Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.