Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Novica Novaković: Podtoni

11.06.2018

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.

Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«

V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«

Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«

Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.

»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«

Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.

»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«

Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


15.10.2018

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.


15.10.2018

Peter Andrej: Skoz zvočni zid

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta idija Hartman in Jure Franko


14.10.2018

Kahlil Gibran: Prerok

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


11.10.2018

Posledice - ocena

Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.


08.10.2018

Rafael Arguloll: Prekleta popolnost

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere: Jure Franko


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


08.10.2018

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Lidija Hartman.


07.10.2018

še ni naslova

V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.


05.10.2018

Branden Jacobs-Jenkins: Gloria

Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.


01.10.2018

Fernando Vallejo: Vzporedna ulica

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus.


01.10.2018

Mirt Komel: Medsočje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


01.10.2018

Peter Mlakar: Nad

Avtor recenzije: Urban Tarman Bere: Aleksander Golja


01.10.2018

Agi Mishol: Čipka na železu

Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.


28.09.2018

David Ives: Venera v krznu

Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.


Stran 92 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov