Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov