Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov