Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


13.07.2020

Marko Radmilovič: Kolesar

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


13.07.2020

Andrei Makine: Otočje drugačnega življenja

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


13.07.2020

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.


06.07.2020

Vesna Liponik: roko razje

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


06.07.2020

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


03.07.2020

Noben glas

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Neodvisne

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Konje krast

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2020

PAUL CLAUDEL, JACQUES LACAN: TALKA

Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


Stran 70 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov