Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov