Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


Stran 45 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov