Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


16.12.2019

Neda R. Bric: Dr. Prešeren

Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.


13.12.2019

Fanatični filharmoniki

Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


13.12.2019

Ocena filma Jumanji: Naslednja stopnja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Aeronavta

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Greš? Grem!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.12.2019

Robert Titan Felix: Povedati moraš ime

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


09.12.2019

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


09.12.2019

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


09.12.2019

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jasna Rodošek.


06.12.2019

Korporacija

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


06.12.2019

Parazit

V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.


06.12.2019

Jaz sem Frenk

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.


02.12.2019

Lenart Zajc: Delci svetlobe

Avtorica ocene: Anja Radaljac Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Petra Bauman: Paradiž

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Lidija Dimkovska: Non-Oui

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


02.12.2019

Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč: Ne sprašujte za pot : blodnik po Istri

Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.


01.12.2019

Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi

Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin


30.11.2019

Mostovi in bogovi v SNG Drama Maribor

Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.


30.11.2019

SLG Celje, Iza Strehar: Vsak glas šteje

Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje


29.11.2019

Zgodbe iz kostanjevih gozdov

Prejemnik enajstih vesen na Festivalu slovenskega filma


Stran 75 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov