Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere: Igor Velše
Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018
V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.
Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.
Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.
A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.
Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.
Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.
Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.
Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere: Igor Velše
Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018
V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.
Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.
Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.
A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.
Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.
Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.
Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.
Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov