Avtor ocene: Rok Bozovičar

Ljubljana: KUD Logos, 2017

Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.

Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.

V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.

Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.