Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Zupan: S PRSTI PREMIKAMO TOPEL ZRAK

22.05.2018


Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:

»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«

Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«

Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Zupan: S PRSTI PREMIKAMO TOPEL ZRAK

22.05.2018


Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:

»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«

Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«

Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.


06.04.2020

Darinka Kozinc: Les Slov`enes

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jasna Rodošek.


13.03.2020

Navadna ljubezen

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Posebni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Izven igrišča

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Von Sydow

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2020

Negar Djavadi: Dezorientalka

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja


09.03.2020

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Aleksander Golja.


09.03.2020

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


09.03.2020

Svetlana Slapšak: Volna in telo

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


Stran 74 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov