Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Neveljaven email naslov