Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov