Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov