bizjak.
Da se opero lahko preseli v slehernikov vsakdan, so že pred leti dokazali veliki trije tenorji. A tudi na domačih tleh imamo velike glasove, ki so storili enako. Najprej je bila Eroika, zdaj Vivere. Nocojšnji gost je vezni člen je tudi med ljubljansko in reško opero, njegov glas pa se sliši tako v samospevih kot tudi v bolj ljudskih napevih. Spoznali bomo odličnega tenorista Aljaža Farasina. V nocojšnjem nočnem programu bo prepeval z voditeljico Lucijo Grm.
Na nočni obisk prihaja glasbenik Ervin Hartman, dolgoletni dirigent pihalnega orkestra KUD Pošta Maribor, ki je zanimivosti pol stoletnega vodenja te glasbene zasedbe strnil v knjigi z naslovom: Hartmanove prigode. Po eni bo z nami oblikovalec avtomobilov Robert Lešnik, ki ustvarja pri družbi Mercedes Benz. V nadaljevanju bomo prisluhnili mariborski zasedbi Toti big band in tik pred jutrom spomnili, da je 28. oktober – dan RTV Slovenija. Voditelj bo Stane Kocutar.
Kaj nam mlada generacija pripoveduje v gledališču in o njem? V delovanju Jake Smerkolja Simonetija se zgošča in prepleta oboje. Odrska praksa in misel o njej. Za igralko Jožico Avbelj je napisal monodramo Le en smaragd, ki so jo te dni krstno uprizorili na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega. Tik pred tem je v gledališču Glej režiral besedilo sodobnega norveškega dramatika Arneja Lygreja Izginem. Podiplomski študent dramaturgije in scenskih umetnosti in gledališke režije je avtor številnih kritiških uvidov o domačih odrskih postavitvah, člankov za gledališke liste in nekdanji odgovorni urednik revije sodobnih gledaliških in filmskih ustvarjalcev Adept. Na pogovor ga je povabila Nada Vodušek.
Na nočni obisk je prišla prevajalka Marjeta Drobnič, ki je v slovenščino med drugim prevedla dela Javierja Maríasa, Bernarda Atxage, Fernanda Savaterja in Jorgeja Luisa Borgesa ter v španščino dela Andreja Blatnika, Alojza Ihana, Draga Jančarja, Braneta Mozetiča, Evalda Flisarja, Janija Virka, Jedrt Lapuh Maležič in Zorka Simčiča. Dvakrat je prejela nagrado ESASI, ki jo podeljuje špansko veleposlaništvo v Sloveniji. Vodi prevajalske delavnice, v prostem času pa je navdušena rekreativna športnica. V pogovoru bomo med drugim skušali izvedeti tudi, kaj povezuje špansko in slovensko kulturo.
Na nočni obisk prihajata zakonca Juvan Mastnak. V prvih nedeljskih urah boste slišali njuno zgodbo kako se jima je s posvojitvijo ne enega, ampak dveh otrok, življenje čez noč obrnilo na glavo. Zdaj 3-letni Luka, ki je k njima prišel iz slovenske porodnišnice in en mesec starejši Benjamin iz Gvineje Bissau v Afriki, skrbita, da jim nikoli ni dolgčas. O njunih izkušnjah s formalnimi postopki, preprekah, dogodivščinah in anekdotah na poti do posvojitve ter kako si od takrat svoj prostor pod soncem išče samo na videz neobičajna družina, se bo z Nino in Matijem pogovarjala Alenka Terlep.
Na nočni obisk smo povabili Franka Košuto, doma iz Križa pri Trstu, slovenske vasi, ki se dviga visoko nad morjem in velja za tržaško prestolnico ribištva. Tu so bili doma številni ribiči, Slovenci. Franko Košuta je med najbolj zaslužnimi, da so z Ribiškim muzejem dobili priznanje za svojo dejavnost in da smo lahko spoznali zgodovino in tradicijo slovenskih ribičev. Z morjem pa je povezan tudi njegov poklic: kot ladijski inženir je načrtoval različne ladje, ki plujejo po vsem svetu. Z iskrivim sogovornikom se bo pogovarjala Nataša Ugrin Tomšič
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V nočnem programu bomo prepletali besedo in glasbo. Šli od svetlobe do teme, čeprav življenje s slepoto ne pomeni življenja v temi. S sogovornikoma iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor bomo spregovorili o življenju in izzivih, ki jih prinaša sleherni dan osebam, ki se rodijo z okvaro vida ali pa čutilo izgubijo kasneje v življenju. Predsednik društva Milan Mugerle in podpredsednik Dejan Goršek ob nedavnem Mednarodnem dnevu bele palice in Svetovnem dnevu vida s pozivom k ustreznim prilagoditvam za slepe in slabovidne. Nočna voditeljica bo Helena Ajdnik.
