Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.

Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017

Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.

Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.

Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.