Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov