Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Neveljaven email naslov