Timon Leder je eden tistih, ki so v osnovni šoli z veseljem ure in ure preživeli pred televizijo ob gledanju risank. Pravi, da je po vsej verjetnosti prav zaradi tega prišel do ideje, da bi postal profesionalni animator. Na svojem seznamu ima do zdaj štiri avtorske filme, zadnji nosi naslov Podlasica, izdal ga je predlani.

Slovenski animator Timon Leder o nastanku animiranih filmov in statusu animatorjev pri nas

Timon Leder je eden tistih, ki so v osnovni šoli z veseljem ure in ure preživeli pred televizijo ob gledanju risank. Pravi, da je po vsej verjetnosti prav zaradi tega prišel do ideje, da bi postal profesionalni animator. Na svojem seznamu ima do zdaj štiri avtorske filme, zadnji nosi naslov Podlasica, izdal ga je predlani.

Film prikazuje lačno podlasico, ki tava po pusti deželi. Povsod ležijo suha drevesa, nikjer ni hrane. Podlasici že močno kruli v želodcu, ko le najde zadnje živo drevo, ki ga pri življenju ohranja jata posmehljivih ptičev. Drevo je nestabilno in ptiči ga neprestano ohranjajo v ravnotežju. Podlasica se trudi splezati na zibajoče se drevo in na srečo jate to terja veliko trme in neuspelih poskusov.

Timon je idejo za film dobil na potovanju po Madagaskarju, jo je pa do končne podobe še velikokrat spremenil. Njegovo sporočilo je jasno:

Ko prideš v tuje okolje, lažje vidiš napake in težave te družbe. Če so te drugi pripravljeni poslušati in sprejeti tvoje ideje, bodo morda zaživeli lepše in boljše kot prej.

10-minutni animirani film lahko stane do 100 tisoč evrov

“Pri nastanku krajših filmih sodeluje do 15 ljudi,” opisuje Timon, ki je ustvaril dobrih 11 minut dolgo Podlasico. Za vsako sekundo filma je moral skupaj z ilustratorkama Zarjo Menart in Leo Vučko, ki sta sodelovali pri filmu, narisati 12, 5 sličic, je pa res, da se marsikaj ponovi, zato jih je bilo na koncu manj. Pravi, da lahko, če za animacijo uporabiš lutke, ki zahtevajo večjo ekipo, za film porabiš tudi 100 tisoč evrov. Njegov, ki je risan, je stal okoli 38 tisoč evrov.

Najprej je raziskal, kako bi izgledali glavni liki, ki jih je želel narisati s čim manj potezami. Sledilo je sodelovanje z oblikovalko zvoka Matejo Starič, ki je ustvarila primerno glasbeno spremljavo. “Film je brez dialogov, zato sem hotel, da bi bili liki čim bolj animirani po glasbi. Takti mi bodo verjetno za vedno ostali v spominu,” razlaga Timon.

Sledila je montaža, ki je razkrila šibke točke zgodbe, popravki ter nato končno risanje linij in barvanje. Risanje in ustvarjanje giba je sicer Timonov najljubši del ustvarjanja filma:

Medtem, ko tvoji liki delajo, kar si zamisliš, se lahko smejiš in zabavaš. Se pa animatorji podobno kot igralci tudi sami vživimo v animirani lik, ki ga predstavljamo, podobno kot igralci.

Večina slovenskih animatorjev je samoukov

Študijskega programa, ki bi bil specializiran za animirani film, v Sloveniji ni. Večina uveljavljenih animatorjev je samoukov, se pa stvari spreminjajo na bolje, meni sogovornik. Zadovoljen je tudi z javnimi razpisi, ki so glavni vir financiranja tovrstnih filmov, si pa želi, da bi splošno občinstvo imelo več možnosti ogleda tega, kar nastane.