Ustvarjalec in pisec, analitični razskovalec pomena arhitekture in njenega dialoga s svetom tukaj in zdaj. Dejaven na številnih poljih, na katerih se stikata misel in praksa, je Miha Dešman že desetletja prisoten v domačem in mednarodnem prostoru. Humanist, ki se zavzema za uveljavljanje javnega interesa in pomena arhitekture v družbi. Urednik revije AB, redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, predava tudi v tujini. Letos mu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije za njegovo dosedanje delo podelila priznanje Platinasti svinčnik. Prisluhnite arhitektu Mihi Dešmanu v pogovoru z Nado Vodušek.
Našo nočno gostjo Evo Nedelko, certificirano holistično aromaterapevtko, ljubiteljico dišečih sort starih vrtnic, destilaterko energijsko polnih butičnih eteričnih olj in lastnico Dišavnega vrta pri Vidi, je aromaterapija popolnoma prevzela pred nekaj leti, ko je po hudi nesreči, ki jo je ohromila za nekaj mesecev, ugotovila, kaj je tisto, kar si v življenju zares želi početi. »Destilacija je le pika na i celotnega procesa vzgoje in predelave rastline. Vendar pa je nedvomno njen vrhunec. Nekaj mističnega imajo v sebi trenutki, ko sediš ob destilatorju in čakaš, da pritečejo prve kapljice olja in hidrolata. Kljub temu, da ne štejem več koliko destilacij je za mano, sem ob tem še vedno vznemirjena vsakič znova. Tega se preprosto ne da razložiti z logičnimi argumenti. Gre za strast, ki jo imaš ali pa ne« pravi gostja Nočnega obiska. Z Evo Nedelko se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
»Najprej je za covidom zbolela Davorjeva mama, za njo jaz in potem še Davor,« se spominja gospa Špela Tavčar iz Škofje Loke. Ko sta z možem Davorjem Tavčarjem pred letom dni – natančneje 29. septembra 2020 – izvedela, da sta se okužila z novim koronavirusom, nista slutila, da njunega boja s covidom ne bo konec niti po enem letu. Kakšne so njune težave in kako živita danes? Foto: Špela in Davor Tavčar
Uroš Perko je na Univerzi na Primorskem, na Fakulteti za vede o zdravju zagovarjal doktorsko disertacijo na temo duševnih motenj v športu. Je specializant geštalt terapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Kot koterapevt pa že vrsto let sodeluje v Zavodu Mítikas, ki po socialno-andragoški metodi pomaga ljudem v stiski. Deluje v »Skupnosti srečanje, v programu, ki je namenjen celoviti psiho-socialni obravnavi posameznikov, ki so se znašli v stiski zaradi zasvojenosti. Dr. Perko je med prvimi pri nas, ki so se lotili tabu teme, analize duševnih motenj med elitnimi športniki. Sicer pa je njegovo ime med športnimi plezalci zelo znano; je prvi človek v Sloveniji, ki mu je uspelo preplezati smer s (takrat) najvišjo oceno 9 a. K poslušanju pogovora z doktorjem Urošem Perkom na nočnih valovih Radia Koper vas vabi Mojca Klarič.
»Zelo rad pomagam in to, kolikor le gre,« pravi študent predšolske vzgoje in bodoči vzgojitelj, Kristjan Veber. Najmlajši Naj prostovoljec leta 2019 je že več let pobudnik številnih humanitarnih projektov, h katerim je pritegnil tudi številne mlade. Mladi prostovoljec je lani izdal tudi svojo prvo otroško knjigo z naslovom Košček mojega srca, več o njej in svojem humanitarnem udejstvovanju pa bo povedal v nočnem pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
V četrtkovem nočnem programu se bomo podali v mariborsko krajevno skupnost Malečnik – Ruperče, kjer poteka razprava, ali bi se bilo koristno odcepiti od mariborske občine in ustanoviti svojo. Zanimalo pa nas bo tudi, kako poteka obnova urnih številčnic na zvoniku mariborske stolnice.
V tokratni Noči šansonov nas bo Édith Piaf popeljala iz poznih 30-ih let v zgodnja 40-a 20. stoletja. Gre za obdobje, v katerem je Édith Piaf že sodelovala s skladatelji in besedilopisci, ki so ob njej ostali vse do konca njene kariere, številne pesmi, ki jih je v tem čase pela, pa je tudi sama podpisala kot avtorica. K poslušanju Édith Piaf vas vabi Miha Zor.
Neveljaven email naslov