Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